Jedro

Za presojo o vprašanju, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, je treba ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti. Najprej je treba upoštevati pasivne vzroke (zatrjevane opustitve), ki so lahko ustvarili nevarni položaj, ki ga želijo predpisi o varstvu pri delu preprečiti, ker računajo z določenim ravnanjem delavcev v konkretnem delovnem procesu. Delavkino ravnanje je treba umestiti v ta kontekst.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala povračilo škode v znesku 604.740,50 SIT. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je za presojo o vzročni zvezi odločilna neposredna vzročna zveza med ravnanjem delavke tožene stranke in poškodbo, zaradi katere je bila ta delavka v bolniškem staležu, tožeča stranka pa ji je izplačala nadomestilo plače. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Podlaga obravnavanemu škodnemu primeru niso določbe ZOR o objektivni odškodninski odgovornosti. Ta določila ne prihajajo v poštev, ker je določilo 1. odst. 87. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS 9/92; v nadaljevanju ZZVZZ) specialno v razmerju do omenjenih določb ZOR. Specialno zato, ker opredeljuje vzroke, ki so (med drugim) lahko podlaga zahtevku Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) za povračilo škode od delodajalca (v konkretnem primeru tožene stranke). To pomeni, da bi bil ZZZS v konkretnem primeru upravičen do povračila škode le, če je do škodnega primera prišlo zaradi teh vzrokov. Taki vzroki so opustitev izvedbe ustreznih higiensko sanitarnih ukrepov, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Delodajalec tedaj ZZZS ne odgovarja za nevarno stvar po principu objektivne odgovornosti (173. in nasl. čl. ZOR). Gre za krivdno odgovornost delodajalca za škodo, do katere je prišlo zaradi opustitve varstvenih ukrepov (prim. 1. odst. 87. čl. ZZVZZ), ki jih mora delodajalec izvajati, da odstranjuje vzroke, zaradi katerih lahko pride do poškodb pri delu (9. čl. Zakona o varstvu pri delu, v nadaljevanju ZVD; prečišč. besedlo Ur.l. SRS 47/86). Vzroki, opredeljeni v določilu 1. odst. 87. čl. ZZVZZ, so tipični primer pravno relevantne vzročnosti. Za presojo o vprašanju, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, je tako treba ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti. Najprej je treba upoštevati pasivne vzroke (zatrjevane opustitve), ki so lahko ustvarili nevarni položaj, ki ga želijo predpisi o varstvu pri delu preprečiti, ker računajo z določenim ravnanjem delavcev v konkretnem delovnem procesu. Delavkino ravnanje pa je treba umestiti v ta kontekst. Iz doslej razloženega sledi, da v konkretnem primeru ni pravilno izhodišče, da je pravno relevantna direktna vzročnost, tj. aktivno ravnanje poškodovane delavke, ki je res bilo neposredni vzrok za nastanek vtoževane škode. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da so odgovorni pri toženi stranki poškodovanko večkrat opozorili, da dela na prepovedan način - prav tak način dela je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje neposredni vzrok za nastalo škodo. Dolžnost delodajalca v takšni situaciji je predpisoval 3. odst. 46. čl. ZVD, na katerega pritožnica pravilno opozarja. Delodajalec je po tem določilu moral delavca, ki ne izpolnjuje varstvenih ukrepov in s tem ogroža svojo varnost, odstraniti z dela (in uvesti proti njemu postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti). Te dolžnosti tožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni izpolnila. Namen te dolžnosti je jasen. Vsi ukrepi in pravila o varstvu pri delu bi bili zaman, če bi lahko ostale konkretne kršitve nesankcionirane. Zato se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na okoliščino, češ da je delavka opravila preizkus znanja s področja varstva pri delu. Če ga je, se pač ni dovolj zavedala nevarnosti svojega nepravilnega ravnanja pri delu z žago. Ker pa je tožena stranka očitno tolerirala nepravilno poškodovankino delo, ki je bilo neposredni vzrok nastali škodi, je s tem ustvarila nevarni položaj, ki ga želi preprečiti postopek, predpisan v že omenjenem 3. odst. 46. čl. ZVD. Zato je v konkretnem primeru podana vzročna zveza med očitano opustitvijo in nastalo škodo, z delavkinim ravnanjem pa ta vzročna zveza ni bila pretrgana. S pravkar zapisanimi razlogi ni opredeljena le vzročna zveza temveč tudi krivdna odgovornost tožene stranke glede očitanih protipravnih opustitev. Iz doslej razloženega sledi, da je presoja o podlagi odgovornosti tožene stranke v konkretnem primeru drugačna od presoje sodišča prve stopnje. Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. In ker je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (ni ugotovljena zatrjevana škoda), je podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.