Jedro

Nacionalni forenzični laboratorij ni mogel z gotovostjo potrditi pristnosti predloženih dokumentov na katerih je navedeno ime tožnika A.A. in ne Č.Č., kot sedaj trdi, da naj bi mu bilo dejansko ime. Zato tudi sodišče ne more slediti navedbi, da potrjujejo njegovo identiteto.

Tožnik je s svojimi odgovori, predvsem z izdajanjem za državljana Libije, želel zgolj zavajati toženko, saj v Libiji obstajajo zaradi notranjih oboroženih spopadov z uporniki vojne razmere, zaradi katerih je večja verjetnost, da bo prošnji za mednarodno zaščito ugodeno, če kot svojo izvorno državo navede Libijo, kot katerokoli drugo okoliško državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi tretje alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo za izkazovanje svoje istovetnosti. Iz policijske depeše z dne 20. 10. 2019 izhaja, da je tožnik tega dne podal namero zaprositi za mednarodno zaščito in tedaj navedel, da je septembra 2018 zapustil Libijo in legalno s potnim listom z letalom odšel v Turčijo, kjer je uničil potni list in ilegalno preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prispel v Slovenijo. Iz lastnoročne izjave tožnika je razvidno, da je državo zapustil, ker ni dela in denarja in želi zaprositi za mednarodno zaščito v Franciji. Ob podaji prošnje 30. 10. 2019 se je predstavil z osebnimi podatki A.A., rojen ... v kraju B., državljan Libije. Državo je zapustil v sredini leta 2016 (ni znal pojasniti, zakaj takšna razlika v času zapustitve izvorne države) ter šel najprej v Sirijo z letalom (saj za Turčijo ni dobil vize). Ko je bil star 13 let, tj. leta 2014, je pustil šolo. Zaključil je 9 razredov. Potni list so mu uničili grški policisti, drugih dokumentov pa nima. Libijo je zapustil, ker tam divja vojna in ker tam nimam nikogar več. Starši, 2 sestri in brat so bili ubiti v vojni leta 2008, ko je bil star 11 let (ni znal razložiti, kako je bil leta 2008 star 11 let, če je pa rojen 2001 - se je očitno zmotil, star je bil 7 let). Od takrat je živel v kraju B. pri stricu. Leta 2016 se je spor med C.C. in uporniki prenesel še na prebivalstvo. ki je podpiralo C.C.. On se je ves čas skrival, ni mogel hoditi v šolo, živel je v strahu in čakal na smrt. O svojem kraju je povedal, da kraj B. ni obmorsko mesto. Drugih razlogov, zaradi katerih je zapustil državo, ni imel. S tožnikom je bil 3. 12. 2019 opravljen prvi osebni razgovor (tu je pojasnil glede neskladja v zvezi s potnim listom, da mu ga je odvzela grška policija, ne ve pa, kaj so storili z njim; starša sta mu umrla leta 2009 ali 2010 (neskladje je pojasnil s tem, da se tega dogodka ne želi spominjati, je pa bil v 5. razredu, ko je bil star 11 ali 12 let); končal je 5 razredov osnovne šole – neskladje v zvezi s tem je pojasnil, da je v šolo nehal hoditi, ko je bil star 11 ali 12 let, zaradi težkih razmer; po smrti njegove družine se je začela vojna, vsak dan je bilo slabše, zato se je po 4 letih odločil, da zapusti državo, star je bil 14 ali 15 let; ne ve, če bi se mu po vrnitvi v Libijo lahko kaj zgodilo), nato 23. 12. 2019 še drugi osebni razgovor: povedal je, da je leta 2011 zapustil Libijo – neskladje je pojasnil, da ne ve, zakaj je sedaj povedal drugače in da je zmeden, ker je v zaporu, nato pa je povedal, da ni iz Libije, temveč iz Alžirije. Tega prej ni želel povedati, saj bi ga drugače vrnili v BIH. V Siriji nikoli ni bil. Ima pa dve imeni: Č., piše se Č., rojen je ..., v kraju D.. Prej ni želel povedati, da je mladoleten, saj je želel ostati skupaj z ostalimi tujci. Da je mladoletnik, ni želel povedati tudi pri podaji prošnje, saj se je takrat že začel postopek; Alžirijo je zapustil, ker se je oče 2010 poročil in imel dve ženi, svoje otroke je zanemarjal, in sicer 2018, ko je bil star 15 let in pol; leta 2014 je pustil šolo, skrenil je s poti, začel je kaditi in se drogirati. Njegovi znanci so se odločili, da gredo v Evropo, zato se je on odločil, da odide z njimi. Če bi se vrnil v Alžirijo, bi moral v zapor, saj je policija pri njemu našla škatlo tablet. Moral je na policijo na zaslišanje, od koder pa so ga izpustili in mu povedali, da bo dobil poziv, da se zglasi na sodišču. Na poziv ni želel čakati, saj je prepričan, da bo moral za 1 leto v zapor. Predložil je tudi listine, in sicer rojstni list, potrdilo o prebivališču v arabskem jeziku in prevod potrdila o prebivališču v francoskem jeziku ter potrdilo o krvni skupini. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da glede s strani tožnika predloženih dokumentov, ki jih je sicer poslala 20. 1. 2020 Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju (NFL) zaradi potrditve njihove pristnosti v smislu 1. alineje 2. odstavka 46. člena ZMZ-1 v povezavi s 97. členom Zakona o tujcih (Ztuj-2), NFL ugotavlja, da ne/pristnosti zadevnih dokumentov ne more potrditi, ker primerjalnih obrazcev tovrstnih alžirskih dokumentov nima v svoji zbirki. Glede potrdila o prebivališču ter njegovega prevoda je NFL ugotovil, da sta natisnjena in izpolnjena z računalniškimi tiskalniki in laserskimi tiskalniki, ki so na trgu lahko dostopni. Na potrdilu sta dve štampiljki, ki nista dejanska odtisa štampiljk, ampak njuna posnetka. Na prevodu pa so dejanski štampiljčni odtisi in ni reprodukcija. Tudi glede potrdila o krvni skupini NFL ni mogel podati mnenja glede ne/pristnosti le-tega. Glede na navedene ugotovitve tako potrdilo o prebivališču kot potrdilo o krvni skupini ne moreta biti dokumenta, s katerimi bi prosilec lahko izkazal svojo istovetnost. Slednja dokumenta namreč nista identifikacijski izkaznici, prav tako pa je NFL ugotovil, da pristnost teh listin ni mogoče ugotoviti. Tudi tožnikov rojstni list se razlikuje od rojstnega lista v njihovi zbirki, ki je sicer iz druge province, vendar prav tako iz iste države, predvsem po tem, da tožnikov rojstni list nima črtne kode in oblikovanih detajlih besedila. Prav tako pa je bil rojstni list iz NFL-jeve zbirke zavarovan z dejanskim štampiljčnim odtisom, medtem ko so štampiljčni odtisi na prosilčevem rojstnem listu natisnjeni z brizgalnim tiskalnikom, kar pomeni, da gre zgolj za posnetke štampiljčnih odtisov. Ugotovili so še, da sta na rojstnem listu in potrdilu o prebivališču natisnjeni reprodukciji istih dveh štampiljčnih odtisov, tako okroglega, kot z besedilom. Glede na to, da je tožnik večkrat spreminjal svoje osebne podatke in državo izvora in glede na to, da ni dostavil dokumenta, katerega pristnost bi se lahko nesporno ugotovila in ki je namenjen izkazovanju identitete, toženka ugotavlja, da tožnikova istovetnost ni ugotovljena. Toženka pa je prepričana, da tožnikova izvorna država nikakor ni Libija, saj o njej ni vedel praktično ničesar, na koncu drugega razgovora pa je tudi sam priznal, da ni iz Libije, ampak iz Alžirije. Ker je med svojim bivanjem v RS spreminjal svoje trditve o navedenih osebnih podatkih in tudi o svojem državljanstvu ter jih prilagajal trenutni situaciji, nobene od teh identitet pa ni podprl z ustreznim osebnim dokumentom, toženka tožniku glede nobene od navedenih dveh identitet ne more verjeti. V postopku je podajal različne podatke o svoji identiteti in izvorni državi, ki jih ni dokazal z ustrezno listinsko dokumentacijo, s tem pa je podajal izrazito zavajajoče podatke glede svoje izvorne države. Sedaj trdi, da mu je ime Č.Č., vse listine, ki jih je predložil in s katerimi želi dokazovati svojo identiteto, pa navajajo zgolj ime A.A.. Tožnik je v postopku toženko zavajal tako, da je dajal napačne informacije tako o svoji identiteti, kot o sami poti iz države, kakor tudi o razlogih zapustitve izvorne države, s čimer je želel vplivati na odločitev o njegovi prošnji.

3. V tožbi tožnik navaja, da je lahko dostavil le dokumente, ki jih je v trenutni situaciji lahko pridobil. Zavrnitev prošnje zaradi domnevno neugotovljene identitete je zato preuranjena. Res je spreminjal svojo izpovedbo tako glede datuma zapustitve izvorne države kot svoje osebne podatke, vendar je potrebno upoštevati, da je iz njegovega rojstnega lista razvidno, da je rojen dne ... in da je še mladoleten. Kljub sprva različnim izjavam je povedal, da je državljan Alžirije, kdaj je državo zapustil in zakaj. Svoje izjave je nato dokazoval še z omenjenimi listinami. Med razgovori z njim je res prišlo do neskladij, ki pa so privedli do ugotovitev, da je državljan Alžirije, kdaj je od tam odšel, kot tudi, kje je potekala njegova pot. Kljub temu, da njegova identiteta po mnenju tožene stranke ni nedvomno dokazana, vendarle obstajajo listine, ki njegovo identiteto dokazujejo. Ob predpostavki, da je mladoletnik, pa je bistveno, da je pri odločanju o subsidiarni zaščiti potrebno upoštevanje njegove mladoletnosti pri postavljanju vprašanj in tudi zastopanju mladoletnega prosilca, kar sta zgolj nujna elementa v postopku dokazovanja in ugotavljanja dejanskega stanja, v smislu 6. odstavka 47. člena ZMZ-1 in 3. odstavka 16. člena ZMZ-1 (ter 17. člena Procesne direktive 2005/85IES). Načelo varovanja največje otrokove koristi mora imeti pomen tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev absolutnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja (v zvezi s subsidiarno zaščito). Naloga tožene stranke je, da pri odločanju kot glavno vodilo upošteva načelo varovanja največjih otrokovih koristi (tako sodba 1 U 42/2012). Toženka v konkretnem primeru ni ugotavljala vseh potrebnih pravnorelevantnih dejstev preko informacij o stanju v izvorni državi glede vračanja mladoletnikov brez spremstva. V svoji obrazložitvi je izpeljala zgolj elemente glede neverodostojnosti tožnika. Pri tem pa ni svoje negativne odločitve oprla na oceno verodostojnosti glede tega, ali je tožnik izkazal utemeljen strah pred preganjanjem, temveč zgolj na dejstvo, da naj bi izvorne države tožnika sploh ne bilo mogoče ugotoviti, da pa ni njena dolžnost, da po uradni dolžnosti ugotavlja državo tožnika. Odločitev tožene stranke ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih in je kot taka preuranjena. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Prošnje tožnika ni zavrnila zaradi neugotovljene identitete, pač pa, ker je zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije in dokumente o svoji identiteti in državljanstvu, poti, razlogu zapustitve države, z namenom pridobitve mednarodne zaščite. NFL ni mogel z gotovostjo potrditi pristnosti predloženih dokumentov, poleg tega pa ti izkazujejo ime A.A. in ne Č.Č., kot sedaj trdi, da naj bi mu bilo dejansko ime. Zato tudi ne more sprejeti trditev, da je sedaj mladoletni, o čemer ni predložil relevantnih dokazov.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena dokončna odločba o zavrnitvi prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene.

7. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Skladno z določili prve do pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz katerekoli določbe 52. člena ZMZ-1. 8. Sodišče je v primerljivih zadevah že večkrat, med drugim v zadevah št. I U 846/2014 in I U 129/2016 izrazilo stališče, da mora pristojni organ o prošnji za mednarodno zaščito praviloma odločiti v rednem postopku in zgolj izjemoma odloča v pospešenem ali v posebnih postopkih le, če so izpolnjeni zakonski pogoji, saj je namen pospešenega postopka hitro obravnavati očitno neutemeljene prošnje tudi zato, da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni pogoji iz 52. člena ZMZ-1, oziroma, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ-1 in tako preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

9. Na podlagi 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev (3. alineja).

10. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku na ustrezen način, tudi z aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite, in se nato opredelila do vseh njegovih pravno pomembnih navedb z dovolj izčrpno in logično pravilno dokazno oceno, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 3. alineje 52. člena ZMZ-1, na kateri je pravilno utemeljena izpodbijana odločba. V zadevi je tožena stranka kot pristojni organ izvedla ugotovitveni postopek, in sicer kot posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem je preverjala, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Sicer pa je tudi v pospešenem postopku potrebno pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje. To pa je, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki predloženih upravnih spisov, tožena stranka v obravnavani zadevi tudi storila. Vse tožnikove relevantne navedbe je tožena stranka dokazno ocenila in se opredelila do vseh tožnikovih dokaznih predlogov in danih izjav, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, z razlogi, s katerimi se sodišče lahko v celoti strinja in jih zato v svoji obrazložitvi ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

11. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi tako dovolj celovito in pravilno ugotovljeno glede vseh za odločitev v zadevi relevantnih dejstev. Sodišče sodi, da je tako tožena stranka pravilno ocenila, da so podane okoliščine, iz katerih glede na zakonski dejanski stan iz 3. alineje 52. člena ZMZ-1 izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena. Pri tem se je glede na individualne okoliščine konkretnega primera pravilno tožena stranka oprla tudi na stališča Vrhovnega sodišča, ki jih je zavzelo v primerljivih zadevah št. I Up 591/2012 in I Up 206/2013, četudi v tožbi tožnik smiselno nasprotuje sklicevanju na citirano stališče v sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 591/2012 z dne 10. 1. 2013, češ da je tožnik nazadnje navedel kot izvorno državo Alžirijo in predložil fotokopije dokumentov, iz katerih naj bi bilo to razvidno. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da NFL ni mogel z gotovostjo potrditi pristnosti predloženih dokumentov. Poleg tega pa je na predloženih dokumentih tožnika navedeno ime A.A. in ne Č.Č., kot sedaj trdi, da naj bi mu bilo dejansko ime. Zato tudi sodišče ne more slediti navedbi, da potrjujejo njegovo identiteto.

12. Med strankama namreč niti ni sporno, da je tožnik najprej ob prijetju s strani policije dne 20. 10. 2019 in ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 30. 10. 2019 (ko je bil izrecno opozorjen na dolžnost govoriti po resnici in da je kriva izpovedba kazniva) ter na ustnem razgovoru dne 3. 12. 2019 in sprva tudi na ustnem razgovoru dne 23. 12. 2019 navedel Libijo kot svojo izvorno državo, ki jo je zapustil zaradi vojne in ker tam ni več imel bližnjih družinskih članov. Šele pozneje, ob koncu drugega osebnega razgovora je kot državo izvora navedel Alžirijo, prav tako pa je kot razlog zapustitve države navedel, da je Alžirijo zapustil, ker je tam zašel na kriva pota in se začel drogirati, želel pa se je tudi izogniti prestajanju zaporne kazni. Nadalje je skozi celotni postopek za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji večkrat spreminjal svoje izjave. Tako je podajal različne letnice rojstva in druge svoje osebne podatke. Sprva je že na policijski postaji trdil, da mu je ime A.A., rojen ... v kraju B., državljan Libije. Šele na drugem osebnem razgovoru je navedel ime Č.Č. kot svoje osebno ime ter da je rojen ... v kraju D., državljan Alžirije. Spreminjal je tudi navedbe o datumu odhoda iz izvorne države. Tako je na policijski postaji povedal, da je državo zapustil septembra 2018, pri podaji prošnje pa, da je Libijo zapustil v sredini leta 2016, kar pa je na drugem osebnem razgovoru zopet spremenil in sprva trdil, da je Libijo zapustil 2011 in nato povedal, da to ne drži, pač pa, da je Alžirijo zapustil leta 2018. Spreminjal pa je tudi navedbe o poti zapustitve izvorne države: najprej naj bi šel iz Libije z letalom v Turčijo, nato je ob podaji prošnje pojasnil, da je šel z letalom iz Libije v Sirijo, ker naj ne bi dobil vize za v Turčijo. Tudi razlog, zakaj nima nobenega osebnega dokumenta, je različno opisoval: sprva je na policiji tako povedal, da je potni list uničil v Turčiji, pri podaji prošnje pa, da mu je potni list uničila grška policija, nato je ob pojasnilu dejal, da so mu oni odvzeli potni list, ne ve pa, kaj so z njim naredili. Prav tako je različno navajal letnico smrti staršev: sprva je navajal, da so mu starši umrli leta 2008, na osebnem razgovoru pa, da so mu umrli leta 2009 ali 2010, ob zaključku drugega osebnega razgovora pa je navedel, da so starši še živi. Nadalje je sprva povedal, da je zaključil 9 razredov šole in takrat bil star 13 let, nato pa izjavo zopet spremenil in trdil, da je zaključil zgolj 5 razredov. Tožnik je bil z vsemi neskladji soočen na osebnih razgovorih, vendar je podajal odgovore, kot so: »ne spomnim se; zmeden sem, ker sem v zaporu«, ki jih tudi sodišče ne more šteti kot logično prepričljive in zaradi katerih bi lahko prišlo do takšnih neskladij. Sodišče ugotavlja, da je s svojimi odgovori, predvsem z izdajanjem za državljana Libije, želel zgolj zavajati toženko, saj v Libiji obstajajo zaradi notranjih oboroženih spopadov z uporniki vojne razmere, zaradi katerih je večja verjetnost, da bo prošnji za mednarodno zaščito ugodeno, če kot svojo izvorno državo navede Libijo, kot katerokoli drugo okoliško državo.

13. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku podajal različne podatke o svoji identiteti (vključno z rojstnim datumom, pri čemer ni izkazal, da bi bil mladoleten, saj je sprva sam zatrjeval, da je rojen leta 2001 in torej polnoleten, šele pozneje pa kot letnico rojstva navedel letnico 2002 in še pozneje letnico 2003, česar pa ni izkazal, tudi ne s predloženimi dokumenti, katerih pristnosti ni mogel ugotoviti niti NFL; iz dokumentov pa tudi sicer izhaja drugačno ime, kot ga je nazadnje sam zatrjeval kot njegovo dejansko ime. Zato tudi sodišče ne more slediti njegovi trditvi, da naj bi bil rojen leta 2002 ali 2003. Zaradi navedenega pa tudi toženka v postopku ni bila dolžna varovati načelo največjih otrokovih koristi in s svojim ravnanjem, ko tožniku ni postavila zastopnika v postopku, ni prekršila določb o zastopanju mladoletnika v postopku.

14. Sodišče ugotavlja, da ni utemeljen tožbeni očitek tožnika, da se tožena stranka ni opredelila do njegovega strahu pred preganjanjem in zato ni ugotavljala vseh potrebnih relevantnih dejstev preko informacij o stanju v izvorni državi. Tožena stranka je namreč utemeljeno in pravilno tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno zaradi že navedenega tožnikovega različnega podajanja informacij v postopku, tako glede identitete, izvorne države, razlogih njene zapustitve ter o sami poti iz države, pri čemer med strankama ni sporno, da tožnikova izvorna država nikakor ni Libija. Glede na navedeno ni bila dolžna presojati tožnikovega strahu pred preganjanjem in tudi ne pridobivati informacij o Alžiriji kot domnevni tožnikovi izvorni državi.

15. Ker je bilo v zadevi dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 63. člena ZUS-1), je zato tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika, ki je bil že predhodno v upravnem postopku dvakrat ustno zaslišan, ob upoštevanju ustaljene upravno sodne prakse glede odločanja v tovrstnih zadevah in je tožbene navedbe upoštevalo v pisni obliki (1. točka 1. odstavka 219. a člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega v konkretnem primeru tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost, pri čemer je pomembno tudi to, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in povečalo potrebne stroške. Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki zajema tako dejanska kot pravna vprašanja in zgoraj navedeni razlogi za odločanje brez glavne obravnave v tem primeru ne odstopajo od sodne prakse ESČP.