Jedro

Dodatek za delovno dobo se obračunava od osnovne plače, osnovna plača pa je razvidna iz mesečnih plačilnih list. Tako je izračun možno preveriti. Sodišče ima toliko strokovnega znanja, da lahko preveri mesečni znesek, ki ga je tožnica postavila v zahtevku, saj se znesek osnovne plače, razviden iz mesečne plačilne liste, ki jo je predložila tožnica, pomnoži z odstotkom, dobljenim glede na leta delovne dobe (70. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije). Za to pa ni potrebno znanje izvedenca ekonomske stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati dodatek za delovno dobo v bruto mesečnih zneskih, ki izhajajo iz točke I/a za obdobje od vključno januarja 2014 do vključno maja 2015 in točke I/b za obdobje od vključno julija 2015 do vključno avgusta 2016, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obresti od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne tožnici stroške tega delovnega spora v znesku 662,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov postopka tako na prvi kot tudi drugi stopnji. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo le, da je tožnica napravila pravilni izračun dodatka za delovno dobo glede na plačilne liste in ugotovljena leta delovne dobe, sodba sodišča prve stopnje v tem delu ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svoj zahtevek gradilo na tožničini trditvi, da sta imela s tožencem v vtoževanem obdobju ustni dogovor o višji plači od tiste dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. To trditev pa je postavila šele v prvi pripravljalni vlogi. Tak dogovor iz plačilnih list ne izhaja, sodišče prve stopnje pa na to vprašanje sploh ni odgovorilo. Toženec je ves čas postopka zatrjeval, da je tožnica dodatek za delovno dobo prejela zato, ker je prejela izplačano minimalno plačo, ki je višja od njene v pogodbi dogovorjene plače. Navaja tudi, da ni mogoče preizkusiti izračuna razlik v plači, sodišče pa nima ustreznega strokovnega znanja za izračun dodatka za delovno dobo. Tako bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ker tožnica ni pravočasno predlagala izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne ekonomske stroke. Če bi med tožnico in tožencem res obstajal ustni dogovor o tem, da ima tožnica v vtoževanem obdobju osnovno plačo v višini minimalne plače, bi tožnica nedvomno že od vsega začetka zahtevala znesek dodatka na delovno dobo, obračunanega od zneska minimalne plače v posameznem letu, ne pa nižjega, obračunanega glede na podatke plačilnih list. Tako so trditve tožnice same s seboj v nasprotju in v nasprotju z zahtevkom. Čeprav ena ali dve plačilni listi določata višjo plačo od dogovorjene, to še ne pomeni dogovora med strankama o višji plači, še posebej, ker je toženec pojasnil, da je šlo za stimulacijo delavki, saj ji je plačal več, ko je šlo podjetju dobro. Po stališču pritožbe ni utemeljeno sklicevanje na plačilne liste, čeprav gre za verodostojne listine po ZIZ, saj imajo v rednem postopku le dokazno vrednost. Sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno odločilo, da je toženec s pripravljalno vlogo z dne 11. 9. 2018 prekludiran, saj z njo odgovarja le na tožničine navedbe v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2018. 3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V zvezi s pritožbenimi navedbami o prekluziji pripravljalne vloge z dne 11. 9. 2018 pa navaja, da toženka ni uveljavljala nobenih kršitev pravil o prekluziji na naroku dne 12. 9. 2018, ko je sodišče s sklepom odločilo, da je s to vlogo prekludirana, zato s pritožbo tega, da ni prekludirana, ne more uveljavljati. Zato so vse pritožbene navedbe, ki jih toženka povzema iz te vloge, nedovoljene pritožbene novote.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja: - da je toženka tožnici v obdobju od januarja 2014 do vključno maja 2015 izplačevala plačo brez dodatka za delovno dobo, v obdobju od julija 2015 do vključno avgusta 2016 pa z nižjim dodatkom za delovno dobo, kar izhaja iz plačilnih list v prilogah pod A od A3 do A34, v letu 2013 pa ji je bil v mesecih marcu in maju dodatek za delovno dobo obračunan; - da je tožnica na podlagi 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) upravičena do dodatka za delovno dobo, katerega višina se določi na ravni dejavnosti Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 do 52/2018), ki je veljala v spornem obdobju, ki v 70. členu določa, da je dodatek za delovno dobo 0,5 % od osnovne plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe; - da je imela tožnica v letu 2014 27 let delovne dobe in ji pripada dodatek v vtoževani višini 13,50 %, v letu 2015 v višini 14,00 % in v letu 2016 v višini 14,50 %; - da je tožničin izračun prikrajšanja pravilen in je tožnica skladno z določbo 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude (19. dan v mesecu za pretekli mesec).

Na podlagi teh ugotovitev je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožničinega izračuna ni mogoče preizkusiti. Dodatek za delovno dobo se obračunava od osnovne plače, osnovna plača pa je razvidna iz mesečnih plačilnih list. Tako je izračun možno preveriti. Sodišče ima toliko strokovnega znanja, da lahko preveri mesečni znesek, ki ga je tožnica postavila v zahtevku, saj se znesek osnovne plače, razviden iz mesečne plačilne liste, ki jo je predložila tožnica, pomnoži z odstotkom, dobljenim glede na leta delovne dobe (70. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije). Za to pa ni potrebno znanje izvedenca ekonomske stroke.

8. Tožnica je tožbo vložila zaradi plačila dodatka za delovno dobo za leta 2014, 2015 in 2016, ker ji toženka v tem obdobju ali ni izplačevala ali pa ji je izplačevala nižji dodatek za delovno dobo od prepisanega. Mesečna plačilna lista, ki jo prejme delavec, je dokaz o tem, koliko osnovne plače in kakšne dodatke je delavec prejel kot plačilo za opravljeno delo v mesecu. Zato mora biti plačilna lista pregledna, da delavec točno ve, kaj je po posamezni postavki v plačilni listi prejel, saj gre vendar za plačilo njegovega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo predložene plačilne liste kot dokaz o tem, kolikšna je bila tožničina osnovna plača, ki je izhajala iz posamezne mesečne plačilne liste, in kolikšen je bil dodatek za delovno dobo. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je potrebno tudi v primeru, da znaša plača manj kot znesek minimalne plače, obračunati dodatek za delovno dobo, kar pa iz plačilnih list ni razvidno.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je toženec s pripravljalno vlogo prekludiran, neutemeljena, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec kršitve ni uveljavljal skladno z določbo 286.b člena ZPP takoj, ko je to mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje sprejelo sklep o prekluziji te vloge, v pritožbi pa ni navedel, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, zato teh pritožbenih navedb skladno s 337. členom ZPP pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožničine potrebne stroške je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) in sicer so to stroški odgovora na pritožbo po tar. št. 15/4 v višini 375 točk, 2 % materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR.