Jedro

Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je možnost spregleda pogoja skupnega življenja zgolj izjemna, in sicer če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, to so razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati, med drugim tudi zdravstveni ali starostni razlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stranke, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo v višini 466,65 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici priznalo, da ima kot izvenzakonska partnerica zapustnika A. A. dedno pravico po njem in je zakonita dedinja prvega dednega reda (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške (II. točka izreka), ki jih bo sodišče prve stopnje odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (četrti odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

2. Toženka sodbo izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. Sodišče je selektivno upoštevalo izjave prič B. B. in C. C., dr. D. D., E. E. ter F. F. Upoštevalo tudi ni vrzeli in nedoslednosti v tožničini izpovedbi. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da so pri ugotavljanju dedne pravice iz naslova zunajzakonske skupnosti kriteriji skladno z obstoječo sodno prakso strožji. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna, ugotovitev sodišča, da so za ločeno življenje obstajali objektivni razlogi, pa popolnoma zgrešena in v nasprotju z zakonskimi določili ter sodno prakso. Sodišče je tožnici neutemeljeno verjelo, da je bila od 24. 3. 2018 do 6. 4. 2018 bolna, saj ni predložila zdravniškega potrdila. Poleg tega je vedela, da je zapustnik že prebolel gripo in da ni možno, da bi se ponovno okužil z istim virusom, pa ga je kljub temu pripeljala k toženki. Tožnica torej ni dokazala, da ji je bilo onemogočeno bivanje z zapustnikom. Od 7. 4. 2018, ko naj bi tožnica ozdravela, do zapustnikove smrti 11. 5. 2018, je bila pri njem 8 do 12 dni, saj ga je obiskovala dvakrat do trikrat tedensko, največ 8 ur. Ugotovitev sodišča, da ga je obiskovala trikrat do štirikrat tedensko ni točna. Poleg tega je zmotna tudi ugotovitev sodišča, da so bili tožničini obiski pri zapustniku redni, saj pri njem ni bivala preko vikendov, vmes si je privoščila 6 dni dopusta na morju, prvih 15 dni pa z zapustnikom ni imela stikov. Zapustniku je bila 6. 2. 2018 postavljena diagnoza neozdravljive bolezni. Bil je v najtežjem obdobju življenja, ko je brezpogojno potreboval pomoč, nego, hrano, zdravila, tolažbo in ljubezen, tožnica pa je v tem času skrbela samo za svoje interese in koristi. Pri tem toženka v 12. točki pritožbe našteva dejanja, ki jih tožnica ni opravila, pa bi jih morala. Sodišče je kot pomembno štelo dejstvo, da je bila tožnica navzoča pri zapustnikovi smrti, a je bila dejansko takrat pri njem na obisku po naključju, glede na to, da ga vsak dan ni obiskovala. Sodišče je kot objektivne razloge zmotno upoštevalo tudi tožničine subjektivne razloge, ki so našteti v 14. točki pritožbe. Res je tožnica imela ključe toženkine hiše, a je zavrnila bivanje pri njej, priča G. G. pa je izpovedala, da se ne spomni, da bi ji tožnica kdaj rekla, da si želi prespati v Ljubljani. Vse navedeno kaže, da je tožnica zapustnika, ko je zbolel, enostavno zapustila. Njeno ravnanje ne pomeni nič drugega kot to, da ga je enostavno odpisala in prepustila v oskrbo hčerki. Ugotovitev, da je njun odnos v času zapustnikove bolezni ohranil kvalitete, značilne za zunajzakonska partnerja, je zgrešena. Sodišče poslabšanje zdravstvenega stanja zapustnika šteje kot upravičen razlog za to, da se je tožnica od njega odmaknila, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava, ki je v tem primeru prerasla v arbitrarnost. Celotna obrazložitev sodišča je sestavljena iz iskanja opravičila za tožničino ravnanje. Toženka predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da sta bila tožnica in zapustnik A. A. v zunajzakonski skupnosti približno 11 let. Ni bilo sporno, da sta se spoznala, ko je bila ona stara 50, on pa 54, ter ni bilo sporno, da sta živela v skupnem gospodinjstvu v stanovanjskem bloku v K. Nadalje ni bilo sporno, da je bil tožnik 23. 1. 2018 hospitaliziran v Bolnišnici G., kjer mu je bila ob odpustu 6. 2. 2018 postavljena diagnoza neozdravljive bolezni, ter da je bil zaradi dodatnih preiskav 15. 2. 2018 hospitaliziran v UKC Ljubljana. Tudi ni bilo sporno, da se je po odpustih iz obeh zdravstvenih ustanov vrnil k tožnici v njuno skupno stanovanje. Sporno pa je bilo, ali je njuna zunajzakonska skupnost razpadla pred zapustnikovo smrtjo, saj toženka zatrjuje, da je bila od 23. 1. 2018 dalje, ko se je zapustnik zdravil, občasno prekinjena, dokončno pa je prenehala 24. 3. 2018, ko je zapustnik začel bivati pri njej. Tožnica nasprotno zatrjuje, da je bil razlog, da ob zapustnikovi smrti nista bivala skupaj, objektivne narave in sicer najprej zdravstveni razlogi na njeni in zapustnikovi strani, nato pa poslabšano zapustnikovo zdravstveno stanje, zaradi česar se ni mogel vrniti v K. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožnici, da so od 24. 3. 2018 do zapustnikove smrti 11. 5. 2018 njuno skupno bivanje preprečevali razlogi objektivne narave, zato do prenehanja zunajzakonske skupnosti ni prišlo, ter ji je dedno pravico priznalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa prepričljiva, natančna, jasna in ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP ter jo pritožbeno sodišče v celoti potrjuje. V nadaljevanju se opredeljuje do pritožbenih navedb.

6. Pritožbeno sodišče zavrača toženkine očitke glede dokazne ocene v zvezi z zaslišanji prič in ocenjuje, da je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe skupaj s predloženimi listinami in drugimi predloženimi dokazi ustrezno ovrednotilo. Teh ugotovitev ne more izpodbiti pritožbena navedba glede prič B. B. in C. C. (list. št. 122, 123), ki sta res tožničina sin in snaha, kar bi lahko pomenilo, da nista v celoti nepristranski priči, a sta kot družinska člana imela vsekakor uvid v dogajanje v času zapustnikove bolezni. Pritožbeno sodišče tudi v pritožbi parcialno izvzete izpovedbe B. B. ne ocenjuje kot neskladne z izpovedbami strank in prič do te mere, da bi lahko izpodbile dokazno oceno sodišča prve stopnje. Gre za malenkostna neskladja, kar nasprotno od pritožbenih zatrjevanj kaže na to, da so stranki in posamezne priče določena dejstva izpovedovale iz svojih lastnih opažanj. Poleg tega ni res, da ne drži izpoved B. B., da tožnica ni bila v toženkini hiši prisotna tudi kakšen vikend, saj je v tem postopku nesporno, da je od 28. 4. do 2. 5. 2018, to je 5 dni, v toženkini hiši bivala takrat, ko je bila ona v tujini, znotraj tega datuma pa je bil tudi vikend. Sodišče prve stopnje ni selektivno upoštevalo izpovedbe dr. D. D. (list. št. 164), saj tudi če je ni v celoti povzelo v sodbo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da jo je ustrezno upoštevalo posamezno in v povezavi z ostalimi izpovedbami. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in v 14. točki obrazložitve tudi izrecno navedlo izpovedbo priče E. E. glede tega, da ji je zapustnik rekel, da je bil prej dober, zdaj pa nič več, a je pravilno upoštevalo celotno izpovedbo te priče, da je bilo to v času tožničine bolezni, ko zapustnika ni mogla obiskovati, je pa z njim govorila po telefonu (list. št. 124). Tudi izpovedbo priče F. F., da je zapustnik po epileptičnem napadu 21. 4. 2018 dva dni jokal, ker ga tožnica ni želela vzeti nazaj (list. št. 121, 122) je sodišče pravilno upoštevalo in obrazložilo v 11. točki. Pritožba navedeno izpovedbo izpostavlja selektivno, saj je tožnica izpovedala (list. št. 116), kar tudi ni bilo sporno, da je takoj po epileptičnem napadu prišla v bolnišnico in z zapustnikom ostala do druge ure popoldne, ko je bil z rešilcem pripeljan v stanovanje (k toženki). Sporno pa tudi ni, da je na ta dan odšla na otok ... zaradi priprave apartmajev za oddajanje in ne na počitnice na morje, kot ji pritožba neutemeljeno očita. Da sodišče ni upoštevalo vrzeli in nedoslednosti v tožničini izpovedbi, je pavšalna pritožbena navedba, na katero ni mogoče odgovoriti.

7. V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava je pritožbeno sporna pravilna uporaba pravnega standarda, to je, ali so za ločeno življenje tožnice in zapustnika v zadnjih petih tednih njegovega življenja obstajali objektivni razlogi. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, ki je v 5. točki obrazložilo, da je možnost spregleda pogoja skupnega življenja zgolj izjemna, in sicer če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, to so razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati, med drugim tudi zdravstveni ali starostni razlogi. Obrazložilo je tudi, da ker gre za izjemo, že to terja ozko razlago.1 Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedeni pravni standard pravilno uporabilo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prva dva tedna, to je od 24. 3. do 5. 4. 2018 (pritožba izpostavlja datum 6. 4. 2018, kar ne pomeni bistvene razlike) tožnica in zapustnik nista mogla živeti skupaj zaradi objektivnega razloga, to je tožničine in zapustnikove bolezni. V postopku ni bilo sporno, da je tožnica v tem obdobju zbolela za gripo, zato so pritožbene navedbe, da je sodišče neutemeljeno verjelo, da je bila bolna, čeprav ni predložila nobenega zdravniškega potrdila, pritožbena novota, ki je skladno s 337. členom ZPP neupoštevna. V celoti so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je tožnica vedela, da je zapustnik že prebolel gripo in da ni možno, da bi se ponovno okužil z istim virusom, pa ga je kljub temu zavedanju pripeljala k toženki. Tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, da kot laik ni mogla vedeti, kakšno okužbo je dobila in tudi ne, ali bo zapustnika, ki je imel napredovano onkološko bolezen, okužila, pri čemer je splošno znano dejstvo, da imajo onkološki bolniki nizko stopnjo delovanja imunskega sistema in s tem visoko rizičnost za morebitne okužbe. Tožnica je tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnala pravilno in do zapustnika skrbno, ko je nemudoma preprečila možnost okužbe z njene strani tako, da ga je njen sin pripeljal v toženkino hišo. 9. Glede števila obiskov, navedenih v 9. in 10. točki pritožbe, je treba toženki obrazložiti, da obiski tožnice v toženkini hiši, ko je skrbela za zapustnika, ne morejo predstavljati zgolj matematičnega izračuna na način, kot je podan v pritožbi. Pritožba tožnici na več mestih očita, da je bila od 21. 4. do 26. 4. 2018, to je šest dni, na morju, kar je res, a spregleda, da je bila od 28. 4. do 2. 5. 2018, to je pet dni, na morju, tudi toženka s svojo družino. Iz izpovedi prič in predloženih listinskih dokazov izhaja, da to niso bile počitnice v klasičnem smislu, ampak je bil zapustnik lastnik hiše v ... na otoku ..., kjer je oddajal apartmaje, ter je bila v preteklih letih ustaljena praksa, da je bilo treba v tem času apartmaje urediti in pripraviti za oddajanje, saj so bila naročila od tretjih oseb že sprejeta. Pritožba tožnici zato neutemeljeno očita počitnice na morju, pri tem pa nekorektno spregleda, da jih je imela tudi toženka s svojo družino. Tudi navedba, da tožnica med vikendi ni obiskovala zapustnika, je neutemeljena, saj je prva dva tedna bila bolna in ni mogla prihajati, v preostalih treh tednih pa je vsaj en vikend, to je med 28. 4. 2018 in 2. 5. 2018, preživela v toženkini hiši, ko je bila ta na morju. Pravilna je ugotovitev sodišča o tožničinih obiskih zapustnika, ko je bival pri toženki, trikrat do štirikrat tedensko, saj je navedeno izpovedala toženka sama in sicer dvakrat, da je tožnica prišla povprečno trikrat na teden, enkrat pa, da je bila pri zapustniku trikrat do štirikrat na teden (list. št. 120). Na več mestih izpostavljeni pritožbeni očitki, da tožnica ni bivala pri toženki, so prav tako neutemeljeni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedeno ni odločilnega pomena in tožničina odločitev, da ostane v svojem stanovanju, ne predstavlja okoliščine, ki bi omogočala zaključek, da ob ugotovljenih dejstvih (da je k zapustniku prihajala trikrat do štirikrat na teden, da je v času, ko je bila toženka svojo družino na morju, v njeni hiši bivala in za tožnika skrbela ponoči in podnevi, da je razpolagala s ključem toženkine hiše, da je stopila v stik z zdravnico paliativne medicine dr. D. D.) ni želela skrbeti za zapustnika, mu stati ob strani in mu pomagati v času neozdravljive bolezni. Zato ni relevantno ugotavljanje dejstva, ali ji je toženkin partner F. F. res rekel, da želijo ob večerih in vikendi intimo z družino. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica ni bila zelo povezana s toženko ter da v življenje njene družine ni hotela preveč posegati.

10. Ob povedanem je neutemeljena pritožbena navedba v 11. točki, da je tožnica poskrbela samo za svoje interese in koristi in nikakor ni res, da bi zapustnik ostal brez pomoči, če zanj ne bi poskrbela toženka. Z zgoraj navedenimi ugotovitvami je pritožbeno sodišče v bistvenem odgovorilo tudi na očitke v 12. točki pritožbe o dejanjih, ki jih tožnica ni opravila, pa bi jih morala. Ni mogoče pritrditi v pritožbi nekorektno izpostavljenemu zaključku, da je bila tožnica pri zapustniku, ko je umrl, po naključju. Zapustnik je umrl 11. 5. 2018 v petek, tožnica pa je bila pri njem na obisku tudi dva dni prej, to je v sredo in četrtek, kar pritožbeno ni izpodbijano. Sodišče prve stopnje je res ugotavljalo tožničine subjektivne razloge za ločeno življenje, to je njeno starost, dejstvo, da ima toženka družino z dvema manjšima otrokoma, razmerje med tožnico in toženko in podobno, a navedeno ne more izpodbiti pravilne odločitve, da so bili za ločeno življenje podani objektivni razlogi in sicer v prvih dveh tednih tožničina in zapustnikova bolezen, v nadaljnjih treh tednih pa poslabšano zapustnikovo zdravstveno stanje, zaradi česar se ni mogel vrniti k tožnici v K.2

11. V pritožbi večkrat izpostavljeno stališče, da je tožnica zapustnika ob hudi bolezni iz sebičnih razlogov enostavno zapustila, ne morejo izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica zapustnika do njegove smrti ni zapustila ter njune skupne partnerske zveze ni prekinila, saj ga je obiskovala in za njega skrbela. Toženki je treba priznati, da je bilo zaradi bivanja zapustnika pri njej na njej večje breme za njegovo skrb, vendar to dejstvo ne izključuje ugotovitve, da je med tožnico in zapustnikom do smrti obstajala zunajzakonska skupnost. Kot izkazuje dokazni postopek, sta tožnica in toženka s svojo družino za zapustnika skupaj in vsaka po svojih močeh skrbeli in mu ob neozdravljivi bolezni omogočili dostojno življenje vse do smrti. Ob tem ne gre spregledati, da je toženka tožnici še v oktobru 2018 priznavala status dedinje, kar je izrecno navedeno v sporazumu o delitvi zapuščine (A71) in kaže na to, da je do spora o obstoju zunajzakonske skupnosti in pravice do dedovanja prišlo po zapustnikovi smrti.

12. Ob zgoraj obrazloženem se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razumnih razlogov, da je celotna obrazložitev sestavljena iz iskanja opravičil za tožničino ravnanje ter da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, kar je v tem primeru preraslo v arbitrarno odločitev. Vse navedene očitke pritožbeno sodišče zavrača. 13. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti njene pritožbene stroške, in sicer nagrado za odgovor na pritožbo v višini 625 točk, kar znaša 375 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 7,5 EUR, skupaj 382,05 EUR, 22 % DDV znaša 84,15 EUR, stroški skupaj pa 466,65 EUR.

1 VSRS II Ips 148/2009. 2 VSL II Cp 2282/2015.