Jedro

Zgolj napačno poimenovanje pravnega sredstva, ki je po svoji vsebini povsem jasno in nedvoumno, pa četudi je vloženo po kvalificiranem pooblaščencu, ne more imeti takih negativnih posledic za stranko, kot jih želi s pritožbo doseči tožeča stranka, to je, da bi sodišče le zaradi napačnega poimenovanja pravno sredstvo zavrglo kot nedovoljeno.

Z nepravilno vročitvijo tožbe toženi stranki, ki pomeni procesne kršitve, niso bili izpolnjeni minimalni standardi za postopek o nespornih zahtevkih v smislu točke b) prvega odstavka člena 3 Uredbe št. 805/2004, zato tudi niso bili izpolnjeni pogoji za potrditev evropskega naloga za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom umaknilo potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo z dne 24. 1. 2019 za glavnico 42.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2013 dalje do plačila in stroške 5.287,18 EUR ter za glavnico 211.301,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2014 dalje do plačila.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma podredno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 19. 4. 2016 izdalo zoper toženo stranko zamudno sodbo ter z dnem 18. 8. 2016 potrdilo njeno pravnomočnost. Na predlog tožeče stranke je v zvezi z zamudno sodbo sodišče prve stopnje nato ob uporabi Uredbe evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: Uredba št. 805/2004), dne 24. 1. 2019 izdalo dve Potrdili o evropskem nalogu za izvršbo (l. št. 185 do 192 v spisu). Dne 19. 7. 2019 je tožena stranka na sodišče vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper zamudno sodbo (red. št. 76) ter pritožbo zaradi izdaje potrdila o evropskem nalogu za izvršbo (red. št. 77). V pritožbi zaradi izdaje potrdila o evropskem nalogu za izvršbo (red. št. 77) je tožena stranka predlagala, da naj sodišče zato, ker niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila o izdaji evropskega naloga za izvršbo, izpodbijano potrdilo o izdanem evropskem nalogu za izvršbo umakne.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje vlogo tožene stranke z dne 19. 7. 2019 (red. št. 77) nepravilno razumelo kot zahtevo za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Iz četrtega odstavka Člena 10 Uredbe št. 805/2004 res izhaja, da pritožba proti izdaji potrdila o evropskem nalogu za izvršbo ni dovoljena. Vendar sodišče prve stopnje vloge tožene stranke z dne 19. 7. 2019 ni obravnavalo kot pritožbe, temveč jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča v skladu z določbo prvega odstavka člena 10 Uredbe št. 805/2004, vsebinsko pravilno obravnavalo kot zahtevo za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Tožena stranka je svoje pravno sredstvo (vlogo z dne 19. 7. 2019, red. št. 77) sicer res poimenovala „pritožba“, vendar iz vsebine vloge in samega predloga tožene stranke jasno izhaja, da predlaga umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo in to zato, ker je bilo očitno napačno odobreno, ker so bile listine v postopku pred sodiščem toženi stranki vročene nepravilno oziroma napačno, s čimer so bile toženi stranki kršene pravica do obrambe in pravica do sodelovanja v postopku. Zgolj napačno poimenovanje pravnega sredstva, ki pa je po svoji vsebini povsem jasno in nedvoumno, pa četudi je vloženo po kvalificiranem pooblaščencu, ne more imeti takih negativnih posledic za stranko, kot jih želi s pritožbo doseči tožeča stranka to je da bi sodišče le zaradi napačnega poimenovanja pravno sredstvo zavrglo kot nedovoljeno.

6. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da skuša sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom svojo napako sanirati na škodo tožeče stranke. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, z nepravilno vročitvijo tožbe toženi stranki, ki pomeni procesne kršitve, niso bili izpolnjeni minimalni standardi za postopek o nespornih zahtevkih v smislu točke b) prvega odstavka Člena 3 Uredbe št. 805/2004, zato tudi niso bili izpolnjeni pogoji za potrditev evropskega naloga za izvršbo. Irelevantne v zvezi s tem so zato pritožbene navedbe tožeče stranke o visoki škodi, ki naj bi ji nastala zaradi nepravilnega postopanja sodišča prve stopnje, saj slednje na pravico po zagotavljanju ustavnih pravic vsem strankam v postopku ne more in ne sme imeti vpliva.

7. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).