Jedro

Sodna izvedenka je v mnenju ugotovila, da je tožnica še nadalje zmožna opravljati svoje delo kot trgovinski poslovodja v polnem delovnem času, ker posledice tožničinih bolezni bistveno ne vplivajo na oceno njene delazmožnosti. Zato pri njej invalidnost ne obstaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 3. 5. 2017 in odločba št. ... z dne 27. 10. 2016 in da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ji zdravstveno stanje slabša in prilaga kopije novejših izvidov. Pojasnjuje, da se na osebni pregled ni mogla odzvati, ker je dobila vabilo prepozno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 5. 2017, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 27. 10. 2016. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pri tožnici prišlo do takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Po tej določbi je invalidnost podana, če zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Takšno dejansko stanje pa pri tožnici tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni podano. Posledično tudi ni mogoče zaključiti, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, definirana v 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, kar uveljavlja.

7. Že v predsodnem postopku sta obe invalidski komisiji skladno ocenili, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi se ji zmanjšala zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, to je delo prodajalke. Obe invalidski komisiji sta ugotovili, da pri tožnici, ki je leta 1997 prestala dve ginekološki operaciji, ima ugotovljene degenerativne spremembe hrbtenice, brez utesnitve živčnih struktur, brez gibalne oviranosti in nevroloških izpadov z osteopenijo, ugotovili pa so ji tudi obstruktivno apnejo v spanju, zdravstvene okvare niso take narave, da ne bi zmogla še naprej v polnem delovnem času opravljati dela, na katerega je bila razporejena in da zato pri njej invalidnost ne obstaja.

8. Takšno oceno le še dodatno potrjuje bistveno enako mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa, ki ga je sodišče pridobilo tekom sodnega postopka. Sodna izvedenka je v mnenju z dne 28. 12. 2017 namreč ugotovila enako, kot pred tem invalidski komisiji v predsodnem postopku, da je tožnica še nadalje zmožna opravljati svoje delo kot trgovinski poslovodja v polnem delovnem času, ker posledice tožničinih bolezni bistveno ne vplivajo na oceno njene delazmožnosti. Iz medicinske in delovne dokumentacije izhaja, da je imela tožnica v letu 1997 dve ginekološki operaciji, od leta 2005 pa se zdravi v nevrokirurški ambulanti zaradi bolečin v hrbtenici, predvsem v križnem delu. Magnetno resonančna preiskava je pokazala degenerativne spremembe medvretenčnih diskov lumbalne hrbtenice, brez utesnitve živčnih struktur in nevroloških izpadov. Tožnica se je vsa leta zdravila konzervativno, predvsem s protibolečinsko terapijo in fizioterapijo. Zaradi težav z dihali v smislu obstruktivne nočne apneje v spanju in smrčanja, je bila pri tožnici opravljena funkcionalna diagnostika dihal. Dobila je CPAP aparat preko noči, ki pa ga je opustila. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšno mnenje utemeljeno sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev. Izvedensko mnenje temelji na celotni medicinski dokumentaciji, vključno na dokumentaciji zdravstvenega kartona, upoštevala pa je tudi pogoje dela, ki ga je tožnica opravljala. Izvedensko mnenje ne odstopa od ugotovitev specialistov v posameznih izvidih. Sodišče prve stopnje je z izvedenskim mnenjem razčistilo bistveno vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je podana zmanjšana delovna zmožnost, to je do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da ni več zmožna za delo prodajalke s polnim delovnim časom. Na takšno mnenje tožnica tudi ni dala nobenih pripomb.

9. V zvezi z navedbami tožnice, da se ni mogla zglasiti na osebnem pregledu pri izvedenki, pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje. Sodna izvedenka je že v izvedenskem mnenju (točka 3.3., str. 6) posebej navedla, da je tožnico za dne 20. 12. 2017 ob 12.30 uri vabila na osebni pregled. Kot dokaz je predložila vabilo in potrdilo o priporočeno oddani pošiljki 8. 12. 2017 (priloga C1). Pojasnila je, da se tožnica vabilu ni odzvala, da tudi izostanka ni opravičila, da pa glede na obsežno medicinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, osebni pregled ni ključen za podajo mnenja o tožničini delazmožnosti. Tožnica, ki ji je bilo izvedensko mnenje posredovano, takšnim navedbam ni ugovarjala, niti v pritožbenem postopku ni predložila nobenega dokaza, ki bi potrjeval resničnost njenih navedb, da je prejela vabilo prepozno. Zato so njene navedbe neutemeljene in neupoštevne. Bistveno je predvsem to, da je izvedenka izrecno poudarila, da glede na obsežno medicinsko dokumentacijo, ugotovitve na osebnem pregledu ne bi bile ključne za podajo ocene tožničine delazmožnosti. Dodaten razlog za takšen zaključek je tudi dejstvo, da sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in sicer na podlagi dejanskega oziroma zdravstvenega stanja tožnice do dokončnosti odločbe z dne 3. 5. 2017. Ugotovitev osebnega pregleda pa bi se nanašale na dan 20. 12. 2017. 10. Glede na to, da je sodišče pristojno presojati pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb le na podlagi dejanskega stanja do 3. 5. 2017, to je do dneva dokončnosti izpodbijane odločbe, za odločitev ni relevantno stanje po tem datumu. To pa pomeni, da ni upoštevano kakršnokoli poslabšanje po 3. 5. 2017, niti novi izvidi, izdani po tem datumu. Novo stanje ali kakršnokoli poslabšanje zdravstvenega stanja je edino stvar novega postopka, ki se lahko začne pri tožencu, bodisi na predlog tožničinega osebnega zdravnika ali pa tožnice same.

11. Ker so glede na vse navedeno tožničine pritožbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z odločbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.