Jedro

Sporazum o razveljavitvi pogodbe je obstajal že v času odločanja prvostopenjskega organa. Zato je posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščine, relevantne za presojo obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, ki se v obravnavanem primeru subsidiarno uporablja (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2)

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 42153-518/2016-2 z dne 25. 3. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014, ki je bil končan z odločbo št. DT 24 08264 z dne 29. 10. 2015. Pritožba zoper to odločbo je bila s sklepom DT 42153-10705/2015-2 z dne 18. 12. 2015 kot prepozna zavržena. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da tožnica predlaga obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2014, ker je kmalu po sklenitvi pogodbe o prodaji poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. vložila predlog za osebni stečaj in zaradi sporazumne razveze pogodbe o prodaji poslovnega deleža (razveza z dne 1. 4. 2015). Tožnica je odsvojila svoj poslovni delež v družbi, za katerega pa ni prejela plačila kupnine. Ustvarjenega dobička ni bilo. Po razvezi citirane pogodbe je stečajni upravitelj ugotovil, da je družba A. d.o.o. brez vrednosti in prezadolžena. Kot podlago za odločitev navaja drugi odstavek 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni organ je ugotovil, da tožnica ne navaja novih dejstev, marveč navaja dejstva, ki jih je navajala že v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014, ki pa je bila kot prepozna zavržena. Ker pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni, je davčni organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014. 2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja določbo 1. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pravna podlaga za odmero davka je vezana na sklenitev pogodbe o odsvojitvi kapitala in ne na prejem kupnine. Prav tako ne gre za razdrtje pogodbe po pravilih obligacijskega prava. Novo dejstvo po navedbah tožnice pa naj bi bila sporazumna razveljavitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. v letu 2015 in vzpostavitev prvotnega stanja. Dejstvo, ki ga navaja tožnica pa ne izpolnjuje pogojev iz 260. člena ZUP, kar pritožbeni organ podrobneje obrazloži. Sporazum o razveljavitvi pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 1. 4. 2015 ni obstajal v času odločanja davčnega organa o odmeri davka na prvi stopnji in ne more predstavljati novega dejstva oziroma novega dokaza. Do nastanka razveze je prišlo po pravnomočnosti odmerne odločbe. Novo dejstvo oziroma dokaz pa mora obstajati že v času odmernega postopka. Pritožbeni organ ugotavlja, da gre v danem primeru vsebinsko za vprašanje vračila plačanega davka od dobička od odsvojitve kapitala zaradi kasnejše razveze pogodbe o odsvojitvi kapitala, o čemer Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) nima posebnih določb. ZDavP-2 pa poseganja v pravnomočne odmerne odločbe ne dopušča. Zakon o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) pa omogoča vračilo plačanega davka pod pogoji iz 16. člena. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bil opravljen prenos poslovnega deleža na pridobitelja, B.B. Pritožbeni organ pripominja, da odprava obligacijskih posledic pravnega posla ne pomeni nujno tudi odpravo davčnih posledic takšnega pravnega posla. Neutemeljen je tožničin ugovor o kršitvah določb postopka, ker ni bila zaslišana, saj je na stranki dokazno breme, da dokaže, da so v zadevi podani zakonsko predpisani obnovitveni razlogi in ne gre za postopek, ki se začne po uradni dolžnosti. V primeru, da je izdan sklep o obnovi postopka, pa se v kasnejši fazi izvede ugotovitveni postopek. V predmetni zadevi je davčni organ zgolj presojal ali so podani zakonsko določeni pogoji, da se predmetni odmerni postopek lahko obnovi ali ne in v zadevi ni šlo za ugotavljanje dejanskega stanja (glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 1720/2014).

3. Tožnica v tožbi navaja, da je prava neuka stranka v osebnem stečaju, ki si je šele kasneje pridobila strokovno pomoč. Toženka od tožnice terja 1.700,00 EUR davčnih obveznosti od domnevnega dobička od prodaje poslovnih deležev v predmetni družbi, dobiček pa dejansko ni nastal. Tožnica je namreč s svojim sinom sklenila pogodbo o prodaji poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. Dogovorjeno je bilo, da bo kupnina plačana v obrokih, lastninska pravica pa je bila takoj prenesena. Kasneje je tožnica šla v osebni stečaj. Pogodbeni stranki sta skladno z določili ZFPPIPP (izpodbojnost pravnih poslov) razveljavili predmetno pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev. Posledično je lastninska pravica na poslovnem deležu družbe A. d.o.o. ponovno prešla na tožnico. Tožnica je nato 9. 3. 2016 vložila predlog za obnovo postopka odmere dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnih deležev za leto 2014, ki je bil končan z odmerno odločbo št. DT 24 08264 z dne 29. 10. 2015, ki pa je bil zavržen. Pritožba tožnice je bila zavrnjena z odločbo DT 42153-518/2016-2 z dne 25. 3. 2016, ki jo je tožnica prejela 24. 1. 2017. Tožnica je nato sprožila upravni spor, saj ji v postopku ni bila dana možnost, da davčni organ o njenem predlogu za obnovo predmetnega postopka dohodnine vsebinsko odloči. Po mnenju tožnice slednja ni realizirala dobička iz posla, saj je bil ta kasneje razveljavljen. Toženka pa tega dejstva ni upoštevala, ker o razveljavitvi posla ni obstajala sodna odločba. Tožnica ni bila finančno zmožna spuščati se v drage sodne postopke izpodbijanja. Družba A. d.o.o. je šla v stečaj. Pa tudi sicer ni bila nikoli vredna zneska, ki je bil naveden v predmetni pogodbi. Poleg tega je bil ta posel tudi razveljavljen. Tožnica ni bila več upravičena terjati kupnino. Tožnica je res imela v lasti družbo, vendar je ta šla v stečaj. Tožnica meni, da je nezakonito in tudi nepravično, da bi morala plačevati davek od dobička posla, ki je bil razveljavljen. Opozarja na razmerje med ZFPPIPP, ZDoh-2 in OZ. Tožnica meni, da je predmetni predlog za obnovo postopka dohodnine utemeljen in da so nastopile nove okoliščine, ki spreminjajo pravno relevantno dejansko stanje. Do dobička dejansko v obravnavani zadevi sploh ni prišlo. Gre za zapleten ugotovitveni postopek, v katerem bi moral davčni organ tožnico zaslišati, česar pa ni storil in ni izvedel dokaznega postopka, s čimer so bila kršena pravila postopka. Dejansko stanje je jasno, pa ga toženka ni upoštevala. Iz sodne prakse izhaja, da v primeru sodne ali prostovoljne razveze pogodbe, davčnemu zavezancu pripada pravica do vračila plačanega davka oz. do odprave odmerne odločbe ter do vzpostavitve prvotnega stanja. Sedaj pa je tožnica v osebnem stečaju, toženka pa jo terja za plačilo davka iz naslova fiktivnega dobička. Terjan znesek v višini 1.571,25 EUR je za tožnico velik strošek, ki ga ne zmore plačati. Sodišču predlaga, da presodi predmetni pravni posel kot celoto in tožničinemu predlogu za obnovo postopka odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014, ki je bil končan z odločbo št. DT 24 08264 z dne 29. 10. 2015 ugodi in odločbo št. DT 24 08264 z dne 29. 10. 2015 odpravi ter postopek ustavi. Toženi stranki pa naj tudi naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložite svoje odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavane primeru je med strankama sporno ali je davčni organ v predmetni zadevi pravilno in zakonito zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014, ki je bil končan z odločbo št. DT 24 08264 z dne 29. 10. 2015 (v nadaljevanju predmetna obnova postopka) in v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel razloge, zaradi katerih meni, da niso podani zakonsko določeni pogoji za predlagano obnovo postopka.

7. Na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 v primeru, če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. V predhodno navedenih rokih lahko predlaga obnovo postopka tudi davčni zavezanec. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le, če so zanjo izpolnjeni zakonsko taksativno določeni pogoji iz 89. člena ZDavP-2 in 260. člen ZUP. Po določbi 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek končan z odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva (dokončna odločba v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku. Davčni organ je v predmetni zadevi presojal, ali so podani predhodno navedeni zakonski pogoji za predmetno obnovo postopka, ki jo predlaga tožnica.

8. Davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, v obrazložitvi pa je navedel, da zakonsko predpisani pogoji za predmetno obnovo postopka niso podani, ker tožnica v tem predlogu za obnovo postopka ni navajala novega dejstva marveč le dejstva, ki jih je navajala že v pritožbi, ki pa je bila kot prepozna zavržena. Med strankama ni sporno, da je izpolnjen pogoj, da je bil postopek končan z odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva, torej obstoj dokončne odločbe v upravnem postopku (odmerna odločba št. DT 24 08264 z dne 29. 10. 2015). Sporno pa je ali je podan tudi pogoj: da se je zvedelo za nova dejstva ali so se našli ali pridobili možnost uporabe novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku. Pri tem pa mora po ustaljeni sodni praksi novo dejstvo oz. nov dokaz obstojati že v času odločanja o odmeri davka na prvi stopnji. Novo dejstvo po navedbah tožnice naj bi bila sporazumna razveljavitev pogodbe (sklenjene 18. 6. 2014) o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. z dne 1. 4. 2015 in vzpostavitvi prvotnega stanja. Vendar pa po presoji sodišča pritožbeni organ napačno ugotavlja, da sporazum o razveljavitvi pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 1. 4. 2015 ni obstajal v času odločanja davčnega organa o odmeri davka na prvi stopnji (odmerna odločba št. DT 24 08264 z dne 29. 10. 2015) oz. po pravnomočnosti prvotne odločbe in da ne more predstavljati novega dejstva oziroma novega dokaza. Po presoji sodišča je davčni organ napačno ugotovil, da je do nastanka razveze prišlo po pravnomočnosti odmerne odločbe. Novo dejstvo oziroma dokaz je po mnenju sodišča obstajal že v času prvotnega odmernega postopka. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bila predmetna odmerna odločba izdana 29. 10. 2015. Iz notarskega zapisa št. SV 598/2014 izhaja, da je bila pogodba o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. sklenjena 18. 6. 2014. Iz notarskega zapisa št. SV 244/2015 pa nesporno izhaja, da je bil 1. 4. 2015 sklenjen sporazum o razveljavitvi pogodba o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. sklenjeni 18. 6. 2014. Po povedanem je sporazum o razveljavitvi predmetne pogodbe obstajal že v času odločanja prvostopenjskega organa. Posledično je napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščine, relevantne za presojo obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, ki se v obravnavanem primeru subsidiarno uporablja (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2). Napačno je po mnenju sodišča ugotovljena okoliščina, relevantna za presojo ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v predmetnem odmernem postopku, lahko pripeljala do drugačne odmerne odločbe, torej presoja njene kvalificiranosti (tretji odstavek 267. člena ZUP). Gre za vsebinsko presojo obnovitvenega razloga, ki ga v obravnavanem primeru navaja tožnica. Dejansko stanje v zadevi je po presoji sodišča napačno ugotovljeno.

9. Davčni organ je po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom tudi napačno zavrgel tožničin predlog za predmetno obnovo postopka, saj v zadevi niso bili podani pogoji za zavrženje, kot jih določa prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 267. člena ZUP v fazi predhodnega preizkusa, marveč so bili podani pogoji za vsebinsko obravnavanje zadeve, kot to določa tretji odstavek 267. člen ZUP. Na navedeno nepravilnost je pravilno opozoril tudi že pritožbeni organ. Po povedanem je tako utemeljen tožničin ugovor, da ji v zadevi ni bila dana možnost vsebinskega preizkusa predmetnega predloga za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2014. Poleg navedenega je po mnenju sodišča izrek izpodbijanega sklepa tudi v nasprotju z obrazložitvijo, kar predstavlja kršitev določb postopka in sicer 213. člena in 214. člena ZUP.

10. Ker je bilo potrebno izpodbijani sklep odpraviti že zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitev določb postopka, sodišče ni presojalo preostalih tožbenih ugovorov.

11. Po povedanem je izpodbijani sklep nezakonit. Ker je bilo dejansko stanje v postopku izpodbijanega sklepa napačno ugotovljeno in so bila tudi kršena pravila postopka je sodišče na podlagi določb 3. točke in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Odločitev o stroških temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

14. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.