Jedro

Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa (po izdaji odločbe II Cp 355/2022) zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost. V takih okoliščinah primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba dati prednost pravici do sojenja v razumnem roku ter nadaljevati s postopkom.

Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek prekinilo.

2. Druga tožena stranka sklep izpodbija zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo tožeči stranki.

Trdi, da sodišče ni navedlo, kateri razlog za prekinitev postopka je podan. Iz obrazložitve je sicer mogoče razbrati, da temelji prekinitev na določbi 1. odstavka 206. člena ZPP1, ki pa je ni mogoče uporabiti. Predmet predhodnega odločanja ne more biti ugotavljanje pravnih pravil. Na vprašanje, ali je zakonitost in ustavnost odločbe o izrednih ukrepih predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi opustitve pravnega sredstva zoper odločbo, mora sodišče odgovoriti samo. Nanj je mogoče odgovoriti z uporabo 350. člena ZBan-1.2 Usmeritve Vrhovnega sodišča niso potrebne. Tudi, če bi tožena stranka sprožila postopek sodnega varstva proti odločbi o izrednih ukrepih in v njem uspela, to ne bi imelo vpliva na učinke izrednih ukrepov, vključno s prenehanjem obveznosti na podlagi obveznic X. Ni vzročne zveze med morebitno nezakonitostjo odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Prekinitev postopka je v nasprotju z navodili, ki jih je v zvezi z odločanjem o zahtevkih zoper banke podalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020, s katero je zadržalo izvajanje ZPSVIKOB.3 Ustavno sodišče je z odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo zgolj neustavnost 350a. člena ZBan-1 (v postopkovnem smislu), ki je urejal zahtevke za povrnitev škode zoper Banko Slovenije. Ustavno sodišče v odločbi ni zapisalo, da so postopki zoper Banko Slovenije in banke tako povezani, da se morajo reševati skupaj. Ustavno sodišče je poudarilo ločenost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do bank. Izpolnjenost pogojev za odškodninsko odgovornost je treba presojati neodvisno v razmerju do vsakega subjekta, ki je tožena stranka. Odškodninsko odgovornost banke zaradi učinka izrednega ukrepa je 261.e člen ZBan-1 izključil, namesto tega je upnikom kvalificiranih obveznosti omogočil uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije. Ustavno sodišče je enotnost obravnavanja vprašanj, skupnih vsem primerom, poudarilo zgolj v kontekstu sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije, oziroma v postopkih zoper Banko Slovenije. Tudi če bi bila odločba o izrednih ukrepih nezakonita, zahtevek zoper toženo stranko zaradi tega ne bi bil nič manj ali nič bolj utemeljen. Pogojevanje poteka postopka z nesmiselnimi predhodnimi vprašanji (čakanje na nepomembno odločitev) huje posega v ustavno pravico tožene stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odločitev o zahtevku bo odvisna tudi od pričevanj zaposlenih, ki so pred dvanajstimi leti vpisovali obveznice. Zaradi poteka časa (zaposleni menjajo zaposlitve, odidejo v pokoj, ali pa se vpisovanja ne spomnijo več) je priprava obrambe tožene stranke otežena. Priprava obrambe je otežena tudi zato, ker je dokumentacija o nakupu obveznic že presegla čas hrambe po predpisih o varstvu osebnih podatkov. Nedopustno je tudi čakanje na odločitev o ustavnosti ZPSVIKOB, ki se na toženo stranko ne nanaša. Odprava neustavnosti je dolžnost zakonodajalca. Posledic neizpolnitve te dolžnosti ni mogoče prevaliti na toženo stranko. Večji del podlage za tožbeni zahtevek se nanaša na domnevno pomanjkljivo pojasnilno dolžnost, ki pa z odločbo o izrednih ukrepih ali z ZPSVIKOB nima nobene zveze.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavanem sporu pritožbeno sodišče ponovno presoja, ali so podani pogoji za prekinitev postopka (zoper drugo toženo stranko). Ob prvem odločanju (II Cp 355/2022) je na podlagi pritožbe tožeče stranke razveljavilo sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za prekinitev postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti ZPSVIKOB, 261.e člena ZBan-1 in 96. člena ZUS4, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev je temeljila (tudi) na oceni, da je preuranjena presoja sodišča prve stopnje, da sporne določbe ZPSVIKOB niso protiustavne.

5. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Skladno s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP).

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejstev, - da je Ustavno sodišče začasno zadržalo izvajanje vseh določb ZPSVIKOB, in - da bo Vrhovno sodišče v okviru dopuščene revizije odločalo, ali predstavlja zakonitost odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje pri presoji odškodninske obveznosti poslovne banke5, ocenilo, da je zaradi enotnega reševanja vprašanj, ki se nanašajo na izbris podrejenih obveznic zaradi izrednih ukrepov Banke Slovenije v vseh odškodninskih sporih, smotrno in ekonomično prekiniti postopek zoper drugo toženo stranko. Čeprav sodišče prve stopnje ni konkretiziralo pravne podlage za svojo odločitev, iz razlogov izpodbijanega sklepa smiselno izhaja, da se prekinitev opira na 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP. Sodišče prve stopnje torej ni (ponovno) odločalo o predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti več zakonov oziroma zakonskih določb (prim. 1. odstavek 23. člena ZUstS6), temveč je odredilo prekinitev, ker je sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja.

7. V obravnavani zadevi je med drugim sporno, ali je vprašanje odgovornosti Banke Slovenije za izbris obveznic predhodno vprašanje za presojo odgovornosti poslovne banke ali ne. Dejstvo, da o tem vprašanju sodna praksa višjih sodišč ni enotna,7 samo po sebi ne utemeljuje zastoja v postopku, dokler na relevantno pravno vprašanje ne odgovori revizijsko sodišče v drugem postopku. Dopuščena revizija v podobni zadevi kot je obravnavana (tudi, če bi se v revizijskem postopku odločalo o vprašanju, ki bi imelo za ta spor značaj predhodnega vprašanja), ni razlog za prekinitev postopka na podlagi 1. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, saj je morebitni zastoj v postopku utemeljen zgolj do pravnomočne odločitve v drugem postopku (prim. 2. odstavek 208. člena ZPP8). Pritožbeno sodišče je sicer o vprašanju, ali revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, utemeljuje prekinitev postopka, že odločalo. V zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022 je potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji, nasprotno stališče – da ni pogojev za prekinitev, pa je zavzelo v zadevi VSL II Cp 750/2022. Pritožbeno sodišče ob tokratnem ponovnem tehtanju okoliščin primera ocenjuje, da je zaradi uravnoteženosti interesov strank primeren bolj restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka.

8. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v sklepu II Cp 355/2022, je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten (enak) odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar pritožnica pravilno izpostavlja, da tožeča stranka nanjo ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke; očita ji, da je zaradi nepravilno sestavljenega in zavajujočega prospekta za prodajo podrejenih obveznic odškodninsko odgovorna, in podredno, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično, kar utemeljuje njen kondikcijski zahtevek. Opozarja, da bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti (tožba, vložena leta 2016, se nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic X iz leta 2010).

9. Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa (po izdaji odločbe II Cp 355/2022) zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost. 10. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 (zadeva je bila Vrhovnemu sodišču predložena 13. 6. 2022), prav tako je negotovo, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bi presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje namreč odpadla.

11. V takih okoliščinah primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba dati prednost pravici do sojenja v razumnem roku ter nadaljevati s postopkom. Zato je pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep (3. točka 365. člena ZPP).

12. Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.

13. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odstavek 163. člena ZPP, 3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o bančništvu, Ur. l. RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. l. RS, št. 72/2019. 4 Zakon o upravnem sporu,Ur. l. RS, št. 105/2006, s spremembami in dopolnitvami. 5 Po sklepu II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022 je bila dopuščena revizija glede pravnih vprašanj: - ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot izdajateljice podrejene obveznice, in - v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke. Revizijski postopek se vodi kot zadeva II Ips 41/2022. 6 Zakon o ustavnem sodišču, Ur. l. RS, št. 15/1994, s spremembami in dopolnitvami. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (1. odstavek 23. člena ZUstS). 7 Tako je bilo stališče, da gre za predhodno vprašanje (ki je podlaga za prekinitev postopka zoper poslovno banko) zavzeto na primer v zadevah VSL I Cpg 149/2017, I Cpg 157/2017, II Cp 1823/2017, I Cpg 82/2021, I Cp 678/2022; nasprotno stališče pa na primer v zadevah VSL II Cp 1674/2020, I Cp 123/2021, I Cp 145/2021, pa tudi v zadevi II Cp 1173/2021, v kateri je bila s sklepom II DoR 520/2021 dopuščena revizija. 8 Če je sodišče prekinilo postopek iz razlogov, ki so navedeni v 1. točki prvega odstavka in v drugem odstavku 206. člena tega zakona, se postopek nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom ali ko sodišče spozna, da ni več razlogov, da bi se čakalo na njegov konec (2. odstavek 208. člena ZPP).