Jedro

Tožeča stranka je bila ob sklenitvi Predpogodbe seznanjena, da nepremičnine niso v lasti prvotožene stranke kot prodajalca. Sama okoliščina, da prvotožena stranka ni bila lastnik nepremičnin, ne bi izključevala veljavnosti kupoprodajne pogodbe kot obligacijskopravnega posla, v kolikor bi bila sklenjena. Takšna pogodba bi ustvarjala zavezo prvotožene stranke, da na tožečo stranko prenese v last predmetne nepremičnine, kar bi lahko storila le s sklenitvijo ustrezne pogodbe z dejanskim lastnikom nepremičnin, ki je vpisan v zemljiški knjigi.

Sodišče prve stopnje je dopustilo tožbo glede istovrstnega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko in v okviru točke II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, je s tem v okviru iste sodbe dvakrat odločilo o istem tožbenem zahtevku. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v II. točki izreka in se v tem delu tožba zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna tretji toženi stranki v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti 2.058,38 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: "1. Nična je Predprodajna pogodba z dne 17.11.2007, sklenjena med C. d. o. o. - v stečaju kot prodajalcem in L. d. o. o. kot kupcem.

2. Nična je Pogodba o medsebojni poravnavi dolgov z dne 17.11.2007 med C. d. o. o. - v stečaju, L. d. o. o., K. d. o. o. in K.M. 3. Tožena stranka K. d. o. o. je tožeči stranki L. d. o. o. dolžna vrniti znesek 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 80.000,00 EUR od dne 19.11.2007 dalje do plačila in od zneska 70.000,00 EUR od dne 20.11.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni."

II. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka K. d. o. o. je tožeči stranki L. d. o. o. dolžna vrniti znesek 150.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 80.000,00 EUR od dne 19.11.2007 dalje do plačila in od zneska 70.000,00 EUR od dne 20.11.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni."

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti v roku 15 dni pravdne stroške: Prvotoženi stranki v znesku 3.202,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Drugotoženi stranki v znesku 3.303,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tretjetoženi stranki v znesku 3.549,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila."

2. Tožeča stranka je v pritožbenem roku zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, tožencem pa naloži solidarno plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke, vključno s stroški pritožbenega postopka in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno temu pa je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tretjetožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede ponavljanja trditvene podlage tožeče stranke v pritožbi

5. Pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati na pritožbeno ponavljanje trditvene podlage tožeče stranke v pritožbi pod zap. št. 1 pritožbe. Do teh navedb se bo pritožbeno sodišče opredelilo zgolj v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov v točkah 3 do 6. Glede neutemeljenega dela pritožbe

6. Tožeča stranka je v okviru primarnega tožbenega zahtevka uveljavljala ničnost Pred prodajne pogodbe z dne 17.11.2007 (v nadaljevanju Predpogodba), ki jo je sklenila s prvotoženo stranko in ničnost Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov, sklenjeno istega dne med vsemi pravdnimi strankami. V posledici ničnosti navedenih pogodb je tožeča stranka zoper tretjo toženo stranko uveljavljala dajatveni zahtevek na povrnitev plačanega zneska 150.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka oprlo na naslednjo relevantno dejansko podlago: - tožeča stranka in prvotožena sta stranka 17.11.2007 sklenili Pred prodajno pogodbo (v nadaljevanju Predpogodba, priloga A2), - istega dne so pravdne stranke sklenile Pogodbo o medsebojni poravnavi dolgov (priloga A3), - na podlagi odločbe Geodetske uprave v RS z dne 9.11.2007 in odločbe GURS z dne 28.12.2009 (priloga B23) je bila opravljena parcelacija, ki je bila odložni pogoj za sklenitev glavne prodajne pogodbe, - na nepremičninah, ki so bile predmet Predpogodbe, je bila v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica na družbo P. d. o. o., - kupoprodajna pogodba med tožečo stranko in prvotoženo stranko ni bila sklenjena, - tožeča stranka je na podlagi Predpogodbe in Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov tretjetoženi stranki plačala dogovorjeni znesek v višini 150.000,00 EUR, - nad prvotoženo stranko je bil 27.12.2011 začet stečajni postopek, v katerem je tožeča stranka uveljavljala izpolnitev Predpogodbe, v primeru odstopa stečajnega upravitelja pa vračilo plačanega zneska 150.000,00 EUR, s čimer v stečajnem postopku nad tretjetoženo stranko tožeča stranka ni uspela.

8. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja svoja stališča, podana že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem glede ničnosti sklenjene Predpogodbe in Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov. Kot glavni argument za uveljavljanje ničnosti Predpogodbe je tožeča stranka zatrjevala okoliščino, da naj bi bila v nasprotju z moralo, ker je prvotožena stranka kot lastne prodajala nepremičnine, glede katerih ni imela nobenih lastninskopravnih upravičenj. Prvotožena stranka naj tudi ne bi imela nikakršnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet Predpogodbe. Takšno stališče tožeče stranke je materialnopravno zmotno.

9. Predpogodba je pogodba, s katero sklenitelja prevzemata obveznost, da bo kasneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 33. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Tako sklenjena pogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe (tretji odstavek 33. člena OZ). Iz sklenjene Predpogodbe (A2) je razvidno, da vsebuje vse bistvene sestavine kupoprodajne pogodbe in sicer predmet prodaje (parc. št. 3787/7 in 3787/3 k. o. Y), kakor tudi pogodbeno ceno (83,00 EUR za m2 + DDV). Kupoprodajna pogodba je obligacijskopravni posel, katere predmet je lahko tudi prenos lastninske pravice na nepremičnini s prodajalca na kupca. V skladu s prvim odstavkom 49. člena Stvarnopravnega zakonika pa preide lastninska pravica na podlagi pravnega posla na kupca šele z vpisom v zemljiško knjigo.

10. Kupoprodajna pogodba je torej le zavezovalni posel, ki omogoča prenos lastninske pravice na nepremičnini na kupca. V skladu s 440. členom OZ pa pogodbenika veže tudi prodaja tuje stvari. Kupec ima odstopno upravičenje zgolj v primeru, da ni vedel in ni bil dolžan vedeti, da je stvar tuja. Iz 1. člena Predpogodbe je jasno razvidna ugotovitev pogodbenih strank, da so predmet Predpogodbe nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je družba PP., d. o. o., ki je s Predpogodbo seznanjena in se z njo v celoti strinja. Nobenega dvoma ne more biti, da je tožeča stranka bila seznanjena ob sklenitvi Predpogodbe, da nepremičnine, ki so predmet pogodbe, niso v lasti prvotožene stranke kot prodajalca. Sama okoliščina, da prvotožena stranka ni bila lastnik nepremičnin, zato ne bi izključevala veljavnosti kupoprodajne pogodbe kot obligacijskopravnega posla, v kolikor bi bila sklenjena. Takšna pogodba bi ustvarjala zavezo prvotožene stranke, da na tožečo stranko prenese v last predmetne nepremičnine. Prvotožena stranka bi takšno pogodbeno obveznost lahko izpolnila le s sklenitvijo ustrezne pogodbe z dejanskim lastnikom nepremičnin, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Pogodbeni stranki sta v 1. členu Predpogodbe časovno opredelili, da se bodo sočasno overjale pogodba, sklenjena na podlagi Predpogodbe, pogodba, na osnovi katere naj bi lastninska pravica prešla iz zemljiškoknjižnega lastnika na prvotoženo stranko in pogodba o zamenjavi z Občino Y, ki ureja novo dostopno cesto do zemljišča, ki je predmet Predpogodbe. V kolikor bi bili ti pogoji izpolnjeni, bi tožeča stranka tako pridobila pravni naslov za vpis lastninske pravice na predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi. V tem delu je neutemeljen pritožbeni očitek glede nerazumljivosti sodbe prvostopenjskega sodišča, saj te ugotovitve temeljijo na jasni določbi 1. člena Predprodajne pogodbe.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da naj bi ničnost sklenjene Predpogodbe izhajala tudi iz okoliščine, da je prvotožena stranka ob podpisu Predpogodbe pokazala tožeči stranki pogodbo, na podlagi katere je pridobila lastninsko pravico na nepremičninah. Ta ugotovitev v ničemer ne spreminja odločilne okoliščine, da je bila tožeča stranka seznanjena s tem, da prvotožena stranka nima lastninske pravice na predmetnih nepremičninah. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje argumentaciji prvostopenjskega sodišča, da bi v primeru, da bi šlo za zavajanje tožeče stranke s strani prvotožene stranke, to imelo za posledico zgolj izpodbojnost sklenjene Predpogodbe.

12. Tožeča stranka se je s Predpogodbo zavezala, da bo v roku osmih dni prvotoženi stranki nakazala aro v višini 50.000,00 EUR in prvi del kupnine v višini 100.000,00 EUR, razliko do polnega zneska kupnine pa ob podpisu kupoprodajne pogodbe na osnovi katere bo lahko izvršena bremen prosta vknjižba lastninske pravice na tožečo stranko. Tožeča stranka se je torej zavezala, da bo del pogodbene obveznosti poravnala še pred samo sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Vendar takšno nesorazmerno breme, ki ga je tožeča stranka prevzela ob podpisu Predpogodbe, samo po sebi nima za posledico ničnosti same Predpogodbe. V kolikor pa kasneje ne bi bila sklenjena kupoprodajna pogodba, oziroma bi nastopila nemožnost izpolnitve s strani prvotožene stranke, bi s tem odpadla podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka svojo obveznost plačila izpolnila, v posledici česar bi v skladu s tretjim odstavkom 190. člena OZ pridobila upravičenje do vrnitve tega, kar je izpolnila na podlagi Predpogodbe.

13. Tožeča stranka je v okviru primarnega tožbenega zahtevka uveljavljala tudi ničnost Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov (A3), na podlagi katere je svojo obveznost iz Predpogodbe izpolnila tretjetoženi stranki. Od tretjetožene stranke je posledično uveljavljala tudi vrnitev plačila v višini 150.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati ničnosti Predpogodbe, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tudi na ničnost Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov, češ da naj bi zaradi ničnosti Predpogodbe odpadla njena kavza.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da Pogodba o medsebojni poravnavi dolgov nima dopustne podlage v posledici zatrjevanih in po pritožničinih navedbah dokazanih okoliščinah, da med drugo in tretjetoženo stranko v letu 2007 ni bila sklenjena Pogodba za prodajo stanovanja v R., za plačilo katerega je bila sklenjena Pogodba o medsebojni poravnavi dolgov. Iz Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov je razvidno, da so bile vanjo vključene vse pravdne stranke, pri čemer je pogodba temeljila na ugotovitvi več terjatev iz ločenih pravnih poslov med pravdnimi strankami: - terjatev prvotožene stranke do tožeče stranke iz Predpogodbe (A2), - terjatve drugotožene stranke do prvotožene stranke iz kredita v višini 150.000,00 EUR, - terjatve tretjetožene stranke do drugotožene stranke iz naslova are in prvega dela kupnine za nakup stanovanja v Ratečah.

15. Materialnopravno zmotno je stališče tožeče stranke v pritožbi, da naj bi Pogodba o medsebojni poravnavi dolgov (A3) po svoji naravi predstavljala sporazum o verižni kompenzaciji in s tem sklenjeno verigo odpustov obveznosti, v posledici katerega vključene medsebojne terjatve med udeleženimi strankami ugasnejo. O takšni naravi sporazuma je mogoče govoriti takrat, ko gre za zaključen krog medsebojnih obveznosti, ki posledično prenehajo. V primeru Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov pa ne gre za tovrsten primer. S to pogodbo se je namreč tožeča stranka zavezala, da bo izpolnila obveznost do prvotožene stranke iz Predpogodbe tako, da bo kupnino nakazala tretji toženi stranki. Takšen posel je po pravni naravi nakazilo v smislu 1035. člena OZ, ki je ustvarilo upravičenje tretjetožene stranke kot prejemniku nakazila, da terja izpolnitev od tožeče stranke kot nakazanca. Ker je s tem nastala terjatev prejemnika nakazila (tretjetožene stranke) do nakazanca (tožeče stranke) abstraktna glede na razmerje med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in nakazancem ter razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (prvi odstavek 1037. člena OZ), tožeča stranka svojega vrnitvenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko ne more utemeljevati na razlogih neveljavnosti verige poslov med prvotoženo in drugotoženo stranko (kreditna Pogodba) in med drugotoženo in tretjetoženo stranko (Pogodba o nakupu stanovanja). Tako se izkažejo kot nerelevantni pritožbeni očitki glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja o neizkazanih posojilih drugotožene stranke prvotoženi stranki oziroma, da med drugotoženo in tretjetoženo stranko v letu 2007 tretjetožeča stranka ni predala drugotoženi stranki stanovanja v R. 16. Iz navedenih razlogov tožeča stranka ni izkazala podlage, na podlagi katere bi lahko od tretjetožene stranke uveljavljala dajatveni zahtevek na vrnitev plačanega zneska na podlagi Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov v smislu tretjega odstavka 190. člena OZ. Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na obogatitev tretjetožene stranke na podlagi plačila, ki ga je izvršila tožeča stranka na podlagi nakazila, ki izhaja iz Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov.

17. Tožeča stranka izrecno izpodbija tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka nepremičnine, ki so bile predmet Predprodajne pogodbe direktno odkupila od zemljiškoknjižnega lastnika s pogodbo, ki je bila pri notarju overjena 24. 9. 2008 (B29). Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila s sklenitvijo te Pogodbe realizirana Predpogodba, saj gre za udeležbo različnih pogodbenih strank glede istega predmeta pogodbe. Navedena pogodba (B29) je namreč ustvarjala obveznost plačila kupnine zemljiškoknjižnemu lastniku in ne prvotoženi stranki, kot izhaja iz Predpogodbe (A2). Zato zgolj sklenitev prodajne pogodbe (B29) ne bi izključevala upravičenja tožeče stranke do povrnitve plačanega dela obveznosti po Predpogodbi. Ker pa tožeča stranka iz že navedenih razlogov nima izkazane podlage za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko, pa se takšna zmotna ocena učinkov Prodajne pogodbe št. 1/2008 (B29) s strani prvostopenjskega sodišča izkaže za pravno neodločilno.

18. Tako se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno sklepalo na neutemeljenost tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti Predpogodbe (A2) in Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov (A3), kakor tudi dajatvenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko na vrnitev prejetih 150.000,00 EUR na podlagi predprodajne pogodbe. Ker pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (355. člen ZPP).

Glede podrejenega tožbenega zahtevka

19. Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotovilo, da gre pri podredno uveljavljanem tožbenem zahtevku tožeče stranke za identičen tožbeni zahtevek, kot ga je tožeča stranka uveljavljala v dajatvenem delu primarnega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je, kot je bilo pojasnjeno, ta del zahtevka uveljavljala v posledici ničnosti Predpogodbe in Pogodbe o medsebojni poravnavi dolgov, zaradi česar naj ne bi bilo podlage za izplačilo s strani tožeče stranke tretjetoženi stranki. Takšen dajatveni zahtevek naj bi torej imel kondikcijsko podlago v smislu prvega odstavka 87. člena OZ. Tožeča stranka je podrejeni tožbeni zahtevek v tožbi utemeljevala kot obogatitveni zahtevek, če bi sodišče ugotovilo, da Predpogodba in Pogodba o poravnavi dolgov nista nični (6. točka tožbe). Pri tem se je zgolj sklicevala na določilo prvega odstavka 190. člena OZ in zatrjevano okoliščino, da se podlaga iz Predpogodbe ni uresničila. Vendar te navedbe predstavljajo zgolj zatrjevanje druge pravne podlage za utemeljevanje dajatvenega zahtevka tožeče stranke, ki ga je uveljavljala v okviru primarnega tožbenega zahtevka. S temi navedbami tožeča stranka ni uveljavljala drugačnega zahtevka zoper tretjetoženo stranko, zato sploh ne gre za podrejeno komulacijo dveh različnih zahtevkov. Razlogi za zavrnitev dajatvenega zahtevka, tako v povezavi z zatrjevano ničnostjo obeh Pogodb, kot tudi v povezavi z nesklenjeno kupoprodajno pogodbo na podlagi Prepogodbe, so bili pojasnjeni že v okviru razlogov za zavrnitev pritožbe zoper primarno uveljavljani tožbeni zahtevek. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka zato vsebuje tudi razloge za zatrjevano obogatitveno podlago, na katero se je sklicevala tožeča stranka v okviru podrejeno uveljavljanega tožbenega zahtevka.

20. Ker je sodišče prve stopnje dopustilo tožbo glede istovrstnega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko in v okviru točke II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, je s tem v okviru iste sodbe dvakrat odločilo o istem tožbenem zahtevku. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in ta del prvostopenjske sodbe razveljavilo ter v tem delu tožbo zavrglo.

Glede stroškov postopka

21. Čeprav je sodišče deloma ugodilo pritožbi, je uspeh tožeče stranke tudi v tem delu zgolj navidezen. Zato ta odločitev pritožbenega sodišča ni vplivala na presojo pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka v okviru III. točke izreka izpodbijane sodbe.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna tretjetoženi stranki povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo po tar. št. 3210 v višini 1.667,20 EUR, po tar. št. 6002 za pavšalni znesek PTT stroškov - 20,00 EUR in za pripadajoči 22 % DDV. Tožeča stranka je tako dolžna tretjetoženi stranki povrniti 2.058,38 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.