Jedro

Tožbeni zahtevek temelji na dogovoru o skupni gradnji. Pravni posel, ki je podlaga za prenos lastninske pravice, v ZTLR ni bil natančneje opisan, štejemo pa lahko, da je bistven element dogovor, ki ustvarja pravno posledico spremembe lastninske pravice. Enako kot čisti prenos lastninske pravice pa lahko obravnavamo tudi dogovore, ki se nanašajo na spremembo enoosebnega lastninskega razmerja v solastninsko razmerje oziroma na spremembo solastniških deležev med solastniki ali vstop novega solastnika v solastninsko razmerje. Dogovor o skupni gradnji ima torej stvarnopravne učinke, če vsebuje tudi dogovor, da bo gradnja podlaga za pridobitev (so)lastninske pravice oz. za spremembo obstoječih solastniških deležev. Ni pa nujno, da bi bila s tem dogovorom določena tudi že višina novih solastniških deležev. V primeru, da novi deleži niso bili vnaprej določeni, se v pravdi ugotavljajo glede na okoliščine konkretne zadeve, če pa tudi to ni mogoče, pa se na podlagi drugega odstavka 13. člena ZTLR domneva, da so enaki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da so pravdne stranke 20. 05. 2000 sklenile Prodajno pogodbo in pogodbo o ustanovitvi služnosti (v nadaljevanju prodajna pogodba), s katero je tožnica tožencema odsvojila do ½ sporne nepremičnine, vsakemu do ¼. V členu petič prodajne pogodbe je zapisano, da pravdni stranki sklepata pogodbo zaradi nadomestitve v potresu poškodovanih objektov, da bosta na nepremičnini zgradili stanovanjsko hišo in da bosta toženca lastnika stanovanja v nadstropju, tožnica pa v pritličju. S prodajno pogodbo in vpisom v zemljiško knjigo je nastala solastnina, deleži so bili določeni, v nadaljevanju pa niso bili spremenjeni, saj ni bilo kasnejšega dogovora o drugačnih deležih. Ob upoštevanju dogovorjenega v prodajni pogodbi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo dogovorjeno, da postanejo tudi lastniki stanovanjske hiše tožnica do ½ in toženca skupaj do ½. V status nepremičnine s stvarnopravnega vidika ni mogoče posegati s kasnejšim zahtevkom po porazdelitvi deležev zaradi vlaganj drugače, kot je bil prvotni dogovor, če drugačen dogovor od prvotnega ni obstajal. Tožnica ima tako v primeru neskladnosti deleža z dejanskim vložkom le obligacijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi se je v celoti strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje. Navedlo je še, da so neutemeljene pritožbene trditve, da zapis v prodajni pogodbi ne dokazuje dogovora pravdnih strank o lastništvu posameznih delov novogradnje, saj tožnica drugačnega dogovora od prvotnega ni izkazala oz. tožnica ni dokazala, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da pridobita solastniška deleža glede na višino vloženih sredstev. Tisti, ki morebiti vloži več, ne pridobi avtomatično večji solastniški delež od obstoječega, če ni dogovora, da bo višina vloženih sredstev vplivala na solastniške deleže. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka in prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi kršitev ustavnih pravic, in sicer pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS)) in pravice do pravnega sredstva (25. člen URS). Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožničini pritožbi ugodi oz. da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podredno, da se razveljavita sodbi sodišč prve in druge stopnje in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb sploh ni obravnavalo in se do njih ni opredelilo v skladu s 360. členom ZPP. Ne drži, da je bilo s prodajno pogodbo dogovorjeno, da bo tožnica postala tudi lastnica novozgrajene stanovanjske hiše do ½, toženca pa vsak do ¼ in da bo tožnica postala lastnica stanovanja v kleti, toženca pa stanovanja v pritličju in mansardi. Takšen zapis v prodajni pogodbi ni dogovor, ampak zgolj namera pogodbenih strank. Drugačen zaključek sodišč o obstoju dogovora med pravdnima strankama glede lastništva posamezne stanovanjske enote in o višini solastniških deležev je dokazno nepodprt in v nasprotju s prodajno pogodbo, izvedenskim mnenjem, zapisnikom DTP z 14. 4. 2000, zapisnikom DTP z 31. 08. 2000, vlogo za dodelitev sredstev državne pomoči z 13. 9. 2000 in zapisnikom o zaslišanju strank, zato sta bili prekršeni 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika DTP z 14. 4. 2000 izhaja, da mora pravna služba DTP primer obdelati glede lastniških deležev. Iz zapisnika DTP z 31. 08. 2000 izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta zamenjali stanovanjski enoti, kar je ob zaslišanju potrdil tudi toženec in kar izhaja tudi iz vloge za dodelitev sredstev državne pomoči z 13. 9. 2000 in na podlagi katere je tožnica tudi dobila višjo državno pomoč. Glede na navedeno je dokazano, da ni obstajal resen dogovor o tem, da bosta toženca postala lastnika stanovanja v pritličju in mansardi, ampak to stanovanje na podlagi kasnejšega dogovora pripada tožnici. Sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, in sicer zapisnika DTP z 14. 4. 2000 in 31. 8. 2000. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze, in sicer bi moralo vpogledati v zapisnik odgovornega delavca DTP z 28. 8. 2000 in vlogi pravdnih strank za dodelitev sredstev državne pomoči z 13. 9. 2000. Zaradi zgraditve stanovanjske hiše na sporni nepremičnini, prej sadovnjak, je prišlo do spremembe rabe le te, nastala je nova stvar, zato prvotni solastniški deleži niso nujno enaki tudi na novonastali stvari. Obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje nista ustrezni, saj sodišči bistva zadeve sploh nista obravnavali, zato sta bili tožnici prekršeni ustavni pravici enakega varstva pravic in pravica do pravnega sredstva. Sodišče bi moralo ustrezno obrazložiti svoje trditve o odločilnih dejstvih, določno navesti, kaj je iz posameznega dokaza zaključilo, obrazložiti na podlagi katerega dokaza se je prepričalo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o enakih deležih na novi stvari in o lastništvu posameznih delov hiše, zakaj zapisnika DTP z 14. 4. 2000 in 31. 8. 2000 ne vplivata na odločitev sodišča, zakaj ni bila potrebna izvedba dokazov z vpogledom v vlogi za dodelitev sredstev državne pomoči z 13. 9. 2000 in zakaj je bila tožnica upravičena do bistveno višje državne pomoči, če je bil med njimi res dogovor, da bo tožnica lastnica manjšega stanovanja.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija v velikem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oz. dokazno oceno. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP) in je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi. Ko tožnica navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja drugačno dejansko stanje, kot pa sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in da sta bili s tem prekršeni 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, tožnica dejansko izpodbija dokazno oceno in posledično ugotovljeno dejansko stanje, zato ne gre za bistvene kršitve določb postopka. Ne gre za kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnica niti ne zatrjuje nasprotja med vsebino listin in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ampak navaja, da sodišči prve in druge stopnje glede na nesporno vsebino listin ugotavljata dejansko stanje, ki iz navedenih listin ne izhaja, kar pa je nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene.

7. Prav tako ni bila storjena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbah sodišč prve in druge stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in medsebojno skladni, zato je sodbi objektivno mogoče preizkusiti. Ne držijo navedbe tožnice, da obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje nista ustrezni, da sodišči prve in druge stopnje bistva zadeve sploh nista obravnavali in ga posledično tudi ne obrazložili, zato tudi ne drži, da sta bili tožnici prekršeni ustavni pravici enakega varstva pravic (22. člen URS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen URS). Sodišči prve in druge stopnje sta storili vse, kar jima tožnica očita, da sta opustili. Ustrezno sta obrazložili svojo odločitev o odločilnih dejstvih in določno navedli, kaj sta zaključili iz posameznih dokazov, ki so bili relevantni za odločitev. Obrazložili sta, na podlagi katerih dokazov sta se prepričali, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o enakih deležih tudi na novogradnji in o lastništvu posameznih delov stanovanjske hiše, obrazložili sta, zakaj zapisnika DTP z 14. 4. 2000 in 31. 8. 2000 ne vplivata na odločitev sodišča. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, zakaj ni bil izveden dokaz z vpogledom v vlogi za dodelitev sredstev državne pomoči z 13. 9. 2000 (prvi odstavek na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje). Z očitkom, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili, zakaj je bila tožnica upravičena do bistveno višje državne pomoči, če je bil med njimi res dogovor, da bo tožnica lastnica manjšega stanovanja, tožnica ne more uspeti, saj tožnica v zvezi s tem ni podala pravočasno ustrezne trditvene podlage, ampak jo je podala šele v pritožbi, pa še to pomanjkljivo, saj tožnica nikoli ni izrecno zatrjevala, da je bila državna pomoč dodeljena glede na kvadraturo, ki jo bosta pravdni stranki pridobili z novogradnjo.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb sploh ni obravnavalo in da se do njih ni opredelilo v skladu s 360. členom ZPP, saj je sodišče druge stopnje presodilo pritožbene razloge, ki so bili odločilnega pomena. Ni pa našlo razlogov, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, kar je tudi navedlo.

9. Neutemeljene so revizijske navedbe, da sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, in sicer zapisnika DTP z 14. 4. 2000 in 31. 8. 2000, in da ni izvedlo predlaganih dokazov z vpogledom v zapisnik odgovornega delavca DTP z 28. 8. 2000 in vlogi pravdnih strank za dodelitev sredstev državne pomoči s 13. 9. 2000. Sodišči prve in druge stopnje sta določno in pravilno navedli, kako sta navedene dokaze ocenili oz. zakaj jih sploh nista ocenjevali in zakaj posameznih dokazov nista izvedli, zato se revizijsko sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodb sodišča prve stopnje (zadnji odstavek na četrti strani) in sodišča druge stopnje (zadnji odstavek na tretji strani in prvi odstavek na četrti strani). Revizijsko sodišče zgolj še dodaja, da tožnica sploh ni predlagala izvedbe dokaza z vpogledom v vlogi pravdnih strank za dodelitev sredstev državne pomoči s 13. 9. 2000. Predlagala je zgolj pridobitev in vpogled v dokumentacijo o financiranju gradnje, s katero pa je želela dokazati višino investicije in koliko je vsaka od pravdnih strank prispevala, ni pa trdila, da je to dokaz, da ni obstajal dogovor o enakih deležih. Tožnica prav tako ni predlagala dokaza z vpogledom v zapisnik odgovornega delavca DTP z 28. 8. 2000 (predlagala je sicer vpogled v zapisnik z 31. 8. 2000, katerega priloga naj bi bil), vendar izrecno omenja to prilogo šele od pritožbe dalje, niti ni konkretizirala, kaj z njo dokazuje.

10. Tožnica je zatrjevala, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o skupni gradnji in da je tožnica v sporno nepremičnino vlagala več kot toženca, zato ji gre iz tega naslova večji solastniški delež, in sicer do 78/100. Tožnica pa šele od pritožbe dalje navaja, da se je raba parcele, ki je bila pred gradnjo v naravi sadovnjak, spremenila, zato je nastala nova stvar in posledično solastniški deleži na nepozidani parceli niso avtomatsko prenosljivi na novo stanje po izgradnji hiše. S temi navedbami tožnica meri na uporabo določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o nastanku nove stvari oz. spojitvi. S takšnimi revizijskimi navedbami tožnica ne more uspeti, saj ni pravočasno podala ustrezne trditvene podlage. Poleg tega določbe ZTLR o spojitvi, prirasti oziroma o gradnji na tujem zemljišču (23. do 26. člen) urejajo razmerja, ki so nastala brez dogovora (o spojitvi, prirasti oziroma gradnji). Ker je šlo v konkretnem primeru za dogovorjeno skupno gradnjo, določbe 23. člena ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice ne prihajajo v poštev. Kadar (so)lastnik z gradnjo soglaša in pri njej celo sodeluje, lahko govorimo le o skupni gradnji, ki je poseben pravni temelj za pridobitev (so)lastnine graditeljev (primerjaj II Ips 282/2004).

11. Tožnica nasprotuje tudi materialnopravnemu zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je bilo s prodajno pogodbo dogovorjeno, da bo tožnica tudi po izgradnji stanovanjske hiše solastnica sporne nepremičnine zgolj do ½, toženca pa vsak do ¼. Na podlagi ZTLR je bila mogoča pridobitev (so)lastninske pravice z vlaganji na podlagi dogovora o skupni gradnji, ki je pravnoposlovna pridobitev (eden od načinov pridobitve lastninske pravice po 20. členu ZTLR), ali na podlagi nastanka nove stvari (22. člen ZTLR), spojitve (23. člen ZTLR) ali gradnje na tujem zemljišču (24. do 26. člen ZTLR), ki pa so originarne pridobitve. Tožbeni zahtevek temelji na dogovoru o skupni gradnji in ne na originarni pridobitvi. Pravni posel, ki je podlaga za prenos lastninske pravice, v zakonu ni bil natančneje opisan, štejemo pa lahko, da je bistven element dogovor, ki ustvarja pravno posledico spremembe lastninske pravice. Enako kot čisti prenos lastninske pravice pa lahko obravnavamo tudi dogovore, ki se nanašajo na spremembo enoosebnega lastninskega razmerja v solastninsko razmerje oziroma na spremembo solastniških deležev med solastniki ali vstop novega solastnika v solastninsko razmerje.(1) Dogovor o skupni gradnji ima torej stvarnopravne učinke, če vsebuje tudi dogovor, da bo gradnja podlaga za pridobitev (so)lastninske pravice oz. za spremembo obstoječih solastniških deležev. Ni pa nujno, da bi bila s tem dogovorom določena tudi že višina novih solastniških deležev. V primeru, da novi deleži niso bili vnaprej določeni, se v pravdi ugotavljajo glede na okoliščine konkretne zadeve, če pa tudi to ni mogoče, pa se na podlagi drugega odstavka 13. člena ZTLR domneva, da so enaki. Tožba je nesklepčna, saj tožnici zgolj na podlagi načelnega dogovora o skupni gradnji in večjih vlaganj po materialnem pravu ne gre stvarnopravni zahtevek. Tožnica bi za uspešnost svojega zahtevka morala trditi, pa ni, da je bilo z dogovorom o skupni gradnji dogovorjeno tudi to, da bodo skupna vlaganja v solastno nepremičnino povzročila spremembo obstoječih solastniških deležev.

12. Sodišči prve in druge stopnje pa sta tudi pravilno na podlagi vseh okoliščin zadeve (tožnica je na podlagi prodajne pogodbe pridobila do 1/2, toženca pa vsak do ¼; v prodajni pogodbi je bilo dogovorjeno, da pravdni stranki sklepata pogodbo zaradi nadomestitve v potresu poškodovanih objektov, da bosta na nepremičnini zgradili stanovanjsko hišo in da bosta toženca postala lastnika stanovanja v nadstropju, tožnica pa v pritličju) ter na podlagi drugega odstavka 13. člena ZTLR sklepali, da je bilo s prodajno pogodbo dogovorjeno, da bodo deleži tudi po zgraditvi stanovanjske hiše enaki, torej tožnica do ½, toženca pa vsak do ¼. Ne drži, da je navedba o lastništvu stanovanj v prodajni pogodbi zgolj namera pogodbenih strank in ne dogovor. Prodajna pogodba je zavezujoč pravni posel, ki je bil tudi realiziran v zemljiški knjigi, dogovor o tem, katero stanovanje bo pripadlo posamezni pravdni stranki, pa je dejansko dogovor o razdelitvi souporabe stanovanjske hiše, ko bo ta zgrajena, ki je iztožljiv dogovor in ne zgolj namera. Navedenega pa ne moreta spremeniti niti navedbi v zapisniku DTP z 14. 4. 2000, da mora pravna služba primer obdelati glede lastniških deležev, in zapisniku DTP z 31. 08. 2000, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta zamenjali stanovanjski enoti(2), saj sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili, da to še ne pomeni, da so bili deleži tudi spremenjeni in da sta bila zapisa v zapisniku tudi dejansko realizirana. Sodišči prve in druge stopnje sta pravnomočno ugotovili, na kar je revizijsko sodišče vezano, da drugega dogovora, razen prodajne pogodbe, ni bilo. Tako je ključnega pomena za presojo ugotovitev, da je med pravdnima strankama obstajal in bil realiziran dogovor o skupni gradnji in njunih enakih solastniških deležih, vsebovan v prodajni pogodbi, oziroma, da tožnica ni dokazala, da bi obstajal naknaden drugačen dogovor. V tako vzpostavljen stvarnopravni status nepremičnine ni mogoče posegati z enostranskim in naknadnim zavzemanjem za prerazporeditev solastniških deležev po merilih mimo prvotnega in realiziranega dogovora o skupni gradnji. Za odpravo morebitne neskladnosti dogovorjenih stvarnopravnih deležev glede na dejanski vložek vsake izmed pravdnih strank ima prikrajšana stranka možnost doseči vrednostno izravnavo le z obligacijskopravnim zahtevkom, ki pa ga tožnica ni postavila (primerjaj II Ips 354/2007).

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki pa tudi sicer niso bili specificirani.

Op. št. (1): Dr. Miha Juhart, Pravne posledice skupne gradnje v Zborniku Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava 2013, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 62. Op. št. (2): Ta dokaz pa tudi sicer ni bil substanciran in ga že zato ni mogoče upoštevati.