Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja zgolj navedba, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, torej da ji je bilo kot delodajalcu s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje dejavnosti. Pri tem pa ni mogoče razbrati, katero dejavnost je upravni organ pri odločitvi upošteval in katero časovno obdobje ter zakaj omejitve in Odloki, ki jih navaja tožeča stranka, po mnenju tožene stranke niso omejevali njene dejavnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11069-17588/2021-5 z dne 22. 9. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim upravnim aktom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ ugotovil, da v postopku na podlagi vloge, predloženih, posredovanih oziroma po uradni dolžnosti pridobljenih listin in podatkov izhaja, da vlagatelju opravljanje gospodarske dejavnosti ni bilo omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS v obdobju, za katerega uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, kar pomeni, da ne izpolnjuje pogojev iz 3. alinee prvega odstavka 15. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije Covid-19 (v nadaljevanju ZIUPGT).

3. Zoper odločitev upravnega organa je tožeča stranka vložila tožbo. V njej navaja, da ji je bila gospodarska dejavnost omejena s predpisi Vlade RS v času od 1. 8. 2021 do 30. 9. 2021. Zato je bila prisiljena zaposlenemu odrediti delo s skrajšanim delovnim časom. Tožeča stranka navaja, da je njena glavna dejavnost, dejavnost pod številko 47.820 - trgovinska dejavnost, strojništvo, trženje s tekstilom in obutvijo ter da opravlja svoje delo predvsem na tržnicah in sejmih. Ker pa teh ni bilo v obdobju COVID-a je bil promet zelo zmanjšan. Prihodki so bili tako nizki, da niso pokrili rednih prispevkov samozaposlenega in tekočih stroškov ter poplačila dajatev in plače za zaposlenega.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeči stranki bila s predpisi Vlade RS omejena dejavnost in je zato upravičena do delnega povračila izplačanih nadomestil plač za zaposlenega delavca, ki mu je zaradi epidemije COVID-19 bilo odrejeno delo s skrajšanim delovnim časom.

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka dne 12. 8. 2021 vložila elektronsko vlogo za delno povračilo nadomestila plače za skrajšani delovni čas na podlagi ZIUPGT, za enega zaposlenega delavca za obdobje od 1. 8. 2021 do 20. 9. 2021, zaradi zmanjšanja obsega poslovanja na podlagi odloka O-6 (Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2) za dejavnost D-35 (sejemska dejavnost). Dne 15. 9. 2021 jo je tožena stranka pozvala k dopolnitvi vloge in sicer, da našteje in opiše omejitve ter opredeli pri katerih dejavnostih je bila omejena in posreduje ustrezna dokazila. Tožeča stranka je nato dne 16. 9. 2021 vlogo dopolnila tako, da je dodala dejavnost št. 47.820 (trgovina na drobno, na stojnicah in tržnicah s tekstilom in obutvijo) in navedla odlok O-5 (Odlok o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji) ter naštela sejme (na Ptuju, v Mariboru, Velenju, Črni na Koroškem in Sevnici), ki so bili zaprti, zaradi česar je bilo njeno poslovanje omejeno oz. zmanjšano.

7. Dne 22. 9. 2021 je tožena stranka na podlagi prejetih podatkov izdala izpodbijani upravni akt in vlogo tožeče stranke zavrnila z navedbo, da ne izpolnjuje pogoja iz tretje alinee 1. odstavka 15. člena ZIUPGT.

8. Prvi odstavek 15. člena ZIUPGT določa, da ima pravico do delnega povračila nadomestila plače delodajalec, ki je pravna ali fizična oseba in je bila v Poslovnem registru Slovenije vpisana pred 31. 12. 2020 ter zaposluje delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas (prva alinea) in po njegovi oceni najmanj 10% zaposlenim mesečno ne more zagotavljati najmanj 90% dela (druga alinea), ker mu je s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje dejavnosti (tretja alinea).

9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja zgolj navedba, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz tretje alinee, torej da ji je bilo kot delodajalcu s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje dejavnosti. Pri tem pa ni mogoče razbrati, katero dejavnost je upravni organ pri odločitvi upošteval (D-35 ali 47.820 ali obe), za katerega delavca in katero časovno obdobje ter zakaj omejitve in Odloki, ki jih navaja, po mnenju tožene stranke niso omejevali njene dejavnosti.

10. Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.1 Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.

11. Po mnenju sodišča izpodbijani sklep ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti, ki jih tožena stranka v sodnem postopku ne more (več) odpraviti. Izdan sklep v upravnem postopku mora biti obrazložen v skladu z zakonom tako, da je njegovo materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti more tožena stranka sanirati le v ponovljenem postopku.2

12. Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je (lahko) vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo upravnega akta. V tem primeru se sodišču ni treba opredeljevati do drugih tožbenih navedb.

13. Glede na ugotovitve sodišča, da izpodbijani sklep ne zadosti standardu obrazloženosti po določilu 214. člena ZUP, je bila s tem v obravnavanem primeru storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku izdana odločba bo morala biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da bo njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Tožena stranka se bo morala opredeliti do pogojev določenih v prvem odstavku 15. člena ZIUPGT, torej katero dejavnost je opravljala tožeča stranka, v katerem obdobju in za katerega delavca ji povračilo nadomestil ni priznano ter zakaj omejitve in Odloki, ki jih navaja, niso omejevali njene dejavnosti.

14. Sodišče je tožbi ugodilo iz zgoraj navedenega procesnega razloga, zato ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti. Zato je sodišče odločilo na seji (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 248/2002, z dne 10.11.2004. 2 Upravno sodišče RS, sodba in sklep, opr. št. I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020.