Jedro

Odločba ustavnega sodišča, s katero to ugotovi, da posamezni člen zakona ni v skladu z ustavo, in naloži državnemu zboru, da mora v določenem roku odpraviti neskladje, ustavno sodišče pa je tako odločbo izdalo zato, ker zakon določena vprašanja ureja na način, ki ne omogoča njegove razveljavitve, ima glede uporabe za razmerja, nastala pred izdajo odločbe, enake učinke, kot odločba o razveljavitvi zakona zaradi neskladnosti z ustavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka plačati odškodnino v višini 7.511,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2006 do plačila. Hkrati je zavrnilo tudi podredni zahtevek na plačilo istega zneska z zamudnimi obrestmi, natančneje razvidnimi iz 2. točke izreka sodbe. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 571,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) opredeljuje obseg taksativno navedenih pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Predvideva možnost uveljavljanja odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (1. odst. 179. člena OZ), kar pa pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni. Pojasnilo je, da v zadevi ni moglo uporabiti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006 – ZVPSBNO), ki sicer določa pravico plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na prehodno določbo 25. člena tega zakona.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu prisodi uveljavljano odškodnino s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da je odločilo o tožbenem zahtevku, ne da bi se spuščalo v presojo dolgotrajnosti postopka, temveč ga je zavrnilo, ker ne gre za pravno priznano nepremoženjsko škodo. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je zagotovljena z določilom 1. odst. 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki jo je Republika Slovenija ratificirala. Kot ratificirana in objavljena mednarodna pogodba se EKČP v skladu z določilom 8. člena Ustave Republike Slovenije uporablja neposredno. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je obravnavalo primere posameznikov, katerih sodni postopki so tekli nerazumno dolgo, in natančno razdelalo vprašanje pravice do sojenja v razumnem roku ter kriterije za priznavanje pravičnega denarnega nadomestila v primerih, ko je ta pravica kršena. Na podlagi teh kriterijev je bil kasneje v Republiki Sloveniji sprejet Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki ga je treba uporabiti tudi v predmetni zadevi. Posameznik pa ima pravico do povračila škode tudi neposredno na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije in je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebna nadaljnja uporaba določil OZ. Smiselna uporaba načel OZ tudi ni pravno pravilna, ker OZ ureja civilnopravno razmerje, v primeru tožeče stranke pa je Republika Slovenija (kot tožena stranka) v razmerju do nje nastopala kot nosilec oblasti. Sama ustavna opredelitev človekove pravice do sojenja v razumnem roku v Ustavi Republike Slovenije v skladu s 4. odst. 15. člena Ustave tožeči stranki zagotavlja pravico do odprave posledic kršitve njene pravice. Za zadeve, zaključene po pričetku veljavnosti ZVPSBNO (1.1.2007), je določen postopek priznanja pravičnega denarnega nadomestila posameznikom, ki jim je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Navedeni zakon je treba razlagati na način, da se smiselno uporabi tudi na primere, kot je njegov primer, ko se je nerazumno dolg sodni postopek pričel in zaključil pred 1.1.2007. Postavljen je v neenak položaj s posamezniki, katerim je bila kršena ista pravica in ki imajo možnost uporabe določil ZVPSBNO. Gre za pravno praznino, saj zakonodajalec primera, kot je zahtevek tožeče stranke, ni izrecno predvidel. Dejstvo, ali je posameznik pred 1.1.2007 vložil zahtevo na mednarodno sodišče, ne more biti pravno utemeljen element razločevanja. Nastalo pravno praznino bi moralo sodišče z metodami argumentacije v pravu na primeren način zapolniti. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 305/2009, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da škoda zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ni pravno priznana oblika škode, je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso in sodbo istega sodišča III Ips 41/2006. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot posebno obliko nepremoženjske škode ureja ZVPSBNO, ki se uporablja od 1.1.2007 dalje (tožba, vložena 14.12.2009). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da omenjenega zakona ni mogla uporabiti, glede na njegovo prehodno določbo 25. člena. Za primere, ko je kršitev brez pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že prenehala, kot v predmetni zadevi, je v 25. členu tega zakona določeno, da se določbe novega zakona uporabijo le, če je stranke pred začetkom uporabe tega zakona že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče (v predmetni zadevi tožnik take zahteve ni vložil). Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-207/2008-10 z dne 18.3.2010 (Ur. l. RS, št. 30/2010 z dne 13.4.2010) ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Odločilo je, da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1.1.2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, uporabljajo določbe ZVPSBNO. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti upoštevati to odločbo, čeprav je začela učinkovati šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje (sodba 6.11.2009), saj so odločbe Ustavnega sodišča obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču – Ur. l. RS, št. 15/94; ZUstS). Po določbi 44. člena ZUstS se namreč razveljavljena zakonska določba ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne še ni bilo pravnomočno odločeno. V predmetni zadevi 25. člen ZVPSBNO sicer res ni bil razveljavljen, sprejeta pa je bila ugotovitvena odločba (48. člen ZUstS). Odločba ustavnega sodišča, s katero le-to ugotovi, da posamezni člen zakona ni v skladu z ustavo in naloži državnemu zboru, da mora v določenem roku odpraviti neskladje, izdana zato, ker zakon določeno vprašanje ureja na način, ki ne omogoča njegove razveljavitve, ima glede uporabe za razmerja, nastala pred izdajo odločbe, enake učinke, kot odločba o razveljavitvi zakona zaradi neskladnosti z ustavo. Ker začne razveljavitev učinkovati naslednji dan po objavi (objava 13.4.2010) v Uradnem listu Republike Slovenije (43. člen ZUstS), je moralo pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe (2. odst. 350. člena ZPP) upoštevati navedeni zakonski položaj (ugotovitveno odločbo ustavnega sodišča).

Sodišče prve stopnje, ki je v zadevi odločalo še pred objavo odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-207/2008, je sledilo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča RS (II Ips 305/2009), da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica. Tožniku je odreklo pravico do odškodnine, ker upoštevaje določbe OZ ne gre za pravno priznano škodo, in posledično tudi ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti.

Ker je sodišče prve stopnje utemeljenost odškodninskega zahtevka presojalo le na podlagi 26. člena Ustave, ob uporabi splošnih pravil odškodninskega prava (OZ), in ni upoštevalo določb ZVPSBNO, je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da, glede na okoliščine primera, ne more samo dopolniti postopka, saj je, upoštevaje ugotovitveno odločbo ustavnega sodišča, o utemeljenosti zahtevka treba odločati na drugi pravni podlagi. Ker je sodišče prve stopnje odločalo še pred objavo omenjene ustavne odločbe, ni presojalo utemeljenosti zahtevka po ZVPSBNO. Če bi pritožbeno sodišče samo ugotavljalo merila (4. člen ZVPSBNO) in nanj oprlo svojo odločitev, bi glede na dejstvo, da sodbe pritožbenega sodišča ni več mogoče izpodbijati s pritožbo, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa tudi v reviziji ni mogoče uveljavljati, tako ravnanje pomenilo nedopusten poseg v ustavno varovano pravico pravdnih strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo v smislu navedene ugotovitvene odločbe ustavnega sodišča, ob upoštevanju meril (4. člen ZVPSBNO) presoditi ali je tožnik upravičen do denarne odškodnine. V primeru ugotovitve, da je do nje upravičen, bo moralo glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO (16. člen ZVPSBNO).

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).