Jedro

Ker je pravni položaj Republike Slovenije enak položaju zakonitega dediča, je na mestu smiselna uporaba 4. odstavka 205. člena ZD, če zakoniti dedni upravičenci sodišču niso znani in če obstaja dvom v veljavnost oporoke. Prvostopenjsko sodišče mora v takšnem primeru o uvedbi zapuščinskega postopka obvestiti Republiko Slovenijo in jo tudi povabiti na narok za zapuščinsko obravnavo. Republika Slovenija se bo lahko na naroku med drugim tudi izrekla o tem, ali predloženo listino priznava kot oporoko Skrbnik zapuščine se o veljavnosti oporoke ne more izreči, ker je njegova naloga upravljanje zapuščine. Njegova naloga torej ni vplivati na odločitev o tem, kdo je dedič in tega tudi ne sme storiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo obseg zapuščine, da zakoniti dedni upravičenci niso znani, da oporoka z dne 23. 1. 2009 ni veljavna in da sta R. in M. M. uveljavljala izločitveni zahtevek glede parc. št. 1069/1 in 1171/1, k.o. X. S sklepom je tudi razglasilo, da postane zapuščina last Republike Slovenije.

2. Zoper sklep o dedovanju sta vložila pritožbo R. in M. M.. Pritožbo med drugim utemeljujeta s tem, da če bi sodišče res menilo, da je postala država lastnik premoženja, potem bi morala na zapuščinsko obravnavno povabiti predstavnika države. Po njunem mnenju bi moralo predhodno obvestiti zastopnika Republike Slovenije o zahtevku pritožnikov na izločitev nepremičnin iz zapuščine. Republika Slovenija bi se lahko izrekla o zahtevku ali pa bi bil lahko sklenjen dedni dogovor.

3. Z naknadno vlogo (z dne 11. 6. 2012) sta pritožnika predlagala, da se v primeru vrnitve zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskem sodišču, zadevo dodeli reševanju drugemu sodniku zaradi pristranskosti sodnice.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je bila prvostopenjskemu sodišču predložena listina, ki naj bi bila potrditvah R. in M. M. oporoka pokojne zapustnice. Prvostopenjsko sodišče je o pristnosti oporoke podvomilo zato, ker je bil domnevni podpis zapustnice na predloženi listini preveč različen od podpisa zapustnice na neki drugi listini (pogodbi o dosmrtnem preživljanju). Zakoniti dediči sodišču niso bili znani. Šlo je torej za zadevo, v kateri je bilo potrebno odločiti, ali bo prišlo do oporočnega dedovanja (59. člen in nasl. Zakona o dedovanju - Ur.l. SRS, št. 15/1976, 23/1978, Ur. l. RS, št. 17/1991-I-ZUDE, 13/1994-ZN, 82/1994-ZN-B, 67/2001, 83/2001-OZ; v nadaljevanju: ZD). Če ne bi prišlo do oporočnega dedovanja, potem bi prišlo v poštev vesoljno pravno nasledstvo države, in bi torej postala Republika Slovenija lastnica premoženja pokojne J. T..

6. Kako ravnati v takšnem primeru, v ZD ni izrecno urejeno. V ZD je izrecno urejeno le, kako naj ravna sodišče, če je pokojnik zapustil oporoko. Sodišče mora v takšnem primeru na narok povabiti tudi osebe, ki bi utegnile priti v poštev kot zakoniti dediči (4. odstavek 205. člena ZD).

7. Republika Slovenija ne postane zakoniti dedič, če zapuščina nima niti oporočnih, niti zakonitih dedičev (9. člen ZD), nedvomno pa postane lastnica premoženja (9. člen ZD). Po stališčih sodne prakse postane vesoljni pravni naslednik in je torej v tem oziru v enakem položaju, kot dedič (132. člen ZD). Pregled sodne prakse in stališč v literaturi glede pravnega položaja Republike Slovenije je mogoče najti v Zupančič/Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 3. izdaja, Ljubljana 2009, rš. 80 in 81. Upravičenje Republike Slovenije do zapuščine temelji na zakonu (9. člen ZD). Enak je tudi pravni temelj upravičenja zakonitega dediča do zapuščine (1. odstavek 10. člena ZD).

8. Ker je pravni položaj Republike Slovenije enak položaju zakonitega dediča, je na mestu smiselna uporaba 4. odstavka 205. člena ZD, če zakoniti dedni upravičenci sodišču niso znani in če obstaja dvom v veljavnost oporoke. Prvostopenjsko sodišče mora v takšnem primeru o uvedbi zapuščinskega postopka obvestiti Republiko Slovenijo in jo tudi povabiti na narok za zapuščinsko obravnavo. Republika Slovenija se bo lahko na naroku med drugim tudi izrekla o tem, ali predloženo listino priznava kot oporoko (1. odstavek 207. člena ZD). Od tega je potem odvisen tudi nadaljnji potek postopka. O tem, kakšen bo lahko, pa v tem pritožbenem postopku ni potrebno odločati. To tudi ni mogoče, dokler se ne bo o priznavanju oporoke izrekla Republika Slovenija. Pritožbeno sodišče pripominja še, da se skrbnik zapuščine o veljavnosti oporoke pač že zato ne more izreči, ker je njegova naloga upravljanje zapuščine (1. odstavek 131. člena ZD). Njegova naloga torej ni vplivati na odločitev o tem, kdo je dedič in tega tudi ne sme storiti.

9. Ker prvostopenjsko sodišče ni uporabilo 4. odstavka 205. člena ZD, je zmotno uporabilo določbe procesne narave. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, in zadevo vrnilo prvostopenjskem sodišču v nov postopek (163. člen ZD in 2. točka 365. člena ZPP).

10. Pri svojem dosedanjem odločanju je prvostopenjsko sodišče že zavzelo stališče o neveljavnosti oporoke. Če bo v novem postopku vanj vstopila Republika Slovenija, in se bo v tem postopku zastavilo vprašanje veljavnosti oporoke, pa bo to vprašanje dejanske narave. O njem pa, glede na 1. točko 2. odstavka 210. člena ZD tako ali tako ne bo odločala ista sodnica. Razlogov za odreditev za opravo nove obravnave pred drugim sodnikom (356. člen ZPP) torej ni.