Jedro

Tožene stranke ne gre šteti za dejanskega delodajalca oškodovanca, ker ni organizirala in odrejala njegovega dela. Sodna praksa je v podobnih primerih napotenih oziroma "posojenih" delavcev namreč zavzela stališče, da se za dejanskega delodajalca šteje tudi tisti, ki odreja in organizira delo delavcem, ki sicer niso njegovi formalni zaposleni, a so delali po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Že iz podanih trditev tožeče stranke pa v obravnavani zadevi take okoliščine niso podane. Tožeča stranka je tako v tožbi kot tudi v prvi pripravljalni vlogi izrecno navedla, da je oškodovanec popravilo stroja v prostorih tožene stranke izvajal po odredbi oziroma nalogu svojega formalnega delodajalca. O odrejanju del s strani tožene stranke pa tožeča stranka ni podala obrazloženih navedb. Na podlagi ugotovitve, da je delo oškodovanca organiziral in odredil izključno njegov formalni delodajalec, gre le njega šteti za delodajalca v smislu določbe 5. člena ZVZD-1 in posledično določbe prvega odstavka 87. člena ZZVZZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.869,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 228,46 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča, da tožena stranka ni bila dolžna očistiti prostora, na katerem je padel oškodovanec, ker se je nahajal zunaj zgradbe, v kateri je tožena stranka opravljala svojo dejavnost. Napačna je tudi presoja sodišča, da tožena stranka ni bila dejanski delodajalec oškodovanca, in da se za presojo odgovornosti tožene stranke ne uporablja Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene stranke po določbah druge povedi prvega odstavka 86.1 oziroma prvega odstavka 87. člena2 Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ terja povrnitev povzročene škode zaradi nesreče pri delu njenega zavarovanca – padca na poledeneli površini – dne 11. 2. 2013 pred zgradbo, v kateri je svojo dejavnost opravljala tožena stranka. Tožeča stranka toženi stranki očita, da ni poskrbela za ustrezne ukrepe, ki bi zagotovili varnost pri delu, konkretno da ni ustrezno očistila pohodnih površin pred zgradbo, kar ji nalaga Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožena stranka ugovarja svoji pasivni legitimaciji z ugovorom, da ni bila delodajalec oškodovanca, niti ne lastnica površine, na kateri je prišlo do padca, ter da ni imela obveznosti čiščenja površin pred zgradbo, saj je to nalogo prenesla na tretjo osebo.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da gre toženo stranko v konkretni zadevi šteti za delodajalca oškodovanca, zaradi česar bi bila tožena stranka tudi v razmerju do oškodovanca dolžna ravnati skladno z določbo 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD-1 in določbami Pravilnika. Ne drži, da je v dokaznem postopku izkazan obstoj pogodbenega razmerja med oškodovančevim formalnim delodajalcem in toženo stranko, kot navaja tožeča stranka. Tožeča stranka trditev o obstoju pogodbenega razmerja sploh ni podala, temveč je navajala le, da je oškodovanec na podlagi dogovora med toženo stranko in oškodovančevim delodajalcem izvedel popravilo stroja. O trajnejšem (pogodbenem) sodelovanju med toženo stranko in oškodovančevim delodajalcem, ki bi presegalo enkraten obisk oškodovanca za popravilo stroja, tožeča stranka ni podala navedb, niti ni o tem predložila relevantnih dokazov. Prav tako pa tožene stranke ne gre šteti za dejanskega delodajalca oškodovanca, ker ni organizirala in odrejala njegovega dela. Sodna praksa je v podobnih primerih napotenih oziroma "posojenih" delavcev namreč zavzela stališče, da se za dejanskega delodajalca šteje tudi tisti, ki odreja in organizira delo delavcem, ki sicer niso njegovi formalni zaposleni, a so delali po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom.3 Že iz podanih trditev tožeče stranke pa v obravnavani zadevi take okoliščine niso podane. Tožeča stranka je tako v tožbi kot tudi v prvi pripravljalni vlogi izrecno navedla, da je oškodovanec popravilo stroja v prostorih tožene stranke izvajal po odredbi oziroma nalogu svojega formalnega delodajalca. O odrejanju del s strani tožene stranke pa tožeča stranka ni podala obrazloženih navedb. Na podlagi ugotovitve, da je delo oškodovanca organiziral in odredil izključno njegov formalni delodajalec, gre le njega šteti za delodajalca v smislu določbe 5. člena ZVZD-1 in posledično določbe prvega odstavka 87. člena ZZVZZ.

8. Nadaljnje pritožbene navedbe, da ima na podlagi Pravilnika tožena stranka dolžnost poskrbeti za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu vseh oseb, ki se nahajajo v njenih prostorih, kakor tudi na področju pred službenim vhodom, so po presoji višjega sodišča neutemeljene glede na naravo konkretnega tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi gre za regresni zahtevek tožeče stranke - nosilca zdravstvenega zavarovanja zoper delodajalca. To pomeni, da mora biti za uporabo te določbe ugotovljeno razmerje delodajalec – delavec, ki pa ni ugotovljeno. To pomeni, da določbe Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja v prostorih (ali pred vhodom v prostore) tretjim osebam za presojo utemeljenosti regresnega zahtevka niso uporabljive. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek na podlagi določbe prvega odstavka 87. člena ZZVZZ zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke neutemeljen.

9. Višje sodišče soglaša tudi s presojo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi imela na prostoru, kjer je prišlo do poškodbe oškodovanca, dolžnost čiščenja tega prostora, zato ji glede neočiščene površine ni mogoče očitati malomarnosti in je zahtevek tožeče stranke neutemeljen tudi glede na določbo prvega odstavka 86. člena ZZVZZ. Tožeča stranka namreč ni podala jasnih trditev in dokazov v skladu z njenim trditvenim in dokaznim bremenom, da je oškodovanec dejansko padel na površini, ki je bila pod dejansko oblastjo tožene stranke, in bi jo zato le-ta morala očistiti, kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 11. točki obrazložitve.

10. Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede nedovoljenosti prevalitve odgovornosti čiščenja spornega prostora na tretjo osebo. Če v obravnavani zadevi ni podlage za utemeljenost regresnega zahtevka po določbah ZZVZZ, v nadaljevanju niti ni bistveno, ali se lahko tožena stranka v razmerju do tožeče stranke kot regresnega upravičenca svoje odgovornosti razbremeni na podlagi sklenitve dogovora o izvajanju storitev čiščenja površin s tretjo osebo.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi določb Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk in materialne stroške v višini 10 točk, skupno 510 točk ter 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja višjega sodišča (0,60 EUR) je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 V vseh drugih primerih pa ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. 2 Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. 3 Prim. s sodbama Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015 in II Ips 347/2004 z dne 24. 2. 2005 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 839/2015 z dne 26. 8. 2015.