Jedro

Delavcu je podjetje, pooblaščeno s strani delodajalca za opravo kontrole bolniškega staleža, vročilo ugotovitve kontrole, da se v času bolniškega staleža ni nahajal doma, ter ga z istim obvestilom povabilo na zagovor k direktorju delodajalca v zvezi z nespoštovanjem navodil pristojnega zdravnika. Čeprav je delavcu ugotovitve kontrole in vabilo na zagovor k delodajalcu poslalo podjetje, pooblaščeno za nadzor bolniškega staleža, se šteje, da je s tem delodajalec izpolnil svojo obveznost in podal pisno obdolžitev delodajalca z vabilom na zagovor v smislu 2. odstavka

177. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne 20.3.2003, nezakonita in jo je razveljavilo.

Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 21.3.2003 do

17.6.2003 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače v višini 98.441,20 SIT bruto na mesec, od tega zneska poravna vse prispevke iz zdravstvenega, socialnega in pokojninskega zavarovanja ter druge dajatve, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega

15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico za obdobje od 21.3.2003 do 17.6.2003, da mu izplača malico za mesec februar 2003 v višini 11.700,00 SIT in nezakonito odtegnjena zneska v višini 10.400,00 SIT in 13.800,00 SIT, skupaj

35.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2003 do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. Zakonske zamudne obresti, ki jih je tožnik zahteval od vtoževanih bruto zneskov pripadajočih plač, je zavrnilo, poleg tega pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 316.880,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oz. podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je družba Konbost d.o.o. imela pooblastilo za sestavo pisne obdolžitve in za vročanje vabila na zagovor tožniku. Zato ni bilo pogojev za razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz formalnih razlogov. V obvestilih družbe Konbost d.o.o. je bilo opisano dejansko stanje, kakšno kršitev je tožnik storil, prav tako pa je to obvestilo vsebovalo vabilo na zagovor tožnika osebno k direktorju tožene stranke. ZDR ne predpisuje, da bi moral razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi biti vsebovan v izreku te odpovedi. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni vpogledalo v zdravniško potrdilo z dne 17.3.2003. To potrdilo, ki je sestavni del izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bilo sodišču predlagano pravočasno. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da bi moral biti tožnik 25.2.2004 ob 15.50 uri že doma. Svoje vozilo, katerega mu je pristojna služba zaradi nepravilnega parkiranja odpeljala, je dvignil že ob 14.27 uri, vožnja iz Celja do tožnikovega bivališča pa traja najdlje 40 minut. Tožnik je sam kriv, če je napačno parkiral, zato mora sam nositi posledice tega napačnega parkiranja. Prav neverjetno je, da je tožnik dne

5.3.2003 ob 12.00 uri spal in ni slišal niti pasjega laježa niti zvonjenja. V času bolniškega staleža mora biti delavec ves čas na razpolago delodajalcu in mora slednjemu sporočiti, kje se v vsakem času nahaja. Sodišče prve stopnje izpovedbe kontrolorja ni dokazno ocenilo, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je ogorčena nad ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izdala iz drugih razlogov, ki naj bi se zgodili v januarju 2003. Opis nelojalnosti tožnika predstavlja le nagibe tožene stranke, zaradi katerih se je ta odločila za kontrolo bolniškega staleža. V zvezi z odločitvijo o povrnitvi stroškov za malico za februar 2003 sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče Š. B., ki je pojasnila, da je tožnik regres za malico za februar 2003 dobil od tožene stranke izplačanega. Ker je tožena stranka s preverjanjem tožnikovega bolniškega staleža imela določene stroške, to predstavlja zanjo škodo, zato ji je dolžan to škodo povrniti tožnik. O tem sodba sodišča prve stopnje nima razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno ugotovilo, da izvedeni dokazi ne nudijo opore zaključku, da tožnik dne 25.2.2003 oz. 5.3.2003 ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, kar je bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne

19.3.2003 in ki je bila tožniku vročena dne 20.3.2003 (A 3).

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz formalnopravnih razlogov, zato ker tožena stranka tožniku ni poslala pisne obdolžitve niti ga ni povabila na zagovor. Ob ugotovitvi, da sta bila tožniku vročeni obvestili, ki jih je izdelala družba Konbost d.o.o. (B 2, B 3), da iz navedenih obvestil izhaja, da je bila 25.2.2003 oz. 5.3.2003 opravljena kontrola bolniškega staleža tožnika na njegovem domu, da je bilo takrat ugotovljeno, da tožnika v teh dnevih ni bilo doma, da je bil tožnik s tem obvestilom osebno poslan k direktorju tožene stranke, da se je tožnik pri direktorju tožene stranke obakrat tudi zglasil, kjer sta se pogovarjala o sporni kršitvi bolniškega staleža, pritožbeno sodišče meni, da zaradi navedenega izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še ni nezakonita.

Namen pisne obdolžitve je seznaniti delavca z kršitvijo pogodbene oz. druge obveznosti, ki mu jo očita delodajalec. Namen določitve časa in kraja, kjer bo delavec lahko podal svoj zagovor, je, da se delavcu omogoči pravico do zagovora, v okviru katerega bo lahko podal svojo obrambo glede očitanih kršitev pogodbenih oz.

drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor in da je bil tožnik pred zagovorom pisno seznanjen z očitanimi kršitvami glede spoštovanja navodil pristojnega zdravnika.

Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v izvedenem dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik dne 25.2.2003 in 5.3.2003 kršil navodila svojega zdravnika, zaradi česar bi tožena stranka tožniku lahko utemeljeno izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 6. alinee 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Pritožbeno sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova odsotnost z doma z dne

25.2.2003 opravičljiva, saj je bil tožnik tega dne na pregledu in slikanju v Splošni bolnišnici Celje. Dejstva, da je bil tožniku tega dne zaradi napačnega parkiranja odpeljan njegov osebni avtomobil, zaradi česar je prišel domov kasneje, kot bi bilo to ob normalnem toku dogodkov pričakovati, pa ni mogoče opredeliti kot okoliščine, iz katere bi izhajalo, da tožnik tega dne ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika. Po oceni vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati kršitve navodil zdravnika niti za dan

5.3.2003. Izpovedbe zaslišanih prič dajejo oporo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik tega dne ni bil zdoma, da je bil ves dopoldan v stanovanju in da je spal, pri čemer pa ni slišal niti laježa psa niti hišnega zvonca (hišni zvonec se sicer ni nahajal v isti etaži stanovanjske hiše, v kateri je bival tožnik). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da se tožnik ni odzval na zvonenje kontrolorjev družbe Konbost d.o.o. (z ozirom na izpovedbe zaslišanih prič, iz katerih izhaja, da je bil tožnik spornega dne vseskozi doma) ne pomeni, da tožnik 5.3.2003 ne bi spoštoval navodil zdravnika oz. da bi brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja bivanja.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku tožena stranka nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj za to ni imela utemeljenega razloga, je posledično utemeljeno ugodilo preostalemu delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači ter priznanje vseh preostalih pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 21.3.2003, ko mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, do 17.6.2003, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da ni nujno, da bi moral biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebovan že v izreku te odpovedi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje takšnega zaključka sploh ni oblikovalo.

Sodišče prve stopnje je le ugotovilo, da iz izreka izredne odpovedi ne izhaja, zakaj se je tožniku ta odpoved izdala, vendar pa zaradi tega izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni štelo za nezakonito. V zvezi z sklicevanjem tožene stranke na to, da bi moralo sodišče v postopku vpogledati tudi v zdravniško potrdilo z dne 17.3.2003 (B 14), je potrebno ugotoviti, da je bilo to potrdilo priloženo že odgovoru na tožbo, ki ga je v spis vložila tožena stranka. Takšen zaključek izhaja namreč iz navedbe tožnikove pooblaščenke, podane na naroku za glavno obravnavo dne

1.3.2004. Pooblaščenka tožnika je na tem naroku izrecno pojasnila, da je skupaj z odgovorom na tožbo prejela tudi navedeno zdravniško potrdilo z dne 17.3.2003. Glede na to je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožena stranka s tem dokazom ni bila prekludirana. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik niti 25.2.2003 niti 5.3.2003 ni kršil svojih pogodbenih oz. drugih obveznosti tako, da ne bi spoštoval navodil zdravnika, tudi izvedba dokaza z vpogledom v navedeno potrdilo ne bi vplivala na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni bilo utemeljenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz navedenega potrdila namreč izhaja, da tožnik tekom zdravljenja ni imel niti pisnih niti ustnih dovoljenj za izhod od doma in da so veljala splošna načela ravnanja v času bolniškega staleža. Iz izvida z dne 25.2.2003 (A 4), ki ga je izdala Splošna bolnišnica Celje je razvidno, da je bil tožnik tega dne na pregledu v Splošni bolnišnici Celje na podlagi napotnice napotnega zdravnika B. R.. Po 2. odst. 233. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nadalj.) pa je lahko zavarovanec (v tem primeru tožnik) odsoten z doma tudi v primeru odhoda na zdravniški pregled.

Tožena stranka prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da ni dokazno ocenilo izpovedbe kontrolorja, ki je 5.3.2003 kontroliral bolniški stalež tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 7) je razvidno, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo izpovedbo kontolorja družbe Konbost I. M., preostalih zaslišanih prič in tudi tožnika. Na podlagi presoje teh izpovedb je zaključilo, da kontrolorja dne 5.3.2003 tožnika nista videla in z njim nista govorila, vendar pa je ugotovilo, da je bil tožnik spornega dne kljub temu doma. V zvezi s pritožbenim očitkom, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz drugih razlogov, je potrebno opozoriti na izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je na naroku za glavno obravnavo

1.3.2004 izrecno dejal, da je izredno odpoved tožnika dal zaradi nelojalnosti do podjetja. Do te nelojalnosti, ki jo je zakoniti zastopnik tožene stranke tudi podrobno opisal, naj bi prišlo v januarju 2003, ko je tožnik opravljal razvoz pizz. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi te nelojalnosti tožnika ne omenja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ob tem pa vseeno ne gre prezreti trditve zakonitega zastopnika tožene stranke, da je bilo glavno dejstvo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nespoštovanje bolniškega staleža tožnika, na kar sicer pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi.

V zvezi s pritožbeno trditvijo tožene stranke, iz katere izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo vtoževan regres za malico za februar 2003, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni predložila ustreznih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožniku regres za malico za februar 2003 dejansko izplačala. Tožnik je namreč regres za malico za februar 2003 vtoževal že z vlogo z dne 4.6.2003, tožena stranka pa ni predložila nikakršnih listinskih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je ta tožnikov zahtevek neutemeljen. Iz plačilnih list za tožnika, ki sta jih v spis vložila tako tožnik kot tožena stranka (A 9, A 24 - A 28, B 8), je razvidno, da je tožena stranka na obračunskih listih plače za tožnika obračunala tudi druge osebne prejemke, povračila stroškov v zvezi z delom in odtegljaje od plače (neto izplačilo), kar omogoča določba 2. odst. 50. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.). Kolikor bi tožena stranka tožniku izplačala regres za prehrano za februar 2003, bi morala pripadajoči znesek regresa za prehrano tožniku navesti tudi v njegovi plačilni listi. Ker tožena stranka plačilne liste, iz katere bi izhajalo, da je tožnik regres za prehrano za februar 2003, prejel, ni predložila, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da ni izkazala, da bi svojo obveznost tožniku iz tega naslova poravnala. Pravilnosti takšne ugotovitve ne more omajati niti izpovedba priče Š. B.. Glede na to je tožniku utemeljeno prisodilo tudi vtoževani regres za prehrano za februar 2003 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti regresa v plačilo, do izplačila.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke glede prisojenih zneskov v skupni višini 10.400,00 SIT oz. 13.800,00 SIT, ki jih je tožena stranka nezakonito odtegnila tožniku.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna kot naročnik kontrole bolniškega staleža sama poravnati stroške družbi Konbost d.o.o., ki je to kontrolo opravila. Prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugotavlja, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi navedena zneska odtegnila od tožnikove plače za mesec februar 2003 (A 9). K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da sicer tudi v primeru, če bi obveznost tožnika do tožene stranke obstajala, tožena stranka te svoje terjatve do tožnika brez njegovega pisnega soglasja ne bi smela pobotati z svojo obveznostjo plačila plače (2. odst. 136. čl. ZDR).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.