Jedro

Ustavno sodišče RS je uporabo določil o odgovornosti družbenikov za obveznosti iz sodnega registra izbrisanih družb na podlagi 4. in 5. odst. 27. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij v zv. s 3. odst. 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah, omejilo na družbenike, ki so v smislu obrazložitve ustavne odločbe, odgovorni za obveznosti izbrisane družbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.341.836,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 173.238,00 SIT. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da višje sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi opozarja, da je določilo 27. čl. ZFPPod in 394. čl. ZGD, po katerih družbeniki družbe še eno leto po njenem izbrisu iz sodnega registra odgovarjajo za njene obveznosti, Ustavno sodišče z odločbo z dne 9.10.2002 omejilo na družbenike, ki so v smislu obrazložitve ustavne odločbe, odgovorni za obveznosti družbe. Glede uporabe razveljavljenih določil ZFPPod se ustavna odločba opira na institut spregleda pravne osebnosti. Poleg tega pa ustavno sodišče v obrazložitvi odločbe tudi primeroma navaja, v katerih primerih je šteti, da družbeniki niso imeli vpliva na poslovanje družbe in odločanje o poslovnih zadevah družbe ter zaradi tega ne morejo nositi odgovornosti za njene obveznosti. Kot takšne situacije odločba primeroma našteva t.i. neprave družbenike, ki so to postali po sili razmer v času prehodnega tranzicijskega obdobja, ko so se njihove terjatve konvertirale v poslovne deleže, lastniki le teh pa se niti niso zavedali, da so postali družbeniki; družbenike v velikih delniških družbah (pa tudi d.o.o.), ki zaradi majhnosti svojih deležev ne morejo vplivati na odločanje oz. kjer poslovne odločitve v glavnem sprejema uprava družbe; vsem tem primerom pa je skupno, da gre za neprave družbenike oz. pasivne družbenike, ki niso mogli vplivati na poslovanje družbe. Zaradi njihovega položaja v družbi jim možnost vplivanja torej ni bila dana. V konkretnem primeru pa je situacija povsem drugačna. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, je bil toženec družbenik in zakoniti zastopnik družbe že vse od leta 1994 dalje. Njegov poslovni delež v družbi je znašal 50 %. Nikakršne pravne ali dejanske ovire torej ni bilo, da toženec ne bi mogel sodelovati pri odločanju družbe in pri njeni poslovni politiki. Če pa je toženec sam sprejel odločitev, da se v poslovanje družbe ne bo vmešaval in je odločitve prepuščal sodružbeniku, mora za takšno odločitev tudi nositi posledice. Poleg tega pa je bilo nedvomno ugotovljeno, da je družba opravljala zgolj eno dejavnost in da je bil njen edini projekt izgradnja in poslovanje gostinskega objekta v Piranu. O tej dejavnosti (ker druge ni bilo), je sodružbenik Z. D. tožencu tudi sproti poročal, kot sta izpovedala oba zaslišana. V kolikor bi toženec v zadevi želel drugačno poslovanje oz. zahteval drugačne odločitve, bi glede na svoj položaj v družbi to lahko tudi dosegel. V kolikor torej ni vplival na poslovanje in odločanje družbe, je bilo to po njegovi lastni volji, za katero mora nositi posledice. Z dnem, ko je toženec prevzel tudi poslovni delež sodružbenika in postal edini družbenik družbe, je nase prevzel vse obveznosti družbe, tudi tiste, za katere je odločitev sprejel prejšnji družbenik. Obveznosti družbe, nastale v času pred prenosom poslovnega deleža na edinega družbenika, zaradi takšne spremembe v družbi ne prenehajo, saj gre pri pravni osebi za kontinuiteto. Kakšno je bilo razmerje med družbenikoma ob prenosu poslovnega deleža, ali je bil ta odplačen ali ne, pa za to zadevo ni pomembno, saj gre za notranja razmerja med družbenikoma. Dejstvo ostaja, da je s prevzemom poslovnega deleža toženec postal edini družbenik in zato v primeru nastopa posledic spregleda pravne osebnosti edini osebno odgovoren družbenik. Njegova odgovornost se kaže že v tem, da se ob prevzemu poslovnega deleža za obveznosti družbe očitno sploh ni pozanimal, saj je zaslišan kot stranka dejal, da je za vtoževano obveznost izvedel šele s tožbo. Nadalje njegova odgovornost, zaradi katere pride v poštev spregled pravne osebnosti in s tem njegova osebna odgovornost za obveznosti družbe, izhaja tudi iz dejstva, da kot edini družbenik družbe ni poskrbel za njeno redno poslovanje, niti ni poskrbel, da bi družba prenehala oz. bila likvidirana, v kolikor dejavnosti družbe ni nameraval več opravljati, s čimer je opustil svoje družbeniške obveznosti in dopustil situacijo, v kateri je družba prenehala po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru torej nimamo opravka s pasivnim družbenkom, ki na odločitve družbe ne bi mogel vplivati, ampak z edinim družbenikom družbe, ki na aktivnosti družbe v času nastanka obveznosti, pa tudi kasneje, ni vplival po lastni volji, kot je pravilno ugotovilo sodišče, "ni se aktivno vključeval, ker za to ni imel interesa". Takšno njegovo pomanjkanje interesa in njegova pasivnost pa ga kot edinega družbenika družbe ne more ekskulpirati obveznosti po ZFPPod v zvezi z ZGD v smislu ustavne odločbe. Njegova neaktivnost v konkretnem primeru pomeni neizpolnjevanje družbeniških obveznosti, zaradi česar je prizadeta varnost upnikov. V takšnem primeru pa pride v poštev spregled pravne osebnosti, ki pomeni zanikanje ločenosti med obveznostmi pravne osebe in odgovornostjo ustanoviteljev. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi pritožba opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002, ki je uporabo določil o odgovornosti družbenikov za obveznosti iz sodnega registra izbrisanih družb na podlagi 4. in 5. odst. 27. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.l.RS št. 54/99 s sprem.) v zv. s 3. odst. 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), omejilo na družbenike, ki so v smislu obrazložitve ustavne odločbe, odgovorni za obveznosti izbrisane družbe. Prvenstveno pa se pri tem ustavna odločba opira na institut spregleda pravne osebnosti. Ta institut je urejen v 6. čl. ZGD in pomeni siceršnji odstop ZGD od načela, da družbe odgovarjajo same za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (2. odst. 5. čl. ZGD) in da družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo (407. čl. ZGD). Za to, da je kljub takšni načelni ureditvi mogoče vzpostaviti tudi odgovornost družbenikov za obveznosti družbe, skladno s 6. čl. ZGD, je potrebno neko konkretno ravnanje družbenikov (zloraba družbe za dosego cilja, ki je družbenikom kot posameznikom prepovedan; zloraba družbe za oškodovanje njenih upnikov; ravnanje s premoženjem družbe kot z lastnim premoženjem; zmanjšanje premoženja družbe v njihvo korist ali v korist kake druge osebe, ob hkratni vednosti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam). Iz zakonskega opisa je torej razvidno, da do primerov, ki pomenijo spregled pravne osebnosti, lahko praviloma pride z aktivnim ravnanjem družbenikov, ne pa z opustitvami ali pa na podlagi pasivnosti družbenikov. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil v obravnavanem primeru toženec družbenik izbrisane družbe (L. d.o.o.), od 3.2.1994 do njenega izbrisa iz sodnega registra dne 12.11.2001 (ker je bilo ugotovljeno, da nima premoženja, to pa je izbrisni razlog po 2. tč. 1. odst. 25. čl. ZFPPod), drugi družbenik Z. D. pa je bil njen družbenik od ustanovitve 20.9.1990 do 10.2.1999, ko je prenesel svoj poslovni delež na toženca in izstopil iz družbe, z njegovim izstopom pa je toženec postal edini družbenik. V času, ko je bil Z. D. družbenik, sta imela s tožencem enak, tj. 50 %-ni poslovni delež, po podatkih sodnega registra je bil toženec že od 3.2.1994 vpisan kot eden od direktorjev družbe. Če naj bi se za presojo vprašanja, ali gre za aktivnega družbenika, ali ne, upošteval le formalni položaj družbenika (napr. le velikost poslovnega deleža, v sodni register vpisana funkcija zastopnika), bi za zaključek, da je toženec bil aktivni družbenik, v obravnavanem primeru zadoščali že podatki sodnega registra, saj je vse doslej navedeno mogoče tam preveriti; zgolj na podlagi teh podatkov bi torej bilo mogoče zaključiti, da bi toženec glede na velikost svojega poslovnega deleža, lahko vplival na poslovanje družbe L. d.o.o., če bi to hotel. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča za presojo vprašanja, ali je določen družbenik imel aktivno ali pasivno vlogo v družbi, treba ugotavljati tudi dejansko vzpostavljena notranja razmerja med družbeniki. Šele te ugotovitve pa pokažejo, ali se je določen družbenik, s sicer formalno izpolnjenimi predpostavkami, ki so mu to omogočale (napr. velikost poslovnega deleža), tudi dejansko aktivno vključeval v poslovanje družbe. In ko je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru raziskovalo ta notranja razmerja, je na podlagi skladne izpovedbe toženca in priče Z. D. ugotovilo, da je v obdobju od leta 1993 do leta 1999 Z. D. sam sprejemal vse poslovne odločitve v družbi L. d.o.o. (toženec je v tem obdobju večino časa delal v Nemčiji); da se o njih s tožencem ni pogovarjal ali se z njim posvetoval, ampak ga je le občasno seznanil z zadevami, o katerih je že sam odločil in jih izvajal; da je bila pogodba, na kateri temelji sporna terjatev sklenjena leta 1993 ali 1994 (in jo je podpisal Z. D. kot direktor tožeče stranke, pa tudi kot direktor tožene stranke) in da toženec s to pogodbo niti ni bil seznanjen. Vse navedeno pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da toženec ni bil aktivni družbenik, za obravnavano zadevo pa je pomembno predvsem to, da takšen družbenik ni bil v času nastanka sporne terjatve (okoliščina, da to ni bil niti po izstopu Z. D. iz družbe v letu 1999, pa za obravnavano zadevo ni več pomembna, čeprav je res, da je treba njegovo vlogo od tedaj dalje obravnavati drugače, saj je bil edini družbenik). V času, ko je nastala obveznost prvotne tožene stranke, je bil aktivni družbenik v njej Z. D.. Ta je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v začetku leta 1999 svoj poslovni delež v družbi L. d.o.o. prodal tožencu in izstopil iz navedene družbe. Odgovornost aktivnega družbenika za obveznosti izbrisane družbe pa je bila vzpostavljena šele kasneje, in sicer z izbrisom družbe L. d.o.o. iz sodnega registra dne 12.11.2001. In ker je bila vzpostavljena šele kasneje, ni mogla biti predmet prenosa pravic in obveznosti v zvezi s prenesenim poslovnim deležem. Glede na to tudi ni podana odgovornost toženca na tej pravni podlagi, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.