Jedro

ZPP določa v 187. členu dve posebni procesni predpostavki za dopustnost ugotovitvene tožbe. Po prvi lahko zahteva tožnik le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, po drugi pa mora imeti za to pravni interes, kar med drugim pomeni, da je ugotovitvena sodba edini način, s katerim lahko doseže pravno varstvo svoje pravice.

Tožnik je zahteval sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu, v katerem je bilo pravnomočno odločeno, da je upravna odločba, ki jo je izdala pravna prednica tožene stranke, zakonita. To pa pomeni, da pravdno sodišče, tudi v primeru pravilno postavljenega odškodninskega tožbenega zahtevka, ne bi moglo ponovno odločati o zakonitosti upravne odločbe kot o predhodnem vprašanju za ugotovitev toženkine odškodninske obveznosti, ampak bi bilo nanjo vezano (argumentum a contrario iz 1. odstavka 12. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na ugotovitev, da je pravni naslednik tožene stranke (?) Občine K. izvedel istočasno dvojno komasacijo proti tožeči stranki, da za izvedbo sporne komasacije ni bilo predhodno sklenjenega nobenega sporazuma s tožečo stranko, da je bila sporna komasacija izvedena nasilno s posredovanjem policije in da je zaradi navedenih ravnanj pravni naslednik tožene stranke (?) odškodninsko odgovoren tožeči stranki ter, da se bo sporno razmerje glede odškodninske odgovornosti reševalo v upravnem postopku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga, da ugodi reviziji in razveljavi izpodbijani sklep. V reviziji navaja, da ima njen tožbeni zahtevek vse zakonite lastnosti ugotovitvene tožbe. Tožnikova pravica izvira iz upravnega razmerja. Tožena stranka je kršila tožnikovo pravico, da je obravnavan kot en človek, zato je bil tožnik oškodovan. Zanj je bistvenega pomena, da dobi nazaj zemljišče 867/3 vl.št. 138 k.o. P., ki se nahaja tik pred njegovo domačijo in je zanj bistvenega pomena. Če bo sodišče sprejelo ugotovitev, da je bila proti tožniku izvedena dvojna komasacija, tožena stranka ne bo mogla zatrjevati, da je bila s popravo priimka odpravljena napaka. Navaja še, da je dovolj, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke v tem postopku in ni potrebe, da se ta ugotavlja še v upravnem postopku.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da uveljavljeni tožbeni zahtevek ni dopusten, zato nista odločali o njegovi materialnopravni utemeljenosti. Tako je tožnikovo uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava brezpredmetno. Ker pa iz vsebine revizije izhaja, da tožeča stranka očita sodišču napačno uporabo 187. člena ZPP, je revizijsko sodišče izpodbijano odločitev presojalo v okviru revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka.

ZPP določa v 187. členu dve posebni procesni predpostavki za dopustnost ugotovitvene tožbe. Po prvi lahko zahteva tožnik le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, po drugi pa mora imeti za to pravni interes, kar med drugim pomeni, da je ugotovitvena sodba edini način, s katerim lahko doseže pravno varstvo svoje pravice. Ker zahteva tožnik v prvih dveh točkah tožbenega zahtevka ugotovitev dejstev, ne pa pravice oziroma pravnega razmerja, v tretji točki pa le ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke, namesto, da bi postavil ustrezen dajatveni zahtevek, je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da zahtevana pogoja za dopustnost tožnikove tožbe oziroma za dopustnost meritornega sojenja nista podana.

Ne glede na to, da je bila tožba zavržena zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje, pa revizijsko sodišče vseeno poudarja naslednje: Iz izpodbijanih sklepov sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bil tožnik komasacijski udeleženec v postopku, v katerem je pravna prednica tožene stranke izdala upravno odločbo, ki je postala dokončna in tudi pravnomočna. Tožnik je namreč zahteval sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu, v katerem je bilo pravnomočno odločeno, da je upravna odločba, ki jo je izdala pravna prednica tožene stranke, zakonita. To pa pomeni, da pravdno sodišče, tudi v primeru pravilno postavljenega odškodninskega tožbenega zahtevka, ne bi moglo ponovno odločati o zakonitosti upravne odločbe kot o predhodnem vprašanju za ugotovitev toženkine odškodninske obveznosti, ampak bi bilo nanjo vezano (argumentum a contrario iz 1. odstavka 12. člena ZPP).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče, potem ko je še ugotovilo, da tudi kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana, zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP v zvezi s 4. odstavkom 400. člena ZPP).