Jedro

Dejstvo, da je oškodovanec nepripet sedel na sopotnikovem sedežu in da se ni hotel pripeti kljub izrecni obsojenčevi zahtevi, naj to stori, nima takega pomena, da bi pretrgalo vzročno zvezo med obsojenčevo protipredpisno vožnjo in oškodovančevo hudo telesno poškodbo. Upoštevati ga je mogoče le kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije ali v primeru uveljavljanega odškodninskega zahtevka kot prispevek oškodovanca k nastali škodni posledici.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000 SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega S.O. s sodbo z dne 16.6.2003 spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Na podlagi iste zakonske določbe je obsojencu izreklo 30 dnevnih zneskov, to je 105.000 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po 39. členu KZ je obsojencu izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za dobo štirih mesecev. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 1. odstavka 372. člena ZKP, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka (1. člena, 248. člena, 249. člena, 252. člena, 2. odstavka 299. člena in 3. odstavka 329. člena ZKP), ki da so vplivale na zakonitost sodbe. Poudarja tudi, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v odločbah, zoper kateri je zahteva vložena (427. člen ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in se zato zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče storilo kršitvi kazenskega zakona po 1. in 2. točki 1. odstavka 372. člena ZKP. Z navedbami, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za ugotovitev, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, da niti iz enega dokaza ni razvidno, da je obsojencu dokazano, da je zaradi njegove nepravilne vožnje v nasprotju s določbama 38. člena in 164. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) z vozilom trčil v osebno vozilo E.S., vložnik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za nadaljnje navedbe, ko na podlagi lastnega videnja odločilnih dejstev obsojenčev zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je obsojenec izgubil kontrolo nad vozilom, ker je med vožnjo po prehitevalnem pasu v zadnji del njegovega vozila zadelo kombinirano motorno vozilo bele barve, kar da sta potrdili tudi dve priči, ki ju poimensko ne navaja. Prav tako obsojenčev zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje z navedbami, da oškodovanec V.C. ne bi utrpel hude telesne poškodbe, če bi bil pripet z varnostnim pasom in da je zato pretrgana vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in prepovedano posledico. Tudi sicer je tako stališče zmotno. Dejstvo, da je oškodovanec nepripet sedel na sopotnikovem sedežu in da se ni hotel pripeti kljub izrečni obsojenčevi zahtevi, naj to stori, nima takega pomena, da bi pretrgalo vzročno zvezo med obsojenčevo protipredpisno vožnjo in oškodovančevo hudo telesno poškodbo, ki jo je dobil, ko je po ugotovitvah sodišča v nesreči padel iz vozila, čezenj pa zapeljalo vozilo D.V. Upoštevati ga je mogoče le kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije ali v primeru uveljavljanega odškodninskega zahtevka kot prispevek oškodovanca k nastali škodni posledici.

Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko sodišče na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabi materialno pravo. Take kršitve pa ni mogoče uspešno uveljavljati s sklicevanjem na dejansko stanje, ki se razlikuje od tistega v napadeni pravnomočni odločbi. Ravno to pot je v zahtevi ubral obsojenčev zagovornik, ko je zatrjevani kršitvi kazenskega zakona oprl na lastno videnje dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva tudi nima prav, ko uveljavlja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je sodbo oprlo na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodna odločba ne more opirati. Svoje stališče vložnik utemeljuje z navedbami, da sodišče s sklepom ni odločilo, da se izvedensko mnenje izvede kot dokaz in da bi tudi v primeru, če bi to storilo, glede na to, da mu je nasprotoval in predlagal odreditev drugega izvedenstva, izvedba tega dokaza ne bi bila "v soglasju z določbami ZKP". Navaja, da je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo sodbo izključno na ugotovitve izvedenca, take dejstvene sklepe pa je sprejelo tudi drugostopenjsko sodišče ter da je zato storjena zatrjevana bistvena kršitev določb ZKP.

Zgolj zaradi tega, ker ju vložnik ne sprejema, izvid in mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne in avtomobilske stroke ing. S.Š. nista nedovoljen dokaz. Vprašanje procesno korektne izvedbe dokaza, na katerega se opira sodna odločba, nima nobene vsebinske povezave z vprašanjem dovoljenosti dokaza in zato tudi ne z zatrjevano bistveno kritvijo določb kazenskega postopka. Vložnik ne navaja druge podlage, s katero bi utemeljil trditev, da je navedeni dokaz nedovoljen, zato z zahtevo glede uveljavljanje te procesne kršitve ne more uspeti.

Če je izvedenec na glavni obravnavi navzoč, se dokaz izvede z njegovim zaslišanjem. Če pa ni, se zapis o izvidu in mnenju izvedenca po odločbi senata prebere v primerih, taksativno naštetih v 1. in 2. točki 1. odstavka 340. člena ZKP, pod pogoji iz 2. odstavka 340. člena ZKP pa sme to senat storiti s soglasjem strank. V obravnavani zadevi sodišče izvedenca na glavni obravnavi ni zaslišalo in zapisa o njegovem izvidu in mnenju ni prebralo. Tega dokaza, na katerega je oprlo sodbo, zato ni izvedlo na procesno predpisan način.

Po 1. odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Obsojencu, ki je bil pred glavno obravnavo, tako kot njegov zagovornik, seznanjen z vsebino izvedenskega mnenja in njegovega dopolnila, saj mu je bilo to vročeno, je sodišče predočilo izvedensko mnenje v delu, kjer je izvedenec izključil, da je v obsojenčevo vozilo na prehitevalnem pasu zadelo vozilo kombi in ga odbilo na desni prometni pas, nakar je obsojenec navedel, da takšna ugotovitev izvedenca ne drži (list. št. 258, drugi odstavek). Da je bilo izvedensko mnenje vsebinsko pretreseno na glavni obravnavi, je razvidno tudi iz kritičnih izvajanj obsojenčevega zagovornika o tem dokazu in vsebine njegovega dokaznega predloga, kako naj se izvedensko mnenje dopolni. Obsojencu je bila omogočena pravica do učinkovite obrambe, ki jo je obsojenčev zagovornik tudi izkoristil, s tem da je podal določne predloge za dopolnitev izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi je zadevo vodil sodnik posameznik, ki je bil z izvidom in mnenjem seznanjen, tako da se vprašanje kršitve načela neposrednosti, česar tudi vložnik ne uveljavlja, ne zastavlja tako izrazito, kot če bi bila zadeva obravnavana pred senatom. Vložnik pa ni izkazal, da je taka izvedba dokaza, ki ni bila v skladu z določbo 340. člena ZKP, vplivala na zakonitost sodbe. Zgolj zaradi opisanega načina izvedbe dokaza z izvedencem ni mogoče oceniti, da postopek zoper obsojenca ni bil pravičen.

Kršitve določbe 1. odstavka 1. člena ZKP vložnik zatrjuje na povsem splošni ravni, tako da utemeljenosti te navedbe ni mogoče preizkusiti.

Kolikor pa vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo določbo 248. člena ZKP, kar utemeljuje z navedbo, da je ta podana, ker je zavrnilo dokazna predloga obrambe, da bi izvedenec dopolnil svoje mnenje oziroma za postavitev drugega izvedenca iste stroke, po vsebini uveljavlja kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP. Dokazni predlog obsojenčevega zagovornika, da bi izvedenec cestnoprometne stroke dopolnil svoje izvedensko mnenje na podlagi vprašanj, ki jih je navedel zagovornik, je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo. Pri tem je izhajalo s stališča, da obramba ni izkazala verjetnosti, da je dogajanje sprožilo zadetje neznanega kombiniranega vozila v zadnji del obsojenčevega vozila. Vsa vprašanja, na katera naj bi izvedenec odgovoril v dopolnitvi svojega mnenja, pa so temeljila ravno na tej podmeni. Dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca pa zagovornik (list. št. 260) sploh ni utemeljil. Zakaj bi moralo sodišče ravnati v skladu z določbo 2. odstavka 252. člena ZKP, ki mu omogoča, da izvedenca zapriseže in predpisuje pogoje, kdaj to lahko stori, pa vložnik v zahtevi tudi ne obrazloži. Tudi s sklicevanjem na kršitev instrukcijske maksime iz 2. odstavka 299. člena ZKP vložnik po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. V 3. odstavku 329. člena ZKP je predpisano, po katerem redu se sprejemajo dokazi na glavni obravnavi, pri čemer pa vložnik ne obrazloži, zakaj je ta kršitev podana. Z navedbo, da sodišče ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, ki jih je predlagala obramba, pri tem pa našteva ponovno zaslišanje V.C., zaslišanje obsojenca, postavitev drugega izvedenca cestnoprometne stroke ali dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca Š. ter postavitev izvedenca medicinske stroke, kakor je bilo že pojasnjeno, uveljavlja kršitev pravic obrambe, vendar v zahtevi ne navaja, katera materialno relevantna dejstva bi bilo z izvedbo teh dokazov mogoče dokazati in tudi ne potrebne stopnje verjetnosti, da bi jih bilo na tak način mogoče dokazati.

Navedba zahteve, da je sodišče vse dokazne predloge obrambe zavrnilo, vse dokaze tožilca pa sprejelo in izvedlo, sama na sebi ne pomeni, da postopek ni bil pošten. Sklepanje o tem je namreč odvisno od presoje, ali bi sodišče po kriterijih, ki jih mora upoštevati pri sprejemanju in izvedbi dokazov, te dokaze moralo izvesti, pa tega ni storilo. Pojasnjeno pa je že bilo, da je sodišče dokazne predloge obrambe argumentirano zavrnilo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega S.O., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino kot strošek, nastal v postopku z zahtevo. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere ter zamotanost zadeve gledano z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.