Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica prvič izrazila nezadovoljstvo glede izvrševanja pogodbe leta 2011, ko je na CSD potožila nad tem, da ji ne zagotavljajo dietne prehrane ali pa vsaj prehrambenih artiklov, da bi si lahko sama skuhala, da je ne vabijo k večerji, najbolj pa jo moti soba v kletnem prostoru, ki je temna in ima samo majhno okno in v kateri je vlaga, vse je v betonu in ploščicah in je neprimerno za bivanje. Pritožbeno ni izpodbijano, da sta ji toženca, potem ko jima je zapisnik predočila, v skladu z dogovorom uredila nove bivalne prostore, in sicer sta preuredila garažo in v njej uredila večjo sobo (24 m2) z dvema večjima oknoma in laminatom, kuhinja in kopalnica pa sta ostali isti kot prej. Sodišče prve stopnje je, glede na fotografije v spisu, upravičeno ocenilo, da so bivalni prostori, ki so bili namenjeni tožnici od leta 2011 dalje, vidni na fotografijah B16-B18, primerni in si nikakor ne zaslužijo naziva "grobnica ali bunker", kot jih označuje tožnica. Glede na to, da sta toženca zgradila novo hišo, v kateri sta skupaj živela s tožnico, in se toženka s Pogodbo ni zavezala obnoviti stare hiše, ni relevantno, v kakšnem stanju je stara hiša, zato ni utemeljen očitek, da se sodišče ni opredelilo do fotografij, iz katerih izhaja, da hiša propada.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti 2.104,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od sodišča, da primarno odloči, (1.) da je Izročilna pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 14. 7. 1998 v obliki notarskega zapisa pri notarju A. A. pod opr. št. SV-409/98 sklenili tožeča in prvotožena stranka (v nadaljevanju: Pogodba), nična in da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki vrniti v last nepremičnine ID znak: parcela ... 267, k.o. ..., parc. 267 (ID ...1284), parcela ... 268, k.o. ..., parc. 268 (ID ...4578), parcela ... 273, k.o. ..., parc. 273 (ID ...2530), parcela ... 271, k.o. ..., parc. 271 (ID ...9166), parcela ... 269, k.o. ..., parc. 269 (ID ...57), parcela ... 263, k.o. ..., parc. 263 (ID ...4403) in parcela ... 262, k.o. ..., parc. 262 (ID ...9010)1; (2.) da je vknjižba lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v tč. (1), dovoljena na podlagi nične Pogodbe na ime prvotožene stranke do 1/1 celote, neveljavna; (3) da je darilna pogodba, sklenjena med prvotoženo in drugotoženo stranko z dne 11. 7. 2003, Notarski zapis št. SV ... (v nadaljevanju: Darilna pogodba), nična in sta toženi stranki dolžni tožeči stranki vrniti v last nepremičnini parcela 267 in parcela 268; (4.) da je vknjižba lastninske pravice na nepremičninah, parcelah 267 in 268, dovoljena na podlagi Darilne pogodbe na ime prvotožene stranke in drugotožene stranke, vsake do 1/2 celote, neveljavna; (5.) da se pri nepremičninah parc. št. 267, 268, 273, 271, 269, 263 in 262 vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis v korist B. B. (tožeče stranke), do 1/1 celote; (6.) da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za v prejšnji točki navedene nepremičnine v korist tožeče stranke do 1/1 celote, sicer bo to listino nadomestila sodba; (7.) da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni po prejemu sodbe prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

1.S prvim podrednim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala: (1.) da se Pogodba razveže in da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki vrniti v last nepremičnine parc. št. 267, 268, 273, 271, 269, 263 in 262; (2.) da je vknjižba lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v tč. (1), dovoljena na podlagi razvezane Pogodbe na ime prvotožene stranke do 1/1 celote neveljavna; (3.) da je Darilna pogodba nična in sta toženi stranki dolžni tožeči stranki vrniti v last nepremičnine parcela 267 in parcela 268; (4.) da je vknjižba lastninske pravice na nepremičninah parcelah 267 in 268, dovoljena na podlagi Darilne pogodbe na ime prvotožene stranke in drugotožene stranke, vsake do 1/2 celote, neveljavna; (5.) da se pri nepremičninah parc. št. 267, 268, 273, 271, 269, 263 in 262 vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis v korist B. B., (tožeče stranke) do 1/1 celote; (6.) da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za nepremičnine, navedene v prejšnji točki v korist B. B., do 1/1 celote, sicer bo to listino nadomestila sodba, in (7.) da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni po prejemu sodbe prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

1.Z drugim podrednim tožbenim zahtevkom pa je tožeča stranka zahtevala, (1.) da se Pogodba o spremeni na način: (2.) da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v znesku 900,00 EUR mesečno; (3.) da je prvotožena stranka zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 273 k.o. ..., parc. 273 (ID ...); (4.). da ostale obveze tožeče in prvotožene stranke iz Pogodbe po točkah prvič, drugič, tretjič in četrtič postanejo neveljavne; (5.) da je Darilna pogodba nična in da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki vrniti v last nepremičnine ID znak: parcela 267 in 268; (6.) da je vknjižba lastninske pravice na nepremičninah parcela 267 in 268, dovoljena na podlagi Darilne pogodbe na ime prvotožene stranke in drugotožene stranke, vsake do 1/2 celote, neveljavna; (7.) da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kot je bilo pred sklenitvijo Pogodbe na nepremičninah: parcelah 267, 268, 271, 269, 263 in 262 v korist B. B. do 1/1 celote; (8.) da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za v prejšnji točki navedene nepremičnine v korist B. B. do 1/1 celote, sicer bo to listino nadomestila sodba; in (9.) da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni po prejemu sodbe prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni (I. točka izreka sodbe) in oba podredna tožbena zahtevka (II. in III. točka izreka sodbe) ter odločilo (v IV. točki), da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

3.Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo, kot navaja, iz vseh razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Uvodoma v pritožbi ponavlja tožbene trditve, izpostavlja vsebino sklenjene Pogodbe in navaja, da so pogodbena določila bistvena, saj do izpolnitve obveznosti s strani prve toženke nikoli ni prišlo, kar je bil tudi razlog za vložitev tožbe. Navaja, da iz Pogodbe izhaja tudi, da sta se tožnica in prva toženka (v nadaljevanju: toženka) dogovorili tudi, da toženka za čas življenja s pogodbo pridobljenih nepremičnin ne bo odsvojila in ne obremenila in je zato toženka dovolila pri le-teh vknjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve v korist tožnice. Pogodbeni stranki sta se prav tako dogovorili, da se preužitna upravičenja stvarno pravno zavarujeta z vknjižbo v zemljiški knjigi, da se vknjižijo preužitne pravice tožnice v obsegu pogodbe v njeno korist, pri čemer se bo vknjižba izvršila na morebitno izrecno zahtevo tožnice, ki je v času sklepanja pogodbe menila, da so njene pravice zavarovane že z vknjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve. Vse navedeno naj bi bilo med pravdnimi strankami nesporno. Vendar pa je tožnica zahtevala sodno varstvo iz razloga, ker je bila dlje časa nesrečna, saj se določila iz Pogodbe niso uresničevala oziroma izvrševala, o čemer je večkrat opomnila toženko in toženca, nato pa ji je bilo s strani CSD svetovano, naj zahteva sodno varstvo, naj sporno pogodbo izpodbija, zaradi česar je začela predmetni postopek. Tožnica v nadaljevanju pritožbe navede, kaj je tekom postopka zatrjevala, in ponovi stališče, da je sporna pogodba po svoji naravi in glede na vsebino dejansko pogodba o preužitku oziroma preužitkarska pogodba, ne glede na sam naslov pogodbe. Vse navedeno je tekom svojega zaslišanja v celoti potrdila, prav tako priči C. C. in D. D.. Delno sta njene navedbe potrdili tudi toženca. Slednja sta vse navedeno in zatrjevano prerekala kot neresnično ter navajala, da ni nobenega razloga za razvezo sporne Pogodbe. Tožnica je prepričana, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično napačno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistvene kršitve postopka. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje povsem nedopusten in napačen. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v okviru njenih konkretnih navedb oziroma te navedbe ni preverjalo v dokaznem postopku ter v izpodbijani sodbi ni utemeljilo, ali določena navedba drži/je resnična oziroma ali ji sodišče sledi ali jo zavrača ter zakaj se je sodišče po izvedenem dokaznem postopku tako odločilo. Trdi, da takšne sodne odločbe ni moč preveriti. Ostale pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

4.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, tožnici pa naloži v povrnitev stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva in ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, ki ga je navedlo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, pa presoja, kot sledi.

7.Pritožbeno sodišče povzema, da je bilo med pravdnima strankama nesporno:

-da sta tožnica in toženka 14. 7. 1998 pri notarju A. A. v obliki notarskega zapisa sklenili Izročilno pogodbo o dosmrtnem preživljanju (Pogodbo), da je tožnica na toženko prenesla lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 267, 268, 269, 271, 273, 262 in 263, vse k.o. ..., in da je bila na podlagi pogodbe vknjižena prepoved odsvojitve in obremenitve v korist tožnice;

-da se toženka nikoli ni preselila k tožnici v njeno stanovanjsko hišo, ampak sta z drugim tožencem (v nadaljevanju: toženec) zraven tožničine (stare) hiše zgradila novo hišo, v katero so se vselili leta 2004 in kjer sta tožnici v pritličju uredila sobo, kuhinjo in kopalnico, leta 2011 pa sta ji uredila še večjo sobo (24 m2), tako da sta preuredila garažo;

-da sta toženca 11. 7. 2003 kot zakonca sklenila Darilno pogodbo, na podlagi katere je toženec postal solastnik do 1/2 parc št. 267 in 268, k.o. ..., kjer stoji nova hiša (z zemljiščem za njeno redno rabo).

8.Sporno pa je bilo dejstvo izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani toženke (ali se je Pogodba z njene strani v času od sklenitve dalje do vložitve tožbe sploh izvrševala in v kakšnem obsegu), sporna je bila veljavnost Darilne pogodbe in s tem povezana veljavnost izbrisnega dovoljenja z dne 14. 11. 2003, glede katerega je tožnica zatrjevala, da tega dne ni bila pri notarju in da je njen podpis na listini ponarejen (najverjetneje s strani tožencev), sporni so bili odnosi med pravdnima strankama in razlogi, ki so pripeljali do skrhanosti razmerja oziroma vzroki za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati ne razlogov za ničnost Pogodbe ne razlogov za ničnost Darilne pogodbe in da je zato primarni tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, in ga je zato utemeljeno v celoti zavrnilo. Ker ni ugotovljena ničnost pogodb, ni podlage ne za vrnitev nepremičnin ne za izbrisno tožbo (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe na podlagi obeh pogodb in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov) in tudi ne za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ob ugotovitvi, da toženec ni bil stranka Pogodbe, je pravilno zaključilo, da zoper njega v nobenem primeru ne more biti utemeljen zahtevek za vrnitev nepremičnin in izbrisna tožba v posledici ničnosti te Pogodbe, nedobrovernosti pa tožnica ni dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno ob ugotovitvi, da tožnica ni pojasnila, zakaj predlaga dva načina, ki naj bi pripeljala do istega cilja (vknjižbe lastninske pravice na tožnico) - izbrisno tožbo in zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, pojasnilo, da slednji glede na stališča sodne prakse ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, ki naj bi bila odsvojena na podlagi nične pogodbe. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek na razvezo Pogodbe ni utemeljen, zato ga je zavrnilo. Posledično, ker ni razlogov za razvezo Pogodbe, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni podlage ne za vrnitev nepremičnin ne za posledično izbrisno tožbo (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov), kot tudi ne za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Glede toženca, ki ni bil stranka Pogodbe, pa je pravilno zaključilo, da zato zoper njega v nobenem primeru ne more biti utemeljen zahtevek za vrnitev nepremičnin in izbrisna tožba v posledici razveze te Pogodbe. Ničnost darilne pogodbe z dne 11. 7. 2003 je tožnica tudi v delu prvega podrednega zahtevka utemeljevala z istimi razlogi kot pri primarnem zahtevku, zato se sodišče prve stopnje v zvezi z razlogi za neutemeljenost prvega podrednega tožbenega zahtevka v tč. 3 in 4, ki se nanašata na ničnost Darilne pogodbe, vrnitev nepremičnin parc. št. 267 in 268 in posledično izbrisno tožbo, v tem delu upravičeno v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na predhodno obrazložitev v okviru primarnega zahtevka. Glede na zavrnitev prvega podrednega zahtevka, je moralo sodišče prve stopnje obravnavati še drugi podredni zahtevek na spremembo pogodbe, kot ga je tožnica prvič uveljavljala v dopolnitvi tožbe z dne 1. 12. 2021. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sicer dopolnila tožbo v delu drugega podrednega zahtevka, in pravilno zaključilo, da pa je ta materialnopravno nesklepčna, saj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Pojasnilo je, da tožnica ni navedla (vseh) pravno odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi lahko sodišče (če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična) izdalo ugodilno sodbo. Listina, na katero se je sklicevala (Poziv z dne 1. 12. 2021), je le dokaz in z njim ne more nadomeščati trditvene podlage, prav tako pa takšen poziv nima nobene teže ali veljave, saj je potrebno spremembo pogodbe uveljavljati sodno, z oblikovalno tožbo. Skladno s spisovnim gradivom je sodišče prve stopnje navedlo, da sta na nesklepčnost tožbe v zadostni meri in z zelo konkretiziranimi ugovori v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi opozorila že toženca (tako v vlogi z dne 14. 1. 2022 in dodatno še na naroku), predvsem na dejstvo, da tožnica, s tem ko v 4. točki tožbenega zahtevka zahteva, da postanejo neveljavne točke prvič, drugič, tretjič in četrtič Pogodbe, dejansko zahteva vrnitev vseh nepremičnin, ki jih je toženka prejela v last ob sklenitvi pogodbe, vključno z novo stanovanjsko stavbo, z izjemo parcele 273, ki naj bi tudi po spremembi ostala last toženke, brez vsakršnih navedb o tem, zakaj je temu tako in kaj naj bi to pomenilo toženki, slednja pa bi tako ostala brez lastništva nepremičnin (z izjemo parc. št. 273), hkrati pa bi morala tožnici plačevati še mesečno rento v zahtevani višini. Pritožbeno sodišče se strinja, da sta toženca pravilno opozorila, da predlagana sprememba ni sprememba naturalnega preživljanja v denarno rento, ki se določi tako, da se vrednost pogodbenih storitev in dajatev pretvori v denarni znesek, ampak dejansko razveza pogodbe, saj bi morala toženka vrniti tožnici v last vse nepremičnine (z izjemo parcele 273 - nepojasnjeno, zakaj naj bi prav ta ostala v lasti toženke), ob hkratnem plačilu rente. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi višina rente ni zadosti pojasnjena; zneskovno opredeljen je le strošek najemnine, brez vsakršnih navedb, zakaj znesek v takšni višini, medtem ko so stroški ostalih storitev, ki naj bi jih vključevala mesečna renta, povsem nekonkretizirani (tako vsebinsko kot zneskovno), prav tako tožnica ni predlagala nobenih dokazov, s katerimi bi dokazovala zahtevek po višini, saj sta toženca višino rente obrazloženo prerekala. Kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče, namen določitve rente je nadomestitev tistega dela dogovorjenih pogodbenih obveznosti, ki se ne izvršujejo, ne pa obogatitev tožnice kot izročevalke, ki bi od toženke (če bi sodišče ugodilo njenemu zahtevku) prejemala mesečno denarno rento, hkrati pa bi postala nazaj lastnica večine izročenih nepremičnin, vključno z novo stanovanjsko hišo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega, da je zato pravilno stališče tožencev, da če naj bi se pogodba spremenila na način, da bi se naturalne pogodbene obveznosti prevedle v denarne, potem je to mogoče zgolj pod pogojem, da ostanejo ostala določila pogodbe v veljavi, saj gre za dvostransko obvezno, odplačno pogodbo. Tožnica, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni podala vseh pravno relevantnih dejstev za predlagano spremembo pogodbe v plačilo denarne rente, predvsem pa ni podala nobenega dokaznega predloga za ugotavljanje višine mesečne rente. Ne gre za splošno znana dejstva, trditveno in dokazno breme v zvezi s predlagano spremembo pa je na tožnici, ki tega bremena ni zmogla. Upravičeno pa je sodišče prve stopnje iz razloga, ker se zahtevek na spremembo pogodbe lahko nanaša le na razmerje s toženko, saj toženec s tožnico ni bil v pogodbenem razmerju, zaključilo, da je zato ta zahtevek v razmerju do toženca materialnopravno nesklepčen. Kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je razloge o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na ničnost Darilne pogodbe med tožencema, na vrnitev nepremičnin parc. št. 267 in 268 ter na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe glede teh nepremičnin (tč. 5. in 6. zahtevka) sodišče že navedlo v predhodni obrazložitvi (ob odločanju o primarnem in prvem podrednem zahtevku), zato se upravičeno na ta razloge v izogib ponavljanju v izpodbijani sodbi v celoti sklicuje. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno tudi drugi podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

9.Tožnica, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljnji obrazložitvi, sodišču neutemeljeno očita, da sodbe ni moč preveriti, ker da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v okviru njenih konkretnih navedb oziroma teh navedb ni preverjalo v dokaznem postopku ter v izpodbijani sodbi ni utemeljilo, ali določena navedba drži/je resnična oziroma ali ji sodišče sledi ali jo zavrača ter zakaj se je sodišče po izvedenem dokaznem postopku tako odločilo.

10.Ne drži, da se sodišče ni izjasnilo glede navedb tožnice, da se toženka ni nikoli preselila k tožnici, čeprav bi se morala glede na svojo obveznost po Pogodbi k njej preseliti najdlje do pozne jeseni 1998, in tako obveznosti iz Pogodbe ni nikoli izpolnila. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb tožnice opredelilo v 32. in 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ni utemeljen niti očitek, da je zagrešilo bistveno kršitev (tožnica sicer ne navede katero, a je glede na opis šteti, da tako na tem mestu, kot tudi v nadaljevanju, kjer so povzeti očitki, da se sodišče do njenih navedb ni opredelilo, uveljavlja kršitev pravice do izjave - 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niti ne drži, da v zvezi z navedenim ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

11.Ne drži niti, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice, da sta si toženca leta 2003 na nepremičnini parc. št. 268 zgradila novo stanovanjsko hišo, kjer sta tožnici sicer res uredila sobico, kjer bi lahko živela, hišo tožnice, na katero je bila tožnica čustveno zelo navezana in je bila zanjo v subjektivnem smislu neprecenljiva, pa sta pustila propadati, zaradi česar da je tožnica duševno zelo trpela, in niti do trditev, da to, da navedena hiša propada, izhaja tudi iz fotografije, do katerih se sodišče ni niti opredelilo niti ni zaključilo, zakaj slednjega dejstva ni ugotavljalo, zaradi česar je dejansko stanje v zvezi s tem nepopolno in nepravilno ugotovljeno, posledično pa je uporabljeno napačno materialno pravo in so podane procesne kršitve. Sodišče prve stopnje se je do gornjih navedb opredelilo v 16. in 33. točki obrazložitve. V 16. točki se je utemeljeno sklicevalo na vsebino točke Šestič Pogodbe, iz katere izhaja ugotovitev o zapuščenem stanju posestva in ugotovitev, da se prevzemnica brez popravila hiše, ki je bila (tako kot tudi gospodarsko poslopje) v slabem stanju in potrebna adaptacije, ne more preseliti k izročevalki. Sodišče prve stopnje je v 16. točki pravilno tudi ugotovilo, da se je tožnica strinjala z odločitvijo tožencev za gradnjo nove hiše, v kateri bosta zagotovila primerne prostore tudi zanjo. V 33. točki pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ovrglo očitke tožnice, vezane na propadanje in nevzdrževanje stare hiše ter na neizpolnitev pogodbe, ker se toženka nikoli ni priselila k tožnici v staro hišo ter ji ni tam (v stari hiši) nudila nege in oskrbe, opirajoč se na obrazložitev v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe o dogovoru pravdnih strank, da toženca zraven stare hiše zgradita novo hišo, v kateri bosta zagotovila primerne prostore za tožnico, da je bila tožnica s tem seznanjena in se je tudi strinjala ter se je leta 2004 tudi vselila v novo hišo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica prvič izrazila nezadovoljstvo glede izvrševanja pogodbe leta 2011, ko je na CSD potožila nad tem, da ji ne zagotavljajo dietne prehrane ali pa vsaj prehrambenih artiklov, da bi si lahko sama skuhala, da je ne vabijo k večerji, najbolj pa jo moti soba v kletnem prostoru, ki je temna in ima samo majhno okno in v kateri je vlaga, vse je v betonu in ploščicah in je neprimerno za bivanje. Pritožbeno ni izpodbijano, da sta ji toženca, potem ko jima je zapisnik predočila, v skladu z dogovorom uredila nove bivalne prostore, in sicer sta preuredila garažo in v njej uredila večjo sobo (24 m2) z dvema večjima oknoma in laminatom, kuhinja in kopalnica pa sta ostali isti kot prej. Sodišče prve stopnje je, glede na fotografije v spisu, upravičeno ocenilo, da so bivalni prostori, ki so bili namenjeni tožnici od leta 2011 dalje, vidni na fotografijah B16-B18, primerni in si nikakor ne zaslužijo naziva "grobnica ali bunker", kot jih označuje tožnica. Glede na to, da sta toženca zgradila novo hišo, v kateri sta skupaj živela s tožnico, in se toženka s Pogodbo ni zavezala obnoviti stare hiše, ni relevantno, v kakšnem stanju je stara hiša, zato ni utemeljen očitek, da se sodišče ni opredelilo do fotografij, iz katerih izhaja, da hiša propada.

12.Tožnica nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da sta toženca želela, da tožnica živi v sobici, ki je v kleti novozgrajene hiše in do polovice pod zemljo, čeprav sta ji ves čas obljubljala, da ji bosta uredila domovanje v zgornji etaži; da je tožnica imela tako le eno okno, prostor pa je bil hladen in temen, zaradi česar je vedno potrebovala luč, saj ni bilo primerne dnevne svetlobe v njeni sobi, kar je bilo zanjo zelo moteče, saj obožuje sonce in naravno svetlobo; da je bila v sobi plesen in neprijeten vonj; da soba ni bila primerno urejena, da bi lahko tožnica v njej hranila vse svoje osebne stvari in oblačila, zato jih je imela še vedno v "stari" hiši, ki pa tudi ni bila več primerna za bivanje, niti jih ni presojalo v smislu dokaznega postopka, kakšno je bilo stanovanje tožnice in ali je sploh bilo primerno za bivanje. Navaja, da celo nasprotno, sodišče se je odločilo in ni izvedlo s strani tožnice predlaganega dokaza - ogled dejanskega stanja, kjer bi lahko z lastno zaznavo ugotovilo dejansko stanje. Tožnica trdi, da je dejansko stanje v zvezi s tem nepopolno in nepravilno ugotovljeno, posledično je uporabljeno napačno materialno pravo in podane so procesne kršitve.

Tudi gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se je v 17. in 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do tožničinih navedb. V 17. točki obrazložitve je navedlo, da tožnica tudi ni uspela dokazati navedb, da naj bi ji toženca že v času gradnje obljubljala, da ji bosta uredila stanovanje v zgornji etaži (v mansardi) nove hiše. Tega ni prepričljivo potrdila niti s svojo izpovedbo, saj je najprej povedala, da je rekla tožencema, da si naredita stanovanje, da bodo lahko skupaj bivali, da pa je nihče ni vprašal, kje, kaj, kako, medtem ko je šele kasneje tekom izpovedbe, ko jo je pooblaščenka izrecno vprašala, če so ji kdaj obljubljali, da ji bodo uredili domovanje v zgornji etaži, odgovorila pritrdilno, da ni hotela stanovati zraven njih noter, da pa je rekla, da bo gor, v mansardi, da bo imela sončno in bo sama zase zgoraj. Sodišče je pravilno ocenilo, da iz njene izpovedbe sicer izhaja, da si je morda res želela, da bi bila v mansardi, saj je spodnje prostore označila kot grobnico, bunker, vendar pa s strani tožencev dane obljube ni izkazala. Tudi izpovedba priče C. C., da naj bi toženka in njen brat, ki je pomagal zidati hišo, oba soglasno rekla, da bo imela toženka stanovanje v mansardi, sodišča prve stopnje upravičeno ni prepričala. Ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da je bila toženka že v času sklenitve Pogodbe težka bolnica na živcih in v času gradnje nove hiše stara skoraj 60 let, ko je glede na naravni tek življenjskega procesa staranja za pričakovati upešanje fizičnih moči in težjo hojo po stopnicah, je pravilno ocenilo, da je prepričljivejša in življenjsko logična izpovedba toženke, da ni bilo govora o tem, da bi tožnica bivala v mansardi, tj. v tretjem nadstropju z dvojnimi stopnicami. Te dokazne ocene pritožnica tudi sicer ne izpodbija. Zato je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da če bi bilo toženki resnično to obljubljeno že ob gradnji in ko se je potem dejansko jeseni 2004 tudi vselila v hišo in tudi uporabljala svoje prostore v pritličju hiše, potem tožnica ne bi čakala kar 7 let (vse do leta 2011, ko se je obrnila na CSD), da bi izrazila nezadovoljstvo ali nestrinjanje z namenjenimi ji prostori. Pritožbeno pa tudi ni izpodbijana nadaljnja ugotovitev sodišča, da je tožnica v tem času pretežno bivala pri C. C. v ..., vsak drug teden pa je tudi prihajala na dom tožencev. Ne drži, da je tožnica predlagala ogled v zvezi s trditvami o ustreznosti bivalnih prostorov, saj je ogled predlagala le v dokaz trditev, da toženca zanemarjata in ne skrbita za posestvo, kot je sodišče prve stopnje to navedlo v 8. točki obrazložitve. Zato tožnica ne more uveljavljati, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni opravilo ogleda stanovanja, niti posledično ostalih dveh pritožbenih razlogov, to je pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in procesne kršitve. Slednje tudi sicer ne konkretizira, da bi bil mogoč preizkus.

13.Tožnica navaja, da se sodišče ni opredelilo niti do njenih navedb, da je večkrat opozarjala oba toženca, da se sporna pogodba ne izvršuje, da toženka svojih obveznosti, h katerim se je zavezala s sporno pogodbo, ni nikoli izpolnjevala in jih niti sedaj ne izpolnjuje, predvsem v smislu, da bi ji toženca morala kuhati dietno hrano, da sta oskrunila posestvo tožnice, da je toženka sama, brez vednosti tožnice pridobila gradbeno dovoljenje za parc. št. 267. k.o. ..., da je tožnica poslala tožencema Poziv za spremembo Pogodbe in plačilo z dne 1. 12. 2021. Iz poziva izhaja, da je življenje med pravdnimi strankami nemogoče, predlog tožnice po spremembi sporne pogodbe, kar je sicer v preteklosti predlagala že večkrat, in poziv za plačilo stroškov v znesku 635,00 EUR za očala, zobno protezo in stroške prevoza k zdravniku, ter navedba, da je podobne zahtevke, sicer ustno, že večkrat naslovila na oba toženca, vendar vedno neuspešno, ter da sta toženca ves čas tožnico zgolj izkoriščala za pridobitev nepremičnin, do nje sta bila nespoštljiva in ji nista nudila nikakršne oskrbe in nege ali pomoči, zaradi česar je tožnica ves čas duševno trpela in še zmeraj trpi, zaradi česar tožnica s tožencema ne more več živeti oziroma je njihovo skupno bivanje postalo neznosno, kar niti ni sporno in se sporna pogodba v znatnem in bistvenem delu ne izvršuje, kot izhaja iz izjav, podanih s strani tožencev. Tožnica meni, da zaradi navedenega in v skladu s sodno prakso obstoji pravna podlaga za razvezo sporne pogodbe. Trdi pa, da se do zgornjih navedb sodišče niti ni opredelilo niti jih ni presojalo v smislu dokaznega postopka in da jih je praktično kar prezrlo. Uveljavlja, da je dejansko stanje v zvezi s tem nepopolno in nepravilno ugotovljeno, posledično pa je uporabljeno napačno materialno pravo in podane so procesne kršitve. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da tudi gornji očitki niso utemeljeni.

14.Sodišče prve stopnje se je do navedb tožnice, da toženka ni kuhala tožničinim zdravstvenim težavam primerne dietne prehrane in ji ni priskrbela posameznih živil, da bi si tožnica sama skuhala, opredelilo v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Najprej je upravičeno izpostavilo, da tožnica sploh ni konkretizirano navedla, kakšno dietno prehrano bi ji morala toženka zagotavljati, trditev pa ni konkretizirala niti potem, ko jo je sodišče na naroku 11. 6. 2021 izrecno pozvalo, da opiše konkretno zdravstveno stanje v času sklepanja Pogodbe, kakšno dieto je imela in kakšne so bile njene konkretne potrebe in zahteve do toženke v zvezi s tem. Ob zelo natančno obrazloženih navedbah tožencev, da je tožnici kosilo in večerjo pripravljala toženka, ki je bila po poklicu kuharica in je tudi sicer kuhala blago, nemastno in sveže pripravljeno hrano, saj ima toženec kronično vnetje debelega črevesa in mora uživati dietno prehrano, zajtrk pa si je pripravljala tožnica sama iz zaloge živil tožencev, ki sta jih toženca potrdila s svojima izpovedbama in izkazala z izpovedbami prič E. E. in F. F. o skupnih kosilih in večerjah, na katera so vedno povabili tudi tožnico in C. C., kadar je bil na obisku, kar je potrdil tudi sam, delno pa tudi tožnica (ki je sicer izpovedala, da skoraj nikoli niso skupaj jedli, da pa je tudi sicer sama bila malokdaj doma, imela pa je dostop do njihovega hladilnika), sodišče prve stopnje utemeljeno ni imelo razloga za dvom o resničnosti navedb tožencev. Pravilno je sodišče tudi navedlo, da so bile tožničine navedbe o nezagotavljanju dietne prehrane presplošne in nekonkretizirane, zato jih z izpovedbo ni mogoče dopolnjevati. Sodišče se je pravilno opredelilo tudi o trditvah o zdravstvenih težavah tožnice in priče C. C., ki naj bi bile posledica toženkine ponujene hrane, in sicer je navedlo, da zgolj na podlagi izpovedb in izvidov ne more sklepati, saj za kaj takega nima ustreznega strokovnega znanja, prav tako tudi ne stranke in priče.

15.V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do navedbe tožnice, da sta toženca oskrunila posestvo tožnice. Obrazložilo je, da fotografije vinograda z visoko (nepokošeno) travo, zapisnik, na katerem je zgolj povzeta enostranska izjava tožnice glede neobdelanih kmetijskih zemljišč brez kakršnihkoli ugotovitev inšpekcijskega organa ali izrečenih/odrejenih ukrepov v zvezi s tem toženki kot lastnici zemljišč, ter ena fotografija podrtega drevesa ne dokazujejo zanemarjanja posestva, sploh ob prepričljivem pojasnilu tožencev, da drevo ni padlo na hišo (kar potrjuje tudi fotografija), ampak se je porušilo zaradi starosti in ga bosta toženca odstranila. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda, o ustreznosti bivalnih prostorov pa se je že prepričalo na podlagi fotografij, na eni izmed njih v prilogi B17 pa je vidna tudi urejena okolica hiše z vrtom. Sodišče prve stopnje je upravičeno ob tem dodalo, da skrb za posestvo (okolico, rastje) in morebitno materialno preživljanje tožnice iz tega naslova tudi sicer v Pogodbi ni bila izrecno dogovorjena obveznost toženke, zato to ne more biti razlog za razvezo. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnica obrazloženo ni prerekala trditev tožencev, da je leta 2015 potrebovala denar za ureditev groba in za toplice in so se dogovorili, da se bo posekal les v gozdu, izkupiček od prodaje pa nakazal na tožničin račun, kar je bilo izvršeno, kot izhaja iz prevzemnice L. d.o.o. (priloga B34). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica tudi ni z ničemer dokazala navedb, da naj bi toženca (samovoljno) sekala drevesa in prodajala les ter na ta način izčrpavala posestvo.

16.Dejstvo, da je toženka sama, brez vednosti tožnice, pridobila gradbeno dovoljenje za parcelo št. 267 k.o. ..., ni pravno relevantno glede na pritožbeno neizpodbijano ugotovitev, da je tožnica pristala na to, da bo živela v novi hiši. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do gornje tožničine navedbe.

17.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do tožničinih trditev, da je tožencema poslala pisni Poziv za spremembo Pogodbe in za plačilo stroškov z dne 1. 12. 2021, saj se je sodišče o teh trditvah opredelilo v 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Izrecno je navedlo, da ne dvomi, da je toženka sicer pripravljena zagotoviti tožnici medicinske pripomočke (npr. protezo za zobe, korekcijska očala), hkrati pa je razumljivo, da je do takih zahtevkov (kot ga je tožnica naslovila na njo v pozivu z dne 1. 12. 2021 - A47) glede na trditve tožnice v tej pravdi previdna in da pričakuje, da bo tožnica predložila dokazila za upravičenost takega pričakovanja, česar pa ni storila.

18.Ne drži, kar tudi trdi tožnica v pritožbi, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da sta toženca ves čas tožnico zgolj izkoriščala za pridobitev nepremičnin, do nje bila nespoštljiva in ji nista nudila nikakršne oskrbe in nege ali pomoči, zaradi česar je tožnica ves čas duševno trpela in še zmeraj trpi in zaradi česar tožnica s tožencema ne more več živeti oziroma je njihovo skupno bivanje postalo neznosno. Da toženca do tožnice nista bila nespoštljiva, izhaja že iz vseh gornjih ugotovitev o izpolnjevanju Pogodbe, kakor tudi iz obrazložitve sodišča v 38. točki, da so se od leta 2011 do vložitve tožbe pravdne stranke in C. C. družili ob praznikih in praznovanjih, in v 34. točki, da sta toženca poleg prevozov k zdravniku tožnico vozila tudi na pokopališče, na in z železniške postaje, ko je prihajala z vlakom iz Maribora, ter k prijateljem, kar je potrjeno s skladnimi izpovedbami tožencev in prič G. G., E. E. in F. F, in kar kaže na spoštljiv odnos tožencev do tožnice. Sodišče prve stopnje se je o trditvah glede skrbi za zdravstveno stanje tožnice in njeno nego opredelilo v 34. točki obrazložitve. Glede na v tej točki podane dejanske ugotovitve, ki pritožbeno niso izpodbijane, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni mogoče tožencema očitati, da nista poskrbela za tožničino zdravstveno stanje, nego in oskrbo v času, ko je ta po lastni volji bivala pri prijatelju C. C. in so se ti nepričakovani zdravstveni dogodki zgodili neodvisno od njune volje, kakor tudi zaključilo, da je nedokazana tožničina trditev, da ji je toženka vedno odklonila prevoz k zdravniku. Sodišče prve stopnje je utemeljeno podvomilo o verodostojnosti izpovedbe tožnice, da sta toženca opravila le posamezne prevoze tožnice k zdravniku, saj sta toženca natančno konkretizirala in specificirala, koliko prevozov k zdravniku sta opravila (najmanj 20 prevozov letno k osebnemu zdravniku v Bistrico ob Sotli, več prevozov v bolnišnico v Brežice, zadnja dva 3. 1. 2017 in 4. 1. 2017), tožnica pa teh trditev, potrjenih z izpovedbo tožencev in izpovedbo prič (tožničin osebni zdravnik H. H., soseda I. I. ter G. G. in toženčevi hčerki E. E. in F. F.), ni niti obrazloženo prerekala. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi to trditve tožnice glede enega dogodka septembra 2021, ko si je morala sama urediti prevoz k osebnemu zdravniku, in sicer je utemeljeno sledilo tožencema, da je tožnica to storila povsem svojevoljno, ker glede na odprt spor sploh ni rekla za prevoz tožencema. Tožnica teh trditev niti ni prerekala niti ni dokazala nasprotno.

19.Sodišče prve stopnje je v 42. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je tožnica, že pred tem ko je vložila tožbo, začela zavračati s strani toženke ponujeno ji hrano in je tako sama, brez kakršnegakoli utemeljenega (in objektivno izkazanega) razloga začela zavračati toženkino izpolnitev pogodbene obveznosti in je tako sama onemogočila toženki izvajanje pogodbe v tem delu; da tožnica ni uspela dokazati kakršnegakoli grdega ali neprimernega ravnanja tožencev do nje, zaradi katerega bi bila vzročno povezano v stresu; da ji tudi prevoze k zdravniku toženca brez lastne krivde ne moreta več nuditi, saj tožnica očitno na lastno željo koristi usluge drugih (C. C., nečaka J.J.). Sodišče je pravilno zaključilo, da so medsebojni odnosi omajani in da je tudi skupno življenje zaradi obnašanja tožnice, ki je navzven očitno sovražno nastrojena predvsem do toženke, postalo neznosno in da je s tem toženki otežena izpolnitev pogodbe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno zaključilo, da je tožnica tista, ki onemogoča ali otežuje izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, saj sicer občasno še prihaja v svoje prostore, vendar pa v njih ne ostaja (in trenutno biva pri C. C. , iz lastnih vzgibov zavrača hrano in prevoze. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožnici, da je tako dolgo čakala, da je vložila tožbo, ker je še vedno upala, da bo toženka vendarle začela izpolnjevati svoje obveznosti po Pogodbi, saj je dokazni postopek pokazal, da je toženka Pogodbo vse od sklenitve dalje več kot 21 let izvrševala, prav tako je bila tožnica že pred sklenitvijo Pogodbe 5 let deležna pomoči s strani toženkine družine in je očitno pravi razlog za tožbo drugačen, najverjetneje pa si je tožnica bodisi sama bodisi pod vplivom nečaka J. J., s katerim je po dolgih letih navezala kontakt (najprej po telefonu nekje v letu 2017), in se ji je ponudil, da ji pomaga urediti zadeve s tožencema (kot je ugotovilo na podlagi pisnega pooblastila tožnice J. J. z dne 23. 3. 2018, da preveri dejansko stanje po izročilni pogodbi iz leta 1998), premislila glede izročitve premoženja in se odločila Pogodbo razvezati. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da razveza pogodbe v takšnih okoliščinah, ko sodišče ni ugotovilo, da bi imela tožnica objektivno utemeljen razlog za odklanjanje sicer pravilno ponujenih izpolnitev toženke, niti da bi toženka (ali toženec) povzročila okoliščine, zaradi katerih tožnica ne želi več sprejemati storitev do toženke, ne bi bila ustrezno sorazmerna sankcija. Kot je pojasnilo, se pravni red nagiba k ohranitvi pogodbenega razmerja in nalaga restriktivno presojo pravnega standarda "neznosnost skupnega življenja". Če bi stranka, iz katere osebne sfere izvira razlog za neznosnost skupnega bivanja (v konkretnem primeru tožnica), lahko vselej dosegla razvezo pogodbe, bi to pomenilo kršitev načela vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic in bi bilo v nasprotju z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti ter nepošteno do tožencev, ki sta, oziroma je toženka (s pomočjo toženca) vsa leta izpolnjevala pogodbene obveznosti.

20.Glede na vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in sprejete zaključke ni moč pritrditi pritožnici, da obstoji pravna podlaga za razvezo Pogodbe. Lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da že ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se stranke šele leta 2004 vselile v novozgrajeno hišo ter da sta toženca šele leta 2011 uredila večjo sobico za tožnico in to iz garaže, predstavlja razlog za razvezo sporne pogodbe, saj se sporna pogodba v bistvenem delu ni izvrševala dlje časa.

21.Tožnica nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje njene navedbe, da je toženka skupaj s tožencem najverjetneje ponaredila podpis tožnice na izbrisnem dovoljenju za izbris prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah, katerih lastnica je toženka postala na podlagi sporne Pogodbe (ter je nepremičnini parc. št. 267 in št. 268 z Darilno pogodbo podarila drugi toženi stranki v deležu 1/2) zavrnilo z utemeljitvijo, vezano zgolj na mnenje izvedenca, kateri pa ni mogel niti z gotovostjo potrditi, ali je podpis tožničin oziroma ponarejen. Tožnica meni, da takšen dokaz nima pravne moči in da je zato dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, posledično je uporabljeno napačno materialno pravo in podane so procesne kršitve.

22.Ne drži, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno zaključilo, da je podpis na izbrisnem dovoljenju tožničin. Tožnica je predlagala izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov za ugotovitev spornega dejstva, ali je izbrisno dovoljenje z dne 14. 11. 2003 podpisala tožnica. Izvedenec dr. K. K. je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 15. 5. 2023 (povzetem v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) podal mnenje, da je verjetno, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba. Tožnica se ni strinjala z zaključkom izvedenca, saj ni mogel z gotovostjo ugotoviti, da je sporni podpis podpisala prav tožnica. Zaradi natančnejšega pojasnila, na kakšen način je prišel do zaključka, da je verjetno, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba, je sodišče izvedenca na naroku še dodatno zaslišalo. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je izvedenec uvodoma glede na pripombo tožnice pojasnil, da gotovosti pri podajanju mnenj ne podaja, saj gotovost v nobenem znanstvenem raziskovanju, preiskovanju ni mogoča. Pojasnil je, da se pri podajanju izvedenskih mnenj uporablja 7-stopenjsko lestvico, ki je po njegovem mnenju ustrezna in obrazložil, zakaj je podal mnenje o 2. stopnji verjetnosti. Kot je ocenilo sodišče prve stopnje, je izvedenec prepričljivo ovrgel tudi kakršenkoli sum na ponareditev spornega podpisa in pojasnil, da je ta podpis napisan razmeroma zelo hitro, približno po enaki dinamiki kot primerjalni, tako da sledi ponarejanja (npr. počasna izvedba, enakomerni in močan pritisk, zastanki pisalnega sredstva, dvigi pisalnega sredstva) v tem primeru ni. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je bilo po zaslišanju izvedenca izvedensko mnenje jasno, popolno in strokovno prepričljivo argumentirano, tako da se sodišču dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja ni porajal in se je zato v celoti oprlo na ugotovitve izvedenca. Tožnica nadaljnjih pripomb na mnenje ni imela, še vedno pa je vztrajala, da je podpis na izbrisnem dovoljenju ponarejen, da ni njen, čemur pa sodišče utemeljeno ni sledilo. Pravilno je zaključilo, da je tožnica podpisala izbrisno dovoljenje z dne 14. 11. 2003, s katerim je dovolila pri vl. št. 117 k.o. ... vknjižbo izbrisa prepovedi odtujitve in obremenitve ter dosmrtnega užitka. Po obrazloženem so očitki, povzeti v prejšnji točki, neutemeljeni.

23.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče storilo bistveno kršitev tudi s tem, ko je zaključilo, da bi v postopek bilo treba pritegniti izvedenca psihiatra, pri tem pa je v celoti prezrlo vso v spis vloženo zdravstveno dokumentacijo tožnice in njene navedbe v zvezi s tem, do katerih se niti ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev. Sodišče prve stopnje se je do tožničinih navedb opredelilo, in sicer je v 25. točki obrazložilo, da so tožničine navedbe o tem, da zaradi stresnega dogajanja (kot izkazuje zdravstvena dokumentacija) ni bila sposobna razumeti in dojeti, kaj vse ji je bilo podtaknjeno ter kakšna dokumentacija se je pridobivala brez njene vednosti (gradbeno dovoljenje leta 1999 na ime toženke, zastava zemljišča za odobritev posojila za gradnjo), ostale le na ravni pavšalnih zatrjevanj in nedokazane. Pravilno je pojasnilo, da bi morebitno nesposobnost tožničinega razumevanja, oblikovanja prave volje in sprejemanja odločitev, lahko ugotavljal le strokovnjak ustrezne stroke (izvedenec psihiater), vendar pa je tožnica dokaz z izvedencem medicinske stroke umaknila (potem, ko jo je sodišče pozvalo na konkretizacijo, v zvezi s katerimi dejstvi je predlagan ta dokaz).

24.Zmotno je tudi prepričanje tožnice, da je sodišče storilo bistveno kršitev v delu (pod točko 15. obrazložitve izpodbijane sodbe), kjer je navedlo, da je tožnica očitno pod vplivom nečaka J. J. začela navajati drugače - da nikoli ni podpisala izročitve posestva pred smrtjo. Tožnica trdi, da se tega dejstva v pravdi sploh ni ugotavljalo in da se glede slednjega niti ni izrekla. Tožnica niti ne obrazloži, katero procesno kršitev očita sodišču, zato je pritožbeno sodišče ne more presoditi. Sicer pa se tudi same navedbe nanašajo na pravnonerelevantno dejstvo, saj ni važno, pod čigavim vplivom je tožnica začela navajati drugače.

25.Ne drži, da prvostopenjsko sodišče ni utemeljilo, zakaj ni sledilo izpovedi C. C. v delu, kjer je navedel, da sta toženka in njen brat v času gradnje nove hiše rekla, da bo imela tožnica stanovanje v mansardi, in zakaj ni sledilo izpovedi tožnice, da ji je bilo obljubljeno stanovanje v mansardi in ne v kleti. Izčrpne razloge je sodišče podalo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ki je povzeta že zgoraj v obrazložitvi) in utemeljeno zaključilo, da je prepričljivejša in življenjsko logična izpovedba toženke. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno sklepalo, da če bi bilo tožnici resnično obljubljeno, da ji bodo uredili druge prostore, že ob gradnji in ko se je potem dejansko jeseni 2004 tudi vselila v hišo in tudi uporabljala svoje prostore v pritličju hiše, potem tožnica ne bi čakala kar 7 let (vse do leta 2011, ko se je obrnila na CSD), da bi izrazila nezadovoljstvo ali nestrinjanje z namenjenimi ji prostori. Takšno sklepanje ni absurdno, kot meni tožnica, pač pa življenjsko logično. Pritožbena navedba, da je tožnica šele takrat, ko so ji na CSD svetovali, naj na sodišču izpodbija sporno pogodbo, izvedela za takšno opcijo in to tudi storila, ne more vplivati na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica pa tudi sicer niti ne trdi, da ji je bila v navedenih letih onemogočena možnost seznanitve s svojimi pravicami glede izpodbijanja sklenjene Pogodbe.

26.Ker niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki, ki se je v odgovoru na pritožbo določno opredelila do pritožbenih navedb, zaradi česar so stroški za sestavo odgovora na pritožbo potrebni pravdni stroški, pa mora v roku 15 dni povrniti 2.104,50 EUR stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife) v višini 2.875 točk in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). V primeru zamude s plačilom mora tožeča stranka toženi stranki skladno z določbama prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

1Pritožbeno sodišče v nadaljevanju navaja samo parcelne številke, ker so vse parcele vpisane v k.o. ...