Jedro

O terjatvi, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, se v izreku sodbe odloči tako, da se ugotovi obstoj ali neobstoj te terjatve.

V skladu z drugim odstavkom 319. člena ZPP je sodišče druge stopnje zavrglo pobotni ugovor, potem ko je ugotovilo, da je bilo o obstoju oziroma o neobstoju odškodninske terjatve v celotni višini 5.997,09 EUR že pravnomočno razsojeno.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se v tem delu sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper 2. točko izreka se ugodi in se v tem delu sodba spremeni tako, da se zavrže ugovor tožene stranke, s katerim uveljavlja v pobot odškodninsko terjatev do tožeče stranke v višini 5.997,09 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 211458/2013 z dne 27. 12. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka (1. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji odškodninska terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.997,09 EUR (2. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 246,00 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajstih dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba zoper 1. in 3. točko izreka ni utemeljena, utemeljena pa je zoper 2. točko izreka.

5. V 10. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta poslovno sodelovali tako, da je tožeča stranka za toženo stranko po njenem naročilu opravljala prevoze. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka za opravljene prevoze izstavila račune, navedlo račune in ugotovilo, da so vloženi kot dokaz v spis, skupaj z naročilom prevoza tožene stranke in z mednarodnim tovornim listom CMR (priloge A1 do A62). Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala niti podlagi niti višini tožbenega zahtevka, pač pa je v pobot uveljavljala terjatev iz naslova škode v višini 5.997,09 EUR. Teh dejstev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Pritožbeni očitek, da so trditve tožeče stranke o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka nesklepčne, pa ni utemeljen. Tožena stranka pove v pritožbi, da v postopku, dokler je še tekel pred Okrajnim sodiščem, tožeča stranka še ni podala relevantnih trditev o obstoju terjatve, da je bila v postopku pred okrožnim sodiščem pozvana na dopolnitev tožbe, povzame trditve, ki jih je tožeča stranka podala v dopolnitvi tožbe, pove, da je na nesklepčnost tožbe tožena stranka opozorila v svoji pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2014 in še, da je tožeča stranka trditve o svojih terjatvah postavila v drugi pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2015. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dne 19. 6. 2015 opravljene glavne obravnave. Glede na samo priznanje tožene stranke, da je tožeča stranka tožbo dopolnila, tožena stranka pa v pritožbi ne pove, s čim konkretno od naštetega se ne strinja, niti konkretno katero določbo pravdnega postopka naj bi kršilo sodišče prve stopnje, niti katero kršitev zato uveljavlja, njenih navedb v pritožbi pritožbeno sodišče ni moglo presojati. Opravilo je preizkusilo le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker nobene take kršitve določb postopka ni ugotovilo, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v 1. ter posledično tudi v 3. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

6. Tožena stranka pretežni del pritožbe nameni očitkom v zvezi z odločitvijo o njeni terjatvi, ki jo je uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke. Pravilno je sicer njeno stališče, da izrek sodbe v 2. točki izreka ni oblikovan v skladu z zakonom. O terjatvi, ki je bila uveljavljena zaradi pobota se v izreku sodbe odloči tako, da se ugotovi obstoj ali neobstoj te terjatve (tretji odstavek 324. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče o pobotnem ugovoru ob reševanju pritožbe moralo po uradni dolžnosti odločiti drugače. Za zavrženje pobotnega ugovora je bila v konkretnem primeru odločilna ugotovitev, da je o obstoju oziroma neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, že pravnomočno odločeno (tretji odstavek 319. člena ZPP) in sicer v zadevah Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg 2391/2014 z dne 19. 6. 2015 v zvezi s sodbo VSL II Cpg 1376/2015 z dne 4. 12. 2015, IX Pg 3615/2014 z dne 19. 6. 2015 v zvezi s sodbo VSL I Cpg 1514/2015 z dne 17. 2. 2016 in II Pg 2380/2014 z dne 19. 6. 2015 v zvezi s sodbo VSL I Cpg 1504/2015 z dne 17. 2. 2016. 7. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže (drugi odstavek 319. člena ZPP). V skladu z drugim odstavkom 319. člena ZPP je sodišče druge stopnje zavrglo pobotni ugovor, potem ko je ugotovilo, da je bilo o obstoju oziroma o neobstoju odškodninske terjatve v celotni višini 5. 997,09 EUR že pravnomočno razsojeno.