Jedro

Konsekventna izpeljava stališča, da je vsakršna razlaga pogodbe vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, bi res lahko pripeljala do tega, da mora sodišče v vsakem primeru, ko je temelj zahtevka pogodba, upoštevati prav vse možne pomene vseh pogodbenih določb, za katerih uporabo lahko sestavi zadostno dejansko podlago iz navedb ali delov navedb stranke, katere zahtevek oziroma ugovor bi se lahko opiral na takšno pogodbeno določbo, ne glede na to, v kakšnem kontekstu je stranka te navedbe dala. Takšna uporaba materialnega prava bi lahko bila sporna že, kadar gre za uporabo zakonskega prava. Pri pogodbenem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Stranka mora biti torej aktivnejša kot v primeru, ko gre za uporabo zakonskega materialnega prava.

Izrek

1. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na točko 2 izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki II/1 glede pobotnega ugovora za 1.788.600,00 SIT in v drugem odstavku točke II/2 delno glede zneska 4.205.094,92 SIT po nasprotni tožbi.

2.

a. V preostalem, to je v tistem delu, ki se nanaša na točko 2 izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I glede tožbenega zahtevka 8.110.164,10 SIT in v drugem odstavku točke II/2 delno glede zneska 5.640.066,00 SIT, se revizija zavrne.

b. Tožeča stranka sama nosi stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (del zahtevka po nasprotni tožbi, iz drugega odstavka točke II/2 prvostopenjske sodbe) tako, da je ugodilo zahtevku tožene stranke po njeni nasprotni tožbi še za znesek 1.465.715,70 SIT z obrestmi. V ostalem (za preostali del zahtevka iz drugega odstavka točke II/2, v delu, s katerim je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke - točka I - in v delu, s katerim je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke - točka II/1 prvostopenjske sodbe), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšno drugostopenjsko sodbo v njenem zavrnilnem delu vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa, naj v izpodbijanem delu sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in prvostopenjsko sodbo spremeni.

Izvod revizije je bil poslan tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija v enem delu ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije Po določbi 490. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) v gospodarskih sporih revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5.000.000,00 tolarjev. Po določbi 41. člena ZPP - v povezavi z določbo prvega odstavka 39. člena ZPP - se pri določitvi vrednosti spornega predmeta, kadar se v isti tožbi uveljavlja več zahtevkov, določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, razen če se vsi zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago: v takem primeru se upošteva seštevek vrednosti vseh zahtevkov. Tožeča stranka je celoten zahtevek, sestavljen sicer iz več postavk, opirala na Dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 5.7.1996 (v nadaljevanju Dogovor). Glede dopustnosti revizije v tem delu je torej treba upoštevati skupni seštevek vrednosti zahtevka 8.110.164,10 SIT: v tem delu je revizija dovoljena. Tožena stranka pa je uveljavljala en zahtevek s pobotnim ugovorom: 1.788.600,00 SIT, z nasprotno tožbo pa (upoštevaje samo postavke, ki so predmet izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe) znesek 3.576.071,92 SIT, znesek 5.640.066,00 SIT, znesek 303.559,00 SIT in znesek 325.464,00 SIT. Vsak zahtevek se - upoštevaje pri tem navedbe v nasprotni tožbi - opira na različno dejansko in pravno podlago, zato je bilo treba dopustnost revizije presojati po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Revizija glede zneska 5.640.064,00 SIT je dopustna, revizija glede preostalih zahtevkov, skupaj torej za 4.205.094,92 SIT pa ne, zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrglo (izrek sklepa pod tč.1).

Glede zmotne uporabe materialnega prava Sodišči naj bi materialno pravo uporabili zmotno s tem, da sta napačno pravno razlagali Dogovor. Revizijsko sodišče je navedbe o napačni razlagi Dogovora obravnavalo kot dopustne revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Upoštevalo je, da velja v pravni teoriji pretežno, v sodni praksi pa domala vselej, da je ugotavljanje pomena in učinkov pogodbe - kolikor ne gre za ugotavljanje dejanske volje pogodbenih strank - pravno vprašanje (tako npr. to sodišče že v odločbi II Ips 252/98 in v številnih drugih).

Sodišče druge stopnje naj bi najprej zmotno štelo, da Dogovor predstavlja izvensodno poravnavo v smislu določb 1089. do 1098. člena ZOR. Že iz oblike, zlasti pa iz vsebine Dogovora naj bi izhajalo, da ta ne more predstavljati poravnave med pravdnima strankama. Tako naj bi v Dogovoru ne bilo določeno, kakšen spor ali katera negotovost med strankama obstaja. Iz Dogovora naj bi tudi ne bilo razvidno, v čem je popustitev ene ali druge stranke, zlasti ne, v čem je popustitev tožeče stranke. Tudi druge formulacije v Dogovoru naj bi kazale na to, da z njimi ni mogla biti odpravljena negotovost glede revidentovih terjatev do tožeče stranke. Ker naj bi moral popuščati le revident, naj bi po določbi 1090. člena ZOR ne moglo iti za poravnavo.

Zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava ni. V Dogovoru res ni izrečno opisano, kakšni spori oziroma negotovosti glede medsebojnih obveznosti obstajajo med strankama Dogovora. Vendar takšen izrecen opis nesoglasij ni pogoj za to, da je moč govoriti o poravnavi. Že iz naslova Dogovora (o ureditvi medsebojnih obveznosti) in tudi iz njegove vsebine (ki med drugim izrecno vključuje tudi terjatve, ki so bile predmet spora v tem postopku in terjatev iz dotlej nerešene reklamacije), izhaja, da med strankama obstajajo sporne obveznosti, kavza Dogovora pa je, da se spor uredi - da se torej, kot določa prvi odstavek 1089. člena ZOR, prekine spor oziroma, da stranki določita svoje vzajemne pravice in obveznosti. Nadalje Dogovoru ni mogoče odreči pravne narave poravnave samo zato, ker v njem ni izrecno navedeno, v čem je popustitev ene ali druge stranke oziroma zato, ker naj bi popuščal samo revident. Po določbi prvega odstavka 1090. člena ZOR je popustitev lahko že v (delni) pripoznavi kakšnega zahtevka druge stranke. V tem smislu že sam dogovor o odpravi negotovosti - če je bila negotovost obojestranska, to je glede zahtevkov obeh udeležencev v poravnavi - lahko predstavlja takšno vzajemno popustitev. Kot izhaja iz doslej povedanega, pa je šlo v primeru Dogovora ravno za tak primer.

Ne glede na to pa revizijsko sodišče še pripominja, da za pravno pravilnost izpodbijane sodbe niti ni odločilno, ali se Dogovor pravno kvalificira kot poravnava ali pa je šlo res le za "dvostranski posel o ugotovitvi medsebojnih obveznosti". Nobena od pravnih posledic, ki jih je izreklo sodišče v izpodbijani sodbi, ni vezana na posebnosti pogodbe o poravnavi (npr. člen 1094, 1095, 1096, 1097 in 1098 ZOR). Dogovor glede na svojo vsebino lahko predstavlja veljavno pravno podlago za tožbeni zahtevek tožeče stranke ter pravno podlago za zavrnitev zahtevkov iz nasprotne tožbe tudi, če obvelja kot druga (inominatna) dvostranska pogodba.

Pač pa je vpliv Dogovora na utemeljenost zahtevkov v tej pravdi odvisen od tega, katere obveznosti so z njim zajete. Revident navaja, da Dogovora ni mogoče šteti za poravnavo o vseh medsebojnih obveznostih, ker so v njem obveznosti tožeče stranke navedene le približno oziroma so ocenjene. Nadalje naj bi iz Dogovora ne izhajalo, da se nanaša le na spor, o katerem je v času njegove sklenitve že tekla ta pravda med strankama. Predvsem 5. člen Dogovora, ki določa, da v kolikor Dogovor ne bo realiziran v predvidenih rokih, bo vsaka stranka neodvisno od določil tega dogovora vodila izvršilne in druge sodne postopke, naj bi jasno kazal, da stranki Dogovora nista razumeli tako, da je z njim dosežen konsenz o vseh medsebojnih terjatvah. Glede na to naj bi po revidentovem stališču Dogovor lahko predstavljal le dvostranski pravni posel o ugotovitvi obstoja nekaterih, ne pa vseh medsebojnih obveznosti. Pa še tega bi morali sodišči presojati z večjim upoštevanjem načela enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih - pri tem opozarja zlasti na to, da je Dogovor sestavila tožeča stranka in ga je revident sklepal pod "težo in prisilo" odprtega gospodarskega spora.

Res je, da Dogovor ne vsebuje izrecne ugotovitve, da se nanaša na vse medsebojne obveznosti. Iz prvega člena Dogovora pa se da ugotoviti, na katere obveznosti se Dogovor nanaša: na tiste, ki obstajajo na dan 30.6.1996. Določitev datuma se lahko razume le tako, da so stranke želele napraviti dogovor glede obveznosti na določen presečni datum. Glede na takšno določbo v prvem členu Dogovora je edina logična razlaga, da se Dogovor nanaša na vse tedaj obstoječe obveznosti.

Strankam tega ni bilo treba posebej navajati - nasprotno, če bi hotele določene obveznosti izvzeti, bi morale to v Dogovoru izrecno navesti. Res je, da v drugi in tretji alineji 2. člena Dogovora obveznosti niso dokončno opredeljene po višini, ampak dopuščajo še nadaljnje dogovarjanje, vendar so dovolj opredeljene in je bila pozneje - kot izhaja iz prvostopenjske sodbe (glej drugi in tretji odstavek na 2. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe) - njihova višina tudi ugotovljena, zlasti pa druge in tretje alineje 2. člena ni mogoče razlagati tako, da dopuščata še obstoj kakšnih drugih medsebojnih obveznosti, ki bi obstajale na dan 30.6.1996, pa bi v Dogovoru ne bile zajete. Podobno velja glede razlage 4. člena, ki govori o "še sporni reklamaciji". Člen 4 predvideva dokončni dogovor o ceni storitev in o še sporni reklamaciji. Cene storitev in reklamacija sta kot sporni in po višini ne do konca rešeni postavki navedeni v tretji in drugi alineji 2. člena in to, da sta ponovno skupaj omenjeni v 4. členu, ki samo predvideva, na kakšen način se bo odstranil še delni spor glede (višine) teh postavk, kaže, da gre za isti postavki, ne pa, kot razlaga revident, da je v 4. točki naveden še en reklamacijski zahtevek, ki z dogovorom pri višini zneska, ki ga po 3. členu Dogovora dolguje revident, tudi v okvirnem znesku (1.500.000 SIT) ni bil upoštevan.

Revident posebej opozarja tudi na zmotno uporabo določb o zastaranju njegovih terjatev. Na to revizijsko navedbo sodišču ni treba odgovoriti. Zastaranje je sodišče prve stopnje uporabilo kot eno od pravnih podlag za zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi iz naslova investicij v poslovne prostore. Kot izhaja iz dosedanje obrazložitve (delno o tem tudi pri obravnavanju zatrjevanih kršitev postopka na drugi stopnji), je bil ta del zahtevka pravno pravilno zavrnjen s sklicevanjem na pravne učinke Dogovora. Ker že to zadošča za zavrnitev zahtevka, revizijskemu sodišču ni bilo treba presojati še pravne pravilnosti dodatnega argumenta o tem, da je ta del zahtevka tudi zastaran.

Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi stopnji Kot kršitev določb pravdnega postopka bi bilo mogoče kvalificirati revidentove navedbe o tem, da je tožeča stranka šele na zadnji glavni obravnavi kot podlago za zahtevek navedla Dogovor, prej pa naj bi spor tekel na podlagi "računov", ki jih je tožeča stranka predložila kot verodostojne listine in na njihovi podlagi zahtevala izvršbo. Te navedbe bi lahko predstavljale očitek o relativni kršitvi določb pravdnega postopka (286. člen ZPP), ki bi bila lahko revizijsko upoštevna le, če bi jo revident uveljavljal že v pritožbi, drugostopenjsko sodišče pa bi je ne odpravilo (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revident te kršitve v pritožbi ni uveljavljal. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji Revident nasprotuje tudi stališču drugostopenjskega sodišča, da njegova v pritožbi podana razlaga 5. člena Dogovora predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Po njegovem stališču ne gre za navajanje novih dejstev, pač pa za pravno stališče glede pomena pogodbene določbe. Ponavlja tudi svoje pritožbeno stališče, da je v 5. členu Dogovora zapisan pogoj (realizacija v predvidenih rokih), ki se pa ni izpolnil, zato dogovor strank ne veže. Ta navedba vsebuje očitek kršitve določb pravdnega postopka - morebitna napačna odklonitev presoje pravne pritožbene navedbe, češ da gre za dejstvo, bi lahko predstavljala kršitev določbe 337. člena ZPP - in zmotne uporabe materialnega prava (napačna razlaga 5. člena Dogovora).

Kršitve 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ni zagrešilo. Konsekventna izpeljava stališča, da je vsakršna razlaga pogodbe vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, bi res lahko pripeljala do tega, da mora sodišče v vsakem primeru, ko je temelj zahtevka pogodba, upoštevati prav vse možne pomene prav vseh pogodbenih določb, za katerih uporabo lahko sestavi zadostno dejansko podlago iz navedb ali delov navedb stranke, katere zahtevek oziroma ugovor bi se lahko opiral na takšno pogodbeno določbo, ne glede na to, v kakšnem kontekstu je stranka te navedbe dala. Takšna uporaba materialnega prava bi bila lahko sporna že, kadar gre za uporabo zakonskega prava. Lahko bi namreč pripeljala do posega v načelo obojestranskega zaslišanja oziroma v načelo kontradiktornosti postopka: sodna odločba bi temeljila na pravni podlagi, ki je stranki sploh nista imeli v mislih in glede katerih sploh ni bila opravljena monocentrična obravnava glede odločilnih dejstev, ki so se med navedbami, lahko tudi v popolnoma drugačnem kon-tekstu, našla zato, da podprejo pravni vidik, ki mu sodišče pozneje ni sledilo. V spornem primeru pa je treba dodatno upoštevati, da pri pogodbenem materialnem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Stranka mora biti torej aktivnejša kot v primeru, ko gre za uporabo zakonskega materialnega prava (tako o tem vprašanju to sodišče že v odločbi II Ips 48/97). V zvezi s tem tudi ne držijo revizijske navedbe, da je Dogovor predstavljal novo tožbeno podlago, zoper katero revident kot toženec resnejših ugovorov ni mogel dati prej kot v pritožbi, sodišče pa naj bi ne izvajalo nobenih dokazov glede volje, razlage, nagibov, namena ali tolmačenja spornega Dogovora. Tožeča stranka se je že v vlogi dne 8.7.1996 (torej le tri dni po njegovi sklenitvi) sklicevala na Dogovor, ga kot dokaz predložila sodišču in svoj zahtevek prilagodila njegovi vsebini. Na ta način je tožeča stranka pravočasno zadostila zahtevam, ki jo prednjo postavljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, sodišči pa sta v okvirih takšne dejanske podlage lahko uporabili materialno pravo, ne da bi s tem kršili kakšne revidentove procesne pravice. Revident je imel možnost, da se izjavi glede tožnikovih navedb, lahko bi bil uveljavljal tudi, da 5. člen Dogovora vsebuje razvezni pogoj, ki se ni izpolnil, pa je to storil šele v pritožbi. Ne drži tudi njegov očitek, da sodišče ni izvajalo nobenih dokazov glede volje, razlage, nagibov in namena ali razlage Dogovora.

Revizijsko sodišče se je lahko prepričalo, da je ravno o teh vprašanjih prvostopenjsko sodišče izvedlo obsežen dokazni postopek, med drugim z zaslišanjem oseb, ki so Dogovor podpisale, nekaterih dejstev, ki izhajajo iz izpovedb zaslišanih prič, pa v sodbi ni povzelo, ker glede na navedbe strank niso bila odločilna. To kaže, da je prvostopenjsko sodišče presojalo Dogovor ne le s stališča njegove (pravne) razlage, ampak je iskalo tudi skupen namen pogodbenikov, kar je ugotavljanje dejanskega stanja - to pa seveda le v mejah navedb pravdnih strank - zato ne tudi v luči vprašanja, ali je v 5. točki Dogovora zapisan pogoj. V tem smislu je pritožbena navedba o tem, da sta stranki v 5. členu Dogovora zapisali pogoj, navedba novega dejstva, katerega presojo je pritožbeno sodišče utemeljeno odklonilo. V zvezi s tem revizijsko sodišče v celoti pritrjuje nadaljnji utemeljitvi v obeh sodbah, da bi lahko revident Dogovor glede na dejanske navedbe, ki jih je dal na prvi stopnji, izpodbijal samo zaradi napak volje, česar pa ni storil. Glede na navedeno revizijski razlogi, ki jih je uveljavljal revident, niso podani, revizijsko sodišče pa tudi ni našlo kršitev, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila, vendar njene navedbe v odgovoru niso bistveno prispevale k odločitvi revizijskega sodišča, zato je to odločilo, naj sama nosi stroške, ki jih je imela z odgovorom (prvi odstavek 155. člena ZPP).