Jedro

Tako prekršek prekoračitve hitrosti vožnje kot tudi prekršek vožnje pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo sta bila ugotovljena z uporabo tehničnih sredstev, zaslišanje policistov pa je bilo izvedeno le glede načina uporabe tehničnih sredstev, ker je to storilec v zahtevi za sodno varstvo ter zaslišanju izrecno problematiziral.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 183,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki ga bo poslal prekrškovni organ.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Rogaška Slatina z dne 6. 2. 2019 in ga spremenilo glede pravne kvalifikacije tako, da je storilca spoznalo za odgovornega prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, glede izrečene sankcije pa tako, da je storilcu za očitani prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP določilo globo 120,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke. Nadalje je plačilni nalog v zvezi s prekrškom po 2. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP po uradni dolžnosti spremenilo glede pravne kvalifikacije in storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, nato pa storilcu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo novo enotno globo v višini 720,00 EUR ter enotno stransko sankcijo 11 kazenskih točk za prekrška storjena z motornim vozilom B kategorije. Ker je s sodbo odločilo delno v storilčevo korist, sodne takse ni določilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1 in predlaga, da se izpodbijana sodba zaradi kršitve zakonodaje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo meritorno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je Policijska postaja Rogaška Slatina storilcu 6. 2. 2019 izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, za katerega mu je bila določena globa v višini 250,00 EUR in stranska sankcija tri kazenske točke, ter po 2. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega mu je bila določena globa v višini 600,00 EUR in stranska sankcija 8 kazenskih točk, nato pa na podlagi 27. člena ZP-1 izrečena enotna globa v višini 850,00 EUR in stranska sankcija 11 kazenskih točk. 5. Ker je storilčev zagovornik v zahtevi za sodno varstvo zatrjeval, da policist izmerjene hitrosti vožnje storilcu po zaustavitvi ni prikazal in da je storilec po večkratnem preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom zahteval, da se opravi odvzem krvi oziroma strokovni pregled ter predlagal zaslišanje prič in pribavo rezultatov obeh naprav za predmetni dan, je sodišče dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca, policiste PP Rogaška Slatina A. A. in B. B. ter policistko C. C., s strani obrambe predlagani priči D. D. in E. E., prebralo izpodbijani plačilni nalog, opis dejanskega stanja, uradni zaznamek PP Rogaška Slatina z dne 10. 2. 2019, zapisnik o izvajanju meritev hitrosti z dne 6. 2. 2019, rezultate meritev alkotesta 6820 za obdobje od 5. 2. do 11. 2. 2019, potrdilo o kalibraciji alkotesta, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 6. 2. 2019, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja za čas 24 ur ter ostale listine v spisu. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ocenilo storilčev zagovor ter izvedene dokaze, katerih vsebino je v bistvenem povzelo v točkah 8. do 12. obrazložitve izpodbijane sodbe ter v 13. točki obrazložitve pojasnilo, da je v celoti sledilo prepričljivim izpovedbam policistov, ker so bile njihove izpovedbe medsebojno skladne in potrjene z drugimi listinskimi dokazi – zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti, opisom dejanja, potrdilom o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, zapisnikom o merjenju hitrosti in uradnim zaznamkom z dne 10. 2. 2019. 6. Tako je v zvezi s prekrškom po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP ugotovilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je bila hitrost vožnje, ki se očita storilcu, izmerjena njegovemu vozilu z napravo, ki je namenjena za merjenje hitrosti in katere uporaba je dopustna po Pravilniku o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju Pravilnik), da so bile izpolnjene vse meroslovne zahteve za merilnike hitrosti, da je meritev izvedel policist, ki je strokovno usposobljen za uporabo laserskega merilnika hitrosti Traffipatrol XR. Sodišče prve stopnje ni sledilo storilčevemu zagovoru in njegovim navedbam, da mu izmerjena hitrost na kraju storitve prekrška ni bila predočena in pokazana na prikazovalniku laserskega merilnika, ker je njegov zagovor v celoti ovrgel policist A. A., izpovedbo slednjega, ki je skladna tudi z opisom dejanskega stanja in zapisnikom o merjenju hitrosti z laserskim merilnikom hitrosti za navedeni dan, pa je v tem delu potrdila tudi policistka C. C. Ker sodbe o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na te dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča vezano.

7. V zvezi z odločitvijo sodišča glede odgovornosti za prekršek prekoračitve hitrosti storilec sodišču prve stopnje v pritožbenih navedbah očita črkobralstvo in izkrivljanje prava ter navaja, da je sodišče odločilo o odgovornosti za storjeni prekršek brez materialnih dokazov o opravljeni meritvi hitrosti, brez priložene strokovne dokumentirane meritve hitrosti v skladu s prvim odstavkom 17. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu ter na podlagi izpovedb policistov, ki ne morejo predstavljati podlage za odločitev o odgovornosti za ta prekršek, ki mora biti ugotovljen s tehničnim sredstvom. Storilec tudi meni, da uporabljeni laserski merilnik hitrosti ne izpolnjuje zahtevanih pogojev iz šestega odstavka 17. člena Pravilnika, ker z njim ni mogoče dokumentirati rezultat meritve hitrosti na podlagi zaznave registrske tablice merjenega vozila, ter 26. člena Pravilnika, ker nima zaščitene nastavitve časa. Po mnenju storilca tehnične zahteve pravilnika predstavljajo uporabo slikovnih ali filmskih naprav za določitev prepisa rezultata meritve hitrosti merjenega vozila, ki se določi na podlagi registrske tablice merjenega vozila, da ne pride do zlorabe v postopku določitve prepisa rezultata meritve hitrosti, v tehnične zahteve pravilnika pa ne sodi interni zapisnik policije o meritvah hitrosti. Zato bi po mnenju storilca dokumentirano meritev hitrosti lahko izvedel le merilni inštrument, ki sam ali z uporabo tehničnih sredstev meri hitrost, vsakršna drugačna razlaga pa po mnenju storilca predstavlja samovoljno in nestrokovno razlago vsebine 16. in 17. člena Pravilnika. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

8. V obravnavani zadevi je namreč bila hitrost storilčeve vožnje izmerjena z nesamodejnim merilnikom hitrosti, ki meri iz nepremične točke, uporaba takega merilnika hitrosti pa je dopustna, če merilnik izpolnjuje pogoje iz 16. člena Pravilnika. V skladu s 16. členom Pravilnika morajo imeti ti merilniki takojšnji prikaz izmerjene hitrosti, rezultat pa mora biti prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve, kar pa ne pomeni, da bi izmerjena hitrost morala biti neposredno oziroma takoj po zaključku meritve tudi pokazana vozniku zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen na kraju, kjer so se opravljale meritve. Pri nesamodejnih merilnikih hitrosti, ki merijo iz nepremične točke in meritve ne dokumentirajo slikovno, je zato pomembna predočitev izmerjene hitrosti vozniku s prikazom izmerjene hitrosti na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti, kar pa je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tudi bilo izvedeno. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da storilec ni bil ustavljen na kraju, kjer so se opravljale meritve hitrosti, temveč sta policist in policistka zapeljala za njim ter ga ustavljala z modrimi lučmi in kratkim zvočnim signalom, na pravilnost meritve oziroma izvedenega postopka nima nobenega vpliva (glej sodbe VSC PR 196/2021, PRp 185/2021 in PRp 140/2021). Ker torej v obravnavani zadevi ni bil uporabljen laserski merilnik hitrosti, ki samodejno slikovno dokumentira meritev hitrosti, temveč nesamodejni merilnik hitrosti, ki meri iz nepremične točke in katerega uporabo dovoljuje 16. člen Pravilnika, je pritožbeno sklicevanje storilca na določbe 17. člena Pravilnika neutemeljeno. Prav tako je za odločitev v predmetni zadevi nerelevantno sklicevanje na 26. člen Pravilnika z zatrjevanjem, da uporabljeni laserski merilnik hitrosti ne omogoča zaščitene storitve časa, saj iz obrazložitve pritožbe oziroma iz pritožbenih navedb ne izhaja, kako naj bi ta okoliščina vplivala na pravilnost meritve oziroma zakonitost predmetnega postopka. Tekom postopka namreč niti zagovornik, niti storilec nista problematizirala samega časa opravljanja meritve, zato se glede tega dejstva sodišču ni porajal nikakršen dvom v pravilnost opravljene meritve. Tako je tudi izkazano, da je prekršek prekoračitve hitrosti vožnje v naselju bil ugotovljen s tehničnim sredstvom, in v nasprotju s pritožbenimi navedbami odločitev sodišča prve stopnje ne temelji zgolj na podlagi izpovedb policistov, ki bi jih po mnenju storilca bilo potrebno izločiti iz spisa. Sodišče prve stopnje je namreč z zaslišanjem prič oziroma policistov zgolj preverjalo način uporabe tehničnih sredstev, ker je to vprašanje storilec tekom postopka problematiziral. 9. Ob prepričljivo obrazloženih ugotovitvah, da so storilcu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška prekoračitve hitrosti v naselju oziroma, da je hitrost vožnje motornih vozil omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 62 km/h ter da je za očitani prekršek tudi subjektivno odgovoren in mu je mogoče očitati eventualen naklep, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je po storitvi prekrška z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki se uporablja od 11. 8. 2021, prišlo do spremembe predpisa, ki določa prekršek in da je novejši predpis za storilca milejši, zaradi česar je na podlagi drugega odstavka 2. člena ZP-1 storilčevo dejanje pravno opredelilo po novem predpisu in mu tudi znižalo določeno globo za ta prekršek.

11. V zvezi s prekrškom vožnje pod vplivom alkohola je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilec preizkus z elektronskim alkotestom opravljal štirikrat z dvema različnima napravama. Po predočitvi prekrška pri prekoračitvi hitrosti vožnje v naselju mu je bil s strani policista A. A. odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Prvi preizkus je opravil ob 18.03 uri z alkotestom znamke Dräger tip ARJL 0709, na prikazovalniku alkotesta pa so se pokazale tri navzgor obrnjene puščice, kar je v skladu z navodili za uporabo merilnika oziroma alkotesta znak, da izmerjena vrednost presega merilno območje. Drugi preizkus z istim alkotestom je bil opravljen ob 18.06 uri in je prikazal rezultat 1,45 miligrama na liter izdihanega zraka. Zaradi trditev storilca, da ni užival alkohola in suma, da uporabljeni alkotest ne deluje pravilno, je storilec ob 18.16 uri opravil tretji preizkus alkoholiziranosti z alkotestom Dräger tip ARHN 1308, ki je prikazal rezultat 0,83 miligrama na liter izdihanega zraka. Po tem preizkusu je storilec (potrditvah policista A. A.) priznal, da je pred ustavitvijo zaužil alkoholne pijače, zaradi česar se je z naslednjim preizkusom počakalo 15 minut in je bil opravljen ob 18.28 uri ter pokazal rezultat 0,33 miligrama na liter izdihanega zraka. S tem rezultatom se je storilec strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal. Zaradi suma napačnega delovanja alkotesta pa je oba alkotesta preizkusil pomočnik komandirja B. B. na policijski postaji, oba preizkusa na obeh alkotestih pa sta prikazala rezultat 0,00 miligrama na liter izdihanega zraka.

12. Sodišče prve stopnje ni sledilo storilčevim navedbam, da se na kraju postopka z zadnjim (četrtim) preizkusom alkotesta ni strinjal in da je zahteval, da ga policisti odpeljejo na strokovni pregled, čeprav je tudi storilčev brat D. D. izpovedoval, da so se s policisti oziroma, da se je storilec s policisti pogovarjal o strokovnem pregledu. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo izpovedbam policistov, da je storilec sam želel večkrat opravljati preizkus alkoholiziranosti v izdihanem zraku, saj bi mu sicer v primeru odreditve strokovnega pregleda bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje po 113. a členu ZP-1, tak odvzem pa bi trajal do konca postopka o prekršku. Poleg tega pa je storilec na kraju postopka zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal, kot to izhaja iz samega zapisnika, temu dejstvu pa tudi v zagovoru ni oporekal, kar pomeni, da se je strinjal tako z rezultatom alkotesta kot s postopkom, ki so ga zoper njega vodili policisti.

13. Glede na povzete ugotovitve in dokazno oceno, ki predstavlja del ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je pritožbeno sodišče glede na zgoraj pojasnjeno določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 vezano, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tudi o tem prekršku sodišče odločilo na podlagi izpovedb policistov, s katerimi se ne more dokazovati storitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb policistov zgolj ugotavljalo način in okoliščine uporabe tehničnih sredstev za ugotavljanje prisotnosti alkohola v organizmu storilca oz. potek preizkusa alkoholiziranosti, sicer pa je bila stopnja alkohola ugotovljena s tehničnim sredstvom – elektronskim alkotestom. Pri tem je potrebno v zvezi s pritožbeno večkrat izpostavljenim očitkom, da uporabljeni indikator alkohola za določitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola ne predstavlja uporabo ustreznega tehničnega sredstva ali naprave, ker ne predstavlja zakonitega merila – etilometra, poudariti, da je elektronski alkotest sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar je njegova uporaba izrecno dovoljena v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše (kar je izkazano tudi v obravnavani zadevi), z indikatorjem ugotovljene koncentracije alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in izrekanje sankcij glede na ugotovljen rezultat preizkusa. Pri tem se sodišče povsem utemeljeno sklicuje na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti kot javno listino, saj sestavo takega zapisnika določa zakon in ga sestavi uradna oseba v okviru svojih pristojnosti, kar v skladu z določbami 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) predstavlja javno listino. S sklicevanjem na opredelitev javne listine oziroma pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se zapisnik šteje za javno listino sodišče za odločanje v predmetnem postopku ni uporabilo določb ZUP, kot to zmotno razume storilec, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da se predpis 80. člena ZUP ne sme uporabljati v postopku zbiranja dokazov za določitev prekrška, ker ne sodi v prekrškovno ampak upravno pravo.

14. Glede trditev, da se izpodbijana sodba opira na nezakonit dokaz tj. zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ker naj bi pritožnik pred podpisom zapisnika podal izjavo, da se strinja s prikazanim rezultatom uporabljenega indikatorja alkohola v izdihanem zraku, takšna izjava pa je bila pridobljena s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker pred podajo take izjave oziroma podpisa zapisnika policist storilca ni poučil o ustavni pravici do molka oziroma privilegija zoper samo obtožbo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da postopek preizkusa alkoholiziranosti še ni postopek o prekršku, saj kritični trenutek, ko preizkušanec v cestnem prometu postane osumljenec storitve prekrškov, nastopi šele s podpisom zapisnika, iz katerega izhaja očitek o storitvi prekrška vožnje pod vplivom alkohola, ki presega določeno in dovoljeno količino alkohola v izdihanem zraku. Ker se torej postopek o prekršku ni začel s samo opravo preizkusa alkoholiziranosti, temveč šele s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, je neutemeljeno pričakovanje storilca, da bi ga moral policist poučiti po določbah 55. člena ZP-1 o privilegiju zoper samo obtožbo. Sicer pa so vsi udeleženci cestnega prometa, ki imajo opravljen vozniški izpit za vožnjo motornih vozil, tekom usposabljanja seznanjeni s cestnoprometnimi predpisi in zato morajo vedeti kaj pomeni izraženo strinjanje z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ter podpis zapisnika, ki ga je policist sestavil v skladu s 107. členom ZPrCP.

15. Prav tako pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se sodba o prekršku opira na dokaze, na katere se po določbah tega ZP-1 ne more opirati, ker ugotovitve sodišča temeljijo na izpovedbah policistov. Kot je bilo že zgoraj poudarjeno sta oba prekrška bila ugotovljena z uporabo tehničnih sredstev, zaslišanje policistov pa je bilo izvedeno le glede načina uporabe tehničnih sredstev, ker je to storilec v zahtevi za sodno varstvo ter zaslišanju izrecno problematiziral. Pri tem se storilec v pritožbi tudi neustrezno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24. 2. 2009. V tej je Vrhovno sodišče sicer res zapisalo, da uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki jo je dal policiji na kraju storitve prekrška preden je bil poučen o svoji ustavni pravici do molka oziroma privilegija zoper samo obtožbo, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti sodba o prekršku, vendar je šlo v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče za popolnoma drugačno procesno situacijo, ki ni primerljiva s predmetno zadevo. V zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče, se je sodišče prve stopnje oprlo na izjavo, ki jo je obdolženec dal policiji na kraju nesreče, ko je izjavil, da je vozil po pločniku, pri čemer ga policija v tistem trenutku ni zaslišala kot osumljenca prekrška, in ni šlo za postopek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom.

16. Tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka o prekršku. Res je sicer, da sodišče ni sledilo predlogu zagovornika, da se pridobljeni rezultati preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom odstopijo sodnemu izvedencu, ki naj poda strokovno mnenje, zakaj je rezultat preizkusa v tako kratkem časovnem obdobju nihal oziroma padal, vendar to ni bila posledica samovolje razpravljajoče sodnice, kot zmotno meni pritožnik. Sodišče prve stopnje je namreč v 23. in 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da takemu dokaznemu predlogu ni sledilo iz več razlogov: (-) ker je bilo ugotovljeno, da se je storilec na kraju postopka z rezultatom 0,33 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka strinjal in je zapisnik s tako vsebino tudi podpisal, (-) ker sta bila oba alkotesta nato na policijski postaji testirana in pri nobenem alkotestu ni bila ugotovljena napaka v delovanju in (-) ker je prekrškovni organ priložil tudi dokument, iz katerega je razvidno, da je bil alkotest Dräger ARHN 1308, s katerim je bil ugotovljen rezultat 0,33 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, nazadnje kalibriran 24. 1. 2019, to je le 13 dni pred storitvijo prekrška. Sodišče prve stopnje je tako prepričljivo obrazložilo, da je izvedbo takega dokaza štelo za nepotrebno, pritožbeno sodišče pa s tako oceno soglaša, ker je poleg navedenega iz spisovnega gradiva tudi razvidno, da je odstopanje v rezultatih prepričljivo obrazložil policist B. B., ki je pojasnil, da v primeru, če oseba zaužije alkohol neposredno pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku, alkotest pokaže višji rezultat, ker je alkohola še vedno neposredno v izdihanem zraku in ne pokaže dejansko vrednost v organizmu, po petnajstih minutah pa se ta vrednost zmanjša na realno stopnjo. Ne glede na to, da je delovanje uporabljenega alkotesta lahko odvisno od zunanje temperature zraka, električne energije baterijskega vložka in število opravljenih preizkusov, v obravnavani zadevi ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca, ki bi odgovoril na postavljena vprašanja. V zvezi z zatrjevanji, da policija sodišču ni predložila nobene uradne listine, da so vzdrževalci alkotesta s strani proizvajalca pooblaščeni in strokovno usposobljeni za vzdrževanje alkotestov pa je potrebno poudariti, da sodišče prve stopnje v dvom o strokovni usposobljenosti kontrolorjev alkotestov ni imelo razlogov, storilec pa tekom postopka tega tudi ni problematiziral niti ni zahteval, da bi prekrškovni organ predložil taka dokazila.

17. Prav tako ne držijo pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka o prekršku, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je namenoma prezrlo vso vsebino vloženih obrambnih vlog z dne 24. 12. 2020, 6. 5. 2021, 25. 8. 2021 in 29. 11. 2021, s katerimi naj bi se pritožnik razbremenjeval odgovornosti za očitana prekrška, saj takih vlog v spisu ni najti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodnica ne razume pomena uporabljenih zakonov, čeprav je magistrica prava in ima opravljen pravniški državni izpit ter da je v konkretni prekrškovni zadevi odločala strokovno podhranjena sodnica, ki je ravnala samovoljno, pa pritožbeno sodišče poudarja, da so take pritožbene navedbe na meji žaljivosti in primernega kritiziranja dela sodišča in bi se jih moral storilec vzdržati. Prav tako pa ni mogoče nikakor pritrditi stališču pritožnika, da je sodišče pomanjkljivo opravilo uradni preizkus izpodbijanega plačilnega naloga v skladu s 162.a členom ZP-1, saj je glede na zgoraj pojasnjeno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je o prekrških odločal pristojni prekrškovni organ, da je plačilni nalog razumljiv in vsebuje vse podatke, ki jih zahteva ZP-1, da sta bila prekrška ugotovljena z uporabo tehničnih sredstev in storilcu na kraju predočena, ter da se plačilni nalog tudi ne opira na dokaz, na katerega se po določilih ZP-1 ne more ali ne sme opirati oziroma bi bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

18. Smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku tako niso izkazane, sodišče prve stopnje pa je ob pravilnih ugotovitvah, da so storilcu na zakonsko predpisan način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, storilcu tudi utemeljeno očitalo, da je tudi ta prekršek storil s krivdno obliko eventualnega naklepa, kar je tudi prepričljivo obrazložilo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob vsem navedenem pa je mogoče utemeljeno zaključiti, da je sodišče prve stopnje pri odločanju ustrezno upoštevalo vse predpise, ki jih je storilec dobesedno citira v vloženi pritožbi na straneh 7 do 55, ko je ugotovilo, da sta mu oba prekrška v celoti dokazana v objektivnem in subjektivnem smislu.

19. Prav tako je sodišče prve stopnje pri presoji storilcu določenih in izrečenih sankcij pravilno ugotovilo, da je bila glavna sankcija globa v višini 600,00 EUR ter stranska sankcija 8 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije zaradi prekrška vožnje pod vplivom alkohola storilcu določena v skladu z zakonom v predpisani višini, glede izrečene globe za prekršek prekoračitve hitrosti vožnje v naselju pa, da je bila s spremembo ZPrCP globa za tovrstni prekršek znižana z 250,00 na 120,00 EUR, medtem, ko glede izreka 3 kazenskih točk za tovrstni prekršek ni prišlo do spremembe, zaradi česar je globo določena za prekršek prekoračitve hitrosti vožnje v naselju ustrezno znižalo in mu ob upoštevanju 27. člena ZP-1 zakonito in utemeljeno izreklo enotno sankcijo globo v višini 720,00 EUR ter stransko sankcijo 11 kazenskih točk v cestnem prometu.

20. Ker se kazenske točke v cestnem prometu izrečejo v številu, v katerem so predpisane, so neutemeljene pritožbene navedbe, da za izrek stranske sankcije kazenskih točk niso bili izpolnjeni pogoji. Zmotno je namreč stališče pritožnika, da bi za izrek kazenskih točk moralo biti izkazano, da je bila s prekrškoma povzročena konkretna nevarnost za življenje udeležencev v prometu in da abstraktna nevarnost za izrek kazenskih točk ne zadošča. Sodišče tudi ni dolžno v obrazložitvi izpodbijane sodbe posebej konkretizirati storitev prekrška zoper varnost cestnega prometa, saj vsaka kršitev cestnoprometnih predpisov, ki je določena kot prekršek, predstavlja ogrožanje varnosti cestnega prometa. Ker opis konkretne ogrozitve varnosti cestnega prometa ni pogoj za izrek kazenskih točk, je sodišče prve stopnje storilcu v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi utemeljeno in zakonito določilo ter izreklo kazenske točke v predpisanem številu.

21. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katero v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

22. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 183,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.