Jedro

V času odločanja organa na prvi stopnji Zakon o žrtvah vojnega nasilja osebam, ki so pobegnile zaradi uničenja doma, ni dajal podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (begunca). Te primere je uredila šele novela (Uradni list RS, št. 43/99).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, št. U 2393/97 z dne 15.12.1998 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je ob reviziji z odločbo z dne 28.7.1997 odpravila odločbo prve stopnje in odločila, da se tožnici ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi sodbe navaja, da tožnica uveljavlja navedeni status od 15.9.1942 dalje. Takrat so ustaši obkolili vas Planina, vdrli v domove vaščanov, jih na silo izgnali in zbrali na sredi vasi. Vse odrasle moške so ločili od družin, jih odpeljali iz vasi, žene in otroke pa zastražili v neki kotanji - vrtači. Moške so postrelili, vas popolnoma izropali in jo požgali do tal. Nato so izpustili žene in otroke. Nekaj časa so se potikali po tujih vinogradniških hramih v bližnjih vaseh. Zaradi pogostih izpadov, nasilja in preganjanja s strani bele garde so zbežali na hrvaško ozemlje. Zasilno so se nastanili pri hrvaških družinah v vasi K. na Ž. Tam so bivali od septembra 1943 do konca vojne. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 38/98, v nadaljevanju zakon) pozna več vrst žrtev vojnega nasilja, med njimi tudi begunca. Organ prve stopnje (Upravna enota G.R.) je z odločbo z dne 20.6.1996 tožnici na podlagi navedenega dejanskega stanja priznal status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 15.9.1942 do 15.5.1945, pravico do življenjske mesečne rente v mesečnem znesku 3.720,00 SIT od 1.2.1996 dalje in pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1.2.1996 dalje. Zakon ne definira podrobneje pojmov posameznih kategorij žrtev vojnega nasilja, tudi ne pojma begunca. Zato je potrebno razlago iskati tudi v namenu, zaradi katerega je bil zakon sprejet. To pa je celovita ureditev statusa in pravic oseb, ki so bile v času vojne izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Za vojno nasilje v smislu 1. odstavka 2. člena zakona je šteti tudi ponavljajoča se nasilna dejanja okupatorja ali njegovih sodelavcev, ki niso bila naperjena neposredno proti tem osebam, so pa imele za posledico, da so zaradi svoje ogroženosti pobegnile iz kraja svojega stalnega prebivališča. V tem pogledu je tožena stranka, ki je zavzela stališče, da ni izkazano, da bi tožnici neposredno grozilo vojno nasilje, pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Zato ga bo morala dopolniti tako, da bo jasno razvidno, kakšnim oblikam vojnega nasilja in v kakšnem obsegu je bila tožnica dejansko izpostavljena.

Tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Dejansko stanje ni sporno. Zahteva po dopolnitvi postopka je zato neutemeljena. Ne strinja se s pravnim mnenjem sodišča prve stopnje. Namen sprejetja zakona je bil urediti status in pravice oseb, ki so bile v času vojne neposredno izpostavljene prisilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem okupatorja navedenih v 2. členu zakona ter tistim osebam, ki so zaradi neposredne ogroženosti, da bodo izpostavljene navedenim ukrepom, pobegnile od doma in se tako izognile neposredno grozečemu prisilnemu ukrepu ali nasilnemu dejanju. Zakon nudi varstvo za nasilje, ki je bilo povzročeno osebi neposredno, oziroma je neposredno grozilo. Ne daje pa varstva osebam, katerim so okupacijske sile povzročile premoženjsko škodo (na primer požig doma) in so zaradi tega pobegnile. Predlagana je sprememba zakona, po kateri bi bilo mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja tudi tem osebam, vendar še ni sprejeta. Nesprejemljivo je mnenje, da je za vojno nasilje šteti tudi ponavljajoča se nasilna dejanja okupatorja ali njegovih sodelavcev, ki sicer niso bila naperjena neposredno proti tem osebam, so pa imela za posledico, da so zaradi ogroženosti pobegnile iz kraja dotedanjega stalnega prebivališča. Gre za nepravilno razlago zakona. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bil zakon sprejet. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno nasprotuje razlagi zakona, kot jo v razlogih izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje. Takšna razlaga statusa begunca, tudi po presoji pritožbenega sodišča, nima podlage v določbah 1. in 2. člena zakona, kot so veljale v času odločitve na prvi (20.6.1996) in na drugi stopnji upravnega postopka (28.7.1997). Medtem ko je 1. člen zakona splošen, pa je 2. člen podrobno urejal posamezne kategorije žrtev vojnega nasilja. Zlasti naštevanje je bilo takšno, da ne dopušča širše razlage. Zakon je zahteval za pridobitev statusa begunca nasilje s strani okupatorja zoper konkretno osebo in pobeg pred tem nasiljem. Šele z novelo zakona (Uradni list RS, št. 43/99), ki je stopila v veljavo 19.6.1999, je ta zakon pravno uredil primere, med katere bi lahko bil uvrščen tudi primer tožnice. Prav iz obrazložitve predloga te novele je razvidno, da primer vasi P. ni bil zajet v 2. členu zakona in je bil prav zato z novelo dodan v 2. členu nov 3. odstavek. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, ki namen prejšnje, nenovelirane določbe zakona, razlaga drugače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena Zakona o upravne sporu iz pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje vezano na pravno mnenje, navedeno v tem sklepu.