Jedro

Na prvem in drugem prodajnem naroku je sodišče le ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za narok in ugotovilo, da ni bila položena nobena varščina, prav tako pa tudi prisotna upnica v vodilni zadevi ni nastopila kot ponudnica. Zato je za vrednotenje zastopanja na prvem in drugem prodajnem naroku v konkretnem primeru treba uporabiti določbo osmega odstavka Tar. št. 27 OT v zvezi s tretjim odstavkom Tar. št. 20, torej za 50 % znižano nagrado iz Tar. št. 18 znižati za 25 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se odmerjeni stroški, ki jih mora povrniti dolžnik upnici, znižajo za 330,48 EUR; v preostalem se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

Upnica mora dolžniku v osmih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 44,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, višji zahtevek dolžnika pa se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora dolžnik upnici v osmih dneh od prejema tega sklepa povrniti 688,50 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Proti sklepu se je dolžnik pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb izvršilnega postopka in Zakona o odvetniški tarifi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep samo spremeni tako, da zahtevek upnika v celoti zavrne kot neutemeljen in upniku naloži v plačilo vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je v predmetnem postopku sodišče izdalo že kar osem sklepov o odmeri nagrade upnici, ki očitno šikanozno vodi postopek zoper dolžnika, čeprav je vložena revizija glede temelja njenega zahtevka v predmetnem izvršilnem postopku. Obračunavanje nagrade za vsak pristop v višini 400 točk je v nasprotju z določbo 14. člena Zakona o odvetniški tarifi in odgovarjajočo tabelo, iz katere izhajajo nagrade. Temelj za odmero odvetniškega honorarja ni Zakon o sodnih taksah, temveč Zakon o odvetniški tarifi. Sodišču očita honoriranje z najvišjim možnim zneskom po Zakonu o odvetniški tarifi. Pritožnik zahteva povrnitev stroškov tega postopka, ki jih priglaša. Pritožba je delno utemeljena.

Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in odgovarjajoče tabele, iz katere izhajajo nagrade, saj se v tem postopku, ki se je začel že 23. 8. 2006, glede na prehodno določbo 41. člena ZOdvT ta zakon ne uporablja in se uporabljajo določbe Odvetniške tarife (OT). Navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je sodišče stroške priznalo po Zakonu o sodnih taksah, pa je le pomotna, saj je Tar. št. 27 vsebovana v OT, ki je bila tudi podlaga za odmero stroškov. Prav tako tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je sodišče izdalo že osem sklepov o odmeri nagrade upnici, ki naj bi šikanozno vodila postopek zoper dolžnika, čeprav je vložena revizija glede temelja zahtevka v predmetnem izvršilnem postopku. Vztrajanje pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova kljub vloženi reviziji ne pomeni šikanoznega ravnanja, temveč uveljavljanje pravice do izterjave terjatve, ki izvira iz pravnomočne in izvršljive sodbe.

Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo tudi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ob tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni v celoti pravilno uporabilo materialne določbe osmega odstavka Tar. št. 27 v zvezi s Tar. št. 20 OT. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da gre za zastopanje na naroku odvetniku 50 % iz Tar. št. 20, vendar pa je ob tem nepravilno presodilo, da je treba za vse tri naroke uporabiti prvi odstavek Tar. št. 20 OT. V konkretnem primeru je namreč glede na vrednost obravnavanega predmeta priznalo po 400 točk, povečano za 20 % DDV, za zastopanje pooblaščenke upnice na treh narokih za javno dražbo. Ni pa upoštevalo, da je na prvem in drugem prodajnem naroku 25. 2. 2009 in 15. 4. 2009 le ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za narok in ugotovilo, da ni bila položena nobena varščina, prav tako pa tudi prisotna upnica v vodilni zadevi ni nastopila kot ponudnica. Zato po mnenju višjega sodišča za nagrajevanje v zvezi s tema narokoma ni mogoče uporabiti prvega odstavka Tar. št. 20 OT, v skladu s katerim se za zastopanje prizna nagrada po Tar. št. 18 za prvi narok za glavno obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi, smiselno to pomeni, da se je začela dražitev. Glede na navedeno je torej za vrednotenje zastopanja na prvem in drugem prodajnem naroku v konkretnem primeru treba uporabiti določbo osmega odstavka Tar. št. 27 OT v zvezi s tretjim odstavkom Tar. št. 20, torej za 50 % znižano nagrado iz Tar. št. 18 znižati za 25 %. To pomeni, da za vsak navedeni narok pripada nagrada po 100 točk (to je 25 % od 400 točk), povečano za 20 % DDV, glede na to, da je pooblaščenka upnice v predlogu za izvršbo zatrjevala, da je davčna zavezanka in navedla, pod katero davčno številko, dolžnik pa temu ni oporekal, niti tega ne izpodbija v pritožbi. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in sklep spremenilo tako, da je odmerjene stroške znižalo za 600 odvetniških točk (za dva naroka po 300 točk), povečano za 20 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR pomeni, da je odmera znižana za 330,48 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik je s pritožbo uspel v 48 % in višje sodišče ugotavlja, da je podana podlaga za povrnitev ustreznega dela stroškov pritožbenega postopka. Stroški so mu namreč zaradi nepravilne priglasitve s strani upnice neutemeljeno povzročeni (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Ni pa višje sodišče priznalo nagrade za vse priglašene postavke, temveč v skladu z OT le nagrado za pritožbo glede na vrednost obravnavanega predmeta, to je znesek odmerjenih stroškov v izpodbijanem sklepu, povečano za 2 % za administrativne stroške v skladu s tretjim odstavkom 13. člena OT. V primeru celotnega uspeha s pritožbo bi tako bilo utemeljeno priznati 200 točk za pritožbo v skladu s šestim odstavkom Tar. št. 27 OT, povečano za 2 %, torej 204 odvetniških točk, ob 48 % uspehu pa to pomeni 97,92 odvetniških točk oziroma 44,95 EUR. V OT za priznanje 300 odvetnikih točk za pritožbo v konkretnem primeru ni podlage, prav tako tudi ne za priznanje 3 % za administrativne stroške, kar zahteva dolžnik. Višje sodišče ni priznalo zahtevanih stroškov za prejem sklepa in dopis stranki s poštnino, za konferenco s stranko ter za prejem odločbe in poročilo stranki s poštnino, saj to niso samostojne storitve, za katere bi OT predvidela posebno nagrajevanje. Prav tako tudi ni priznalo 20 % povečanja za DDV, ker odvetnica ni zatrdila, da je davčna zavezanka, niti predlagala nobenega dokaza. Ne zadošča le priglasitev te stroškovne postavke, temveč mora dejstvo, ki je podlaga za priznanje stroškov, izhajati iz podatkov spisa, ali pa mora stranka predložiti listino, na podlagi katere je mogoče sklepati o utemeljenosti stroškovne zahteve, saj mora biti ob odločanju o stroških v celoti spoštovano pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (glej VS RS II Ips 1075/2007).