Jedro

Poziv tožene stranke za opravljanje dela na njenem sedežu ni imel podlage v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Opravljanje dela na domu ni bilo časovno omejeno, kar pomeni, da tožena stranka s pozivom na delo na sedežu ni mogla enostransko spremeniti kraja opravljanja dela. Če so se spremenile okoliščine, bi morala tožena stranka skladno s 47. členom ZDR-1 predlagati tožnici spremembo kraja opravljanja dela oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če tožnica s takšno spremembo ne bi soglašala, pa bi ji tožena stranka lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri bi določila kraj opravljanja dela na sedežu. Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilno za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj (npr. VIII Ips 271/2015). Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, ali je šlo za izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, izključi, degradira ali drugače trpinči, kar pomeni zlorabo in ni dopustno. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno ravnanje ali vedenje, je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Sekundarno se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se razveljavi izpodbijani del sodbe (drugi odstavek V. točke, VII. točka in VIII. točka izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2018 nezakonita (I. točka izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne 9. 3. 2018, ampak je trajalo brez prekinitve, z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2011, do vključno dne 8. 4. 2019; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 9. 4. 2019 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico prijaviti v matično evidenco in ji priznati vse pravice iz dela za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno 8. 4. 2019, zavrnilo pa je zahtevek za poziv nazaj na delo in priznanje pravice iz dela od 9. 4. 2019 (III. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici od vključno meseca marca 2018 do vključno 8. 4. 2019 obračunati plačo v mesečnem bruto znesku 3.450,00 EUR, odvesti davke in prispevke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu, izplačati na račun tožnice; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo plače od 9. 4. 2018 (IV. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v bruto znesku 6.582,24 EUR in ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun denarnega povračila v bruto znesku 52.657,92 EUR in izplačilo pripadajočega neto zneska (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača znesek 97,92 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 30,60 EUR od 13. 3. 2018 dalje do plačila, ter od zneska 67,32 EUR od 13. 4. 2018 dalje do plačila (VI. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zneska 62.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (VII. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.766,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper drugi odstavek V. točke ter VII. in VIII. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni obrazloženo prerekala niti predložila dokazov glede kršitve prepovedi diskriminacije in trpinčenja. Sodišče je zmotno ocenilo izpoved A.A. za verodostojno, kljub temu da je tožnico ignoriral in z njo ni komuniciral. Po drugi strani pa je za neverodostojno štelo izpoved B.B. zaradi zmote pri navedbi letnice prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, čeprav je jasno izpovedala, da A.A. tožnici ni omogočil dostopa do dokumentacije. Sodišče je zmotno uporabilo določbe o kršitvi prepovedi trpinčenja. Kot odločilni element je sodišče štelo namen ravnanja A.A. pri zasledovanju razumnih poslovnih odločitev, čeprav to ni pogoj za obstoj trpinčenja. Meni, da je pri ugotavljanju obstoja trpinčenja pomembno tudi subjektivno dojemanje žrtve, česar sodišče ni upoštevalo. Prav tako sodišče ni upoštevalo očitkov tožnice v zvezi ignoriranjem in pomanjkanjem oziroma odsotnostjo komunikacije. Bistvo očitkov je, da nadrejeni A.A. namenoma ni komuniciral s tožnico niti ji ni nalagal kakršnegakoli dela. A.A. je sam prevzel opravljanje določenih finančnih nalog. Poleg tega je tožnici odvzel naloge. Tovrstna ravnanja so prizadela predvsem delo tožnice kot finančne direktorice, saj je A.A. ukinil tožnici pooblastila pri bankah in ji odvzel odgovornosti. Posledično tožnica pod njegovim vodstvom praktično ni več opravljala nobenega finančnega dela. A.A. je povedal, da ji dela ni nalagal, in sam ocenil, da je tožnici ostalo zgolj 4 ure dela mesečno. Tožena stranka bi morala tožnici naložiti opravljanje dela, če je ocenila, da dela premalo, oziroma ji ga zagotoviti skladno s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnice in B.B. o tem, da ostali zaposleni niso smeli komunicirati s tožnico v zvezi s financami. A.A. je sodišče nekritično pripisalo naravo poslovnih odločitev, ne da bi hkrati presojalo vseh dogodkov skupaj. Meni, da bi moralo sodišče očitana ravnanja presojati tudi z vidika določb o prepovedi kršitve nadlegovanja glede na to, da so temeljila na osebni okoliščini, to je družinski vezi tožnice z večinsko lastnico tožene stranke C.C.. Iz izpovedi A.A. izhaja, da je tožnico obravnaval drugače kot ostale zaposlene. Tožnica meni, da gre pri podaji poziva na delo na sedežu tožene stranke in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za povračilni ukrep oziroma diskriminacijo tožnice na podlagi družinskega stanja. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica sklep o prenehanju dela na domu tožnice in poziv na delo na sedežu družbe prejela en dan po nezakoniti razrešitvi s funkcije članice nadzornega sveta. Takšno dejanje predstavlja enega v nizu poskusov vodstva tožene stranke, da tožnico in njeno mamo izloči iz družbe. To velja še toliko bolj, ker med toženo stranko na eni strani in tožnico ter njeno mamo na drugi strani potekajo številni sodni spori. Tožnica očita toženi stranki tudi plačno diskriminacijo glede na spol in družinsko stanje, saj se je tožnici plača znižala za 38 %, čeprav je opravljala delo enake vrednosti kot D.D. Ker je sodišče zmotno štelo, da bi morala biti tožnica in D.D. zaposlena na istem delovnem mestu, ne da bi presojalo enake vrednosti dela, je relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Priča E.E. je izpovedala, da se je tožničina plača pred spornim znižanjem izenačila s plačo D.D., potem ko sta prevzela primerljive vloge v družbi. Tožnica nasprotuje odmeri denarnega povračila, saj bi moralo upoštevati tudi obstoj diskriminacije in trpinčenja kot pomembnih okoliščin, ki sta privedli do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pri odmeri bi moralo sodišče upoštevati tožničino zaposlitev v trajanju 6 let namesto 12,5 let, saj se je zaposlila pri toženi stranki od septembra 2006 dalje, kakor izhaja iz izpovedi tožnice in priče C.C.. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar potrjujejo navedbe tožene stranke v njenih vlogah in izvedeni dokazi. Zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bil Aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi (v nadaljevanju aneks) sklenjen za časovno omejeno obdobje, ko je bila tožnica izvršna direktorica, kar so potrdile priče in zakoniti zastopnik tožene stranke. Aneks, ki je bil sklenjen izključno na podlagi sklepa o imenovanju tožnice za izvršno direktorico, je urejal samo to delo. Tega dela tožnica po prenehanju funkcije izvršne direktorice ni mogla več opravljati. Posledično je prenehal veljati tudi aneks, čemur tožnica ni nasprotovala. Razlogi sodišča niso prepričljivi oziroma so med seboj v nasprotju, zaradi česar se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je bila kot članica nadzornega sveta v privilegiranem položaju, kar je razvidno tudi iz pisne izjave F.F., ki bi ga moralo sodišče zaslišati. Tožena stranka trdi, da tožnica ni (z)mogla opravljati dela finančne direktorice na daljavo, kakor to izhaja iz vlog tožene stranke. Iz revizorskega poročila izhaja, da je bila tožnica pasivna, kar posredno kaže na njeno komunikacijsko neodzivnost, o čemer je predlagala zaslišanje prič. Tožena stranka vztraja pri pravnih naziranjih, ki jih je podala v pripravljalnih vlogah glede nemoralnosti, ničnosti in navideznosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je prejemala visoko plačilo za neopravljeno delo. Svojih pogodbenih obveznosti finančne direktorice od 22. 2. 2018 dalje ni izpolnjevala. Elektronska pošta, ki jo je tožnica priložila v tem sporu, je vsebinsko popolnoma prazna. Zaključka, da je tožnica opravljala delo finančne direktorice, sodišče ne obrazloži niti ne konkretizira. Zato je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede listin, ki jih je tožnica priložila zadnji pripravljalni vlogi, tožena stranka ugovarja prekluzijo. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, so neutemeljeni tudi nadaljnji zahtevki tožnice. Priglaša pritožbene stroške.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Prerekata navedbe iz pritožbe ter predlagata potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke

7. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja neveljavnost pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto finančne direktorice. Po 18. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Ob sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2011 se predpostavlja, da je bilo sklenjeno delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so med strankama od sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2011 dalje obstajali vsi elementi delovnega razmerja. V zvezi s tem dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil o prekluziji iz 286. člena ZPP. Listine, s katerimi je tožnica dokazovala opravljanje dela, je posredovala v tretji pripravljalni vlogi na poziv sodišča skladno s prvim odstavkom 286.a člena ZPP, kakor izhaja iz 5. točke obrazložitve sodbe. Glede na to, da je tožena stranka forenzično poročilo predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, se je tožena stranka v roku, ki ga je določilo sodišče, izjavila o tem dokazu in glede opravljanja dela posredovala dodatne dokaze (A/40 in A/41). Poleg tega se z dopustitvijo teh dokazov ni zavleklo reševanje spora, kar pomeni, da tožena stranka ni bila prekludirana. Sodišče je zaključek o opravljanju dela dodatno oprlo še na izpovedi tožnice in prič, s čimer so bile ovržene ugotovitve tožene stranke v forenzičnem poročilu. Ker je tožnica opravljala dela finančne direktorice, od sklenitve aneksa z dne 9. 5. 2015 dalje do prenehanja funkcije pa tudi delo izvršne direktorice, se pritožba neutemeljeno sklicuje na fiktivnost pogodbe o zaposlitvi. Prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo (prim. M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 360), kar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Za opravljeno delo je tožnica prejemala plačilo, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Plačo je tožnici določila tožena stranka in ji o tem izdala tudi pisne obračune oziroma plačilne liste. Ob upoštevanju navedenega vsebina sporne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto finančne direktorice ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim načelom ter posledično glede na določbo prvega odstavka 86. člena OZ tudi ni nična. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi v času od 22. 2. 2018 dalje. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je tožnica z izpovedjo in listinami (elektronska korespondenca - A/19) dokazala, da je tudi v tem obdobju opravljala delo finančne direktorice na domu. Za delo na domu pa se šteje tudi delo na daljavo, ki ga delavec opravlja zunaj ozemlja Republike Slovenije z uporabo informacijske tehnologije, kot je določeno v drugem odstavku 68. člena ZDR-1. Glede na vse obrazloženo je neutemeljen toženkin ugovor ničnosti pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 9. 3. 2018, podane po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 glede očitka tožnici, da naj bi bila v času od 22. 2. 2018 dalje neupravičeno odsotna z dela, o odsotnosti in razlogih zanjo pa ni obvestila tožene stranke. Tožnici je tudi očitala, da je naklepoma in zavestno prezrla poziv tožene stranke, naj se zglasi na sedežu družbe. Na pozive se tožnica ni odzvala, prav tako ni izpolnila naloženih delovnih obveznosti, s čimer je onemogočila toženo stranko pri organizaciji delovnega procesa. Na navedene dejanske razloge, ki jih je navedla tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče pri odločanju vezano (drugi odstavek 87. člena ZDR-1).

9. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica kršila delovne obveznosti in da posledično odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2011 na delovnem mestu finančne direktorice za nedoločen čas. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožnica opravlja delo v in izven delovnih prostorov, ki se nahajajo na G. ulici 7, v H.. Tožnica je bila s sklepom imenovana za izvršno direktorico za področje ekonomike in financ z dnem 1. 7. 2012. V prvi alineji 2. točke sklepa o imenovanju je tožena stranka določila, da je tožnica kot izvršna direktorica dolžna opravljati tudi naloge delovnega področja, za katerega ima že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi sklepa o imenovanju izvršne direktorice in 68. člena ZDR-1 sta stranki dne 19. 5. 2015 sklenili aneks. Iz izpovedi C.C. in E.E. izhaja, da je bil razlog za sklenitev aneksa odhod tožnice s partnerjem v Nemčijo. V aneksu sta stranki dogovorili pravico tožnice do dela na domu oziroma izven delovnih prostorov delodajalca, tako da sta spremenili določilo pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto finančne direktorice, v delu, ki se nanaša na kraj opravljanja dela. V 4. točki aneksa sta določili, da z izjemo kraja opravljanja dela ostanejo vse ostale določbe pogodbe o zaposlitvi v celoti v veljavi. Tožnici je zaradi prehoda iz enotirnega v dvotirni sistem upravljanja s 1. 10. 2016 prenehala funkcija izvršne direktorice. Po tem datumu je tožnica še naprej opravljala delo finančne direktorice.

10. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s časovno veljavnostjo aneksa. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj se sodba izčrpno opredeli do veljavnosti aneksa in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

11. Pritožba ugotovljeno dejansko stanje neuspešno izpodbija z navedbo, da je bil aneks sklenjen izključno za čas imenovanja izvršne direktorice in da je bilo dogovorjeno, da tožnica lahko opravlja na domu in daljavo le dela izvršne direktorice. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, to iz vsebine aneksa, sklenjenega na podlagi 68. člena ZDR-1, ne izhaja. V 2. točki aneksa je bilo dogovorjeno, da bo tožnica delo opravljala v celoti na svojem domu na naslovu stalnega ali začasnega prebivališča in da lahko delo opravlja tudi na daljavo izven naslova stalnega ali začasnega prebivališča, kakor tudi v tujini (na potovanjih), če opravlja delo z uporabo informacijskih tehnologij. Navedbe pritožbe so tudi v nasprotju z vsebino 2. točke sklepa tožene stranke o imenovanju tožnice za izvršno direktorico, v kateri je bilo določeno, da je dolžna tožnica kot izvršna direktorica opravljati tudi naloge delovnega področja, za katerega ima že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Stranki sta z aneksom v 4. točki spremenili le pogodbeno določilo o kraju opravljanja dela, druga pogodbena določila pa so ostala v veljavi, torej tudi naziv delovnega mesta finančne direktorice in veljavnost pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi z dne 29. 2. 2011 z aneksom skupaj predstavljata novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na domu. Zato s prenehanjem funkcije izvršne direktorice dne 1. 10. 2016 ni prenehalo veljati spremenjeno pogodbeno določilo glede kraja opravljanja dela, to je o opravljanju dela finančne direktorice na domu in na daljavo. Ker je vprašanje časovne veljavnosti aneksa oziroma pogodbe o zaposlitvi za delo finančne direktorice glede na jasno vsebino pogodbenih določil prvenstveno pravne narave, niso odločilne navedbe v pritožbi, da je tožena stranka dokazala časovno omejeno veljavnost aneksa s pričami in neprerekanimi navedbami v svojih vlogah, kar tudi sicer ne drži glede na nasprotne navedbe tožnice v pripravljalnih vlogah z dne 16. 10. 2018 in 26. 11. 2018. 12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da poziv tožene stranke 19. 1. 2018 za opravljanje dela na njenem sedežu ni imel podlage v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da opravljanje dela na domu ni bilo časovno omejeno, kar pomeni, da tožena stranka s pozivom na delo na sedežu ni mogla enostransko spremeniti kraja opravljanja dela. Če so se spremenile okoliščine, bi morala tožena stranka skladno s 47. členom ZDR-1 predlagati tožnici spremembo kraja opravljanja dela oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če tožnica s takšno spremembo ne bi soglašala, pa bi ji tožena stranka lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri bi določila kraj opravljanja dela na sedežu. Tožnica je v zahtevi za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja toženo stranko tudi opozorila, da kraja dela ne more enostransko spremeniti, in je po 22. 2. 2019 še naprej opravljala delo na domu. Zato ni utemeljen očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnica o razlogih odsotnosti z dela ni obvestila tožene stranke in da po navedenem datumu dalje ni izpolnila delovnih obveznosti, s čimer naj bi onemogočila organizacijo delovnega procesa. Prav tako ni utemeljen očitek v izredni odpovedi, da je tožnica naklepno prezrla navodilo tožene stranke, naj se zglasi in delo prične opravljati na sedežu tožene stranke, saj takšen poziv ni imel podlage v pogodbi o zaposlitvi oziroma ni bil v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Delavec je dolžan upoštevati navodila, ki se nanašajo na opravljanje oziroma izvajanje dela na kraju, določenem s pogodbo o zaposlitvi, kot to izhaja iz prvega odstavka 33. in 34. člena ZDR-1, kar pomeni, da je tožnica utemeljeno zavrnila poziv na delo na sedež tožene stranke.

13. Ob upoštevanju načela enakega obravnavanja, kakor izhaja iz določbe 69. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo stroškov za prehrano med delom na domu, pri čemer pritožba odločitve po višini ne izpodbija.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnice

15. Tožnica je kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, nadlegovanja oziroma diskriminacijo, uveljavljala od 1. 10. 2016 do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je do 9. 3. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da protipravnega ravnanja tožene stranke ni bilo in da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo.

16. Presojo vseh ravnanj, ki jih tožnica navaja, kot celoto, je sodišče prve stopnje sicer opravilo, pri čemer zaključuje, da ravnanja niso bila izvajana z namenom A.A., čeprav je bistven predvsem učinek dejanj. Pri večini očitanih dejanj A.A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za poslovne odločitve tožene stranke, pri tem pa je premalo poudarka dalo temu, da četudi vsako očitano ravnanje, presojano posebej, še ni protipravno, pa ravnanja, upoštevana skupno, lahko kažejo na protipravnost in s tem na trpinčenje. Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilno za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj (npr. VIII Ips 271/2015). Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, ali je šlo za izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, izključi, degradira ali drugače trpinči, kar pomeni zlorabo in ni dopustno. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno ravnanje ali vedenje, je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Sekundarno se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način.

17. Tako je sodišče v zvezi z očitkom tožnice glede odvzema delovnih nalog, da ji je takratni direktor A.A. onemogočil prost dostop do dokumentacije občutljive narave oziroma zaklenil omare z dokumentacijo, ki jo je tožnica potrebovala za opravljanje dela, da ji je ukinil pooblastila pri bankah in druge naloge, ki sodijo v delokrog tožnice, da ji je onemogočil dostop do strežnika, za vsako posamezno ravnanje presodilo, da je direktor "razumno" onemogočil dostop do map s finančnimi in drugimi podobnimi podatki, dostop pa je ukinil vsem, določene funkcije pa prevzel sam, ker so reševali družbo in je bil krizni direktor. Pri tej presoji niti ni odločilno, da je direktor dostop do finančne dokumentacije ukinil vsem zaposlenim, temveč bi moralo sodišče upoštevati tožničino konkretno delo, to je delo na področju financ in računovodstva, in se opredeliti do učinka ukrepov direktorja na delo finančne direktorice na domu oziroma na daljavo. Med trpinčenje se namreč uvrščajo tudi ravnanja, ki pomenijo napad na organizacijsko vlogo tožnice. Tožnica je trdila, da ji je A.A. v obdobju od 1. 10. 2016 postopoma odvzel naloge, sodišče pa je zaključilo, da je organizacijska odločitev o opravljanju posameznih nalog v pristojnosti direktorja. Tak zaključek je v zvezi s posameznimi ravnanji najmanj preuranjen, pri čemer je treba presojati niz ravnanj kot celoto. V tem primeru so zaključki lahko tudi drugačni, zlasti glede na izpoved direktorja, da tožnici niti ni odrejal dela in da je obseg tožničinega dela znašal le še 4 ure mesečno.

18. Tožnica je v povezavi z navedenimi očitki zatrjevala tudi ignoriranje A.A. in pomanjkanje komunikacije oziroma pojasnil z njegove strani ter informacijsko blokado. Onemogočil ji je oddaljen dostop do strežnika ter uporabniško ime za dostop na spletno stran I., preprečil prejemanje elektronske pošte, ipd. Vse našteto, upoštevaje navedbe in pisna dokazila o omejenem posredovanju informacij oziroma odsotnosti (omejen pretok informacij), sodi v nabor tipičnih oblik trpinčenja, še posebej ob dejstvu, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo na daljavo z uporabo informacijske tehnologije. Zlasti pa je v tovrstnih sporih potrebno presoditi pomen pomanjkljive komunikacije v odnosu nadrejeni – podrejeni. O prepovedi stikov zaposlenih s tožnico in njeno mamo ter pošiljanja elektronske pošte na elektronski naslov tožnice v zvezi s financami je izpovedala tudi B.B.. Kljub temu je njeno izpoved sodišče označilo za neverodostojno zgolj zato, ker ni bila zaposlena pri toženi stranki po 17. 9. 2017, pri čemer je ta dokazna ocena vsaj preuranjena, saj se očitki v zvezi z informacijsko blokado nanašajo na obdobje od 1. 10. 2016 dalje. Očitka ukinitve oddaljenega dostopa do strežnika od februarja 2018 dalje pa tudi ni mogoče povezati oziroma opravičiti s pozivom na delo na sedežu tožene stranke oziroma enostransko spremembo kraja opravljanja dela, ki ni imela podlage v pogodbi o zaposlitvi. Da bi sodišče presodilo utemeljenost navedenih očitkov, bi moralo ugotoviti, ali je takratni direktor tožene stranke A.A. sistematično oziroma s ponavljajočimi ravnanji, ki jih opisuje tožnica, slednjo izključeval, diskreditiral, ignoriral in podobno, kar pa bi lahko storilo le ob presoji vsega dogajanja kot celote.

19. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevane kršitve prepovedi nadlegovanja tožnice. Po 7. členu ZDR-1 je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, in se po določbah tega zakona šteje za diskriminacijo. Tožnica poudarja, da jo je tožena stranka nadlegovala oziroma diskriminirala na podlagi osebne okoliščine družinskega stanja, ker je hči C.C. kot večinske lastnice, ki ji je tožena stranka v letu 2016 izdala sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, novo vodstvo tožene stranke pa ju je želelo izločiti iz vodstvenih organov, o čemer tečejo sodni spori. Iz izpovedi A.A. izhaja, da je tožnico obravnaval drugače kot ostale zaposlene. Zato bi moralo sodišče v tem kontekstu presojati sklep o prenehanju dela na domu in pozivu tožnice na sedež družbe, izdanega en dan po razrešitvi oziroma prenehanju funkcije tožnice v nadzornem svetu tožene stranke, ter posledično izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem je treba upoštevati tudi prepoved povračilnih ukrepov oziroma določbo sedmega odstavka 6. člena ZDR-1, po katerem diskriminirane osebe in osebe, ki pomagajo žrtvi diskriminacije, ne smejo biti izpostavljene neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, ki ima za cilj uveljavitev prepovedi diskriminacije. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je bilo dejansko stanje glede zatrjevanega nadlegovanja in diskriminacije tožnice nepopolno ugotovljeno.

20. Tožnica je zatrjevala tudi plačno diskriminacijo na podlagi spola in družinskega stanja. Trdila je, da je za svoje delo prejemala 38 % nižjo plačo, kot je za delo enake vrednosti prejemal D.D.. Po 133. členu ZDR-1 je delodajalec dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo delavcem, ne glede na spol. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je očitek kršitve prepovedi diskriminacije neutemeljen že zato, ker tožnica in D.D. nista bila zaposlena na istem delovnem mestu. Tudi ugotovitev sodišča, da je D.D. delal pri toženi stranki bistveno dlje od tožnice, to je od leta 1995, ne daje podlage za zaključek spoštovanja kršitve prepovedi diskriminacije. Zlasti ne ob upoštevanju izpovedi E.E., da se je plača tožnice izenačila s plačo D.D. po nekaj letih tožničine zaposlitve v družbi. Ključno za presojo plačne diskriminacije je, ali je tožnica pri toženi stranki po nastopu vodilne funkcije A.A. opravljala delo enake vrednosti kot D.D.. Pri tem ni odločilno, da D.D. ne zaseda isto delovno mesto kot tožnica, temveč gre za objektivno primerjavo dveh različnih del, ki naj bi bili enaki po vrednosti, kar pomeni, da je treba izhajati iz vsebine dela in ne zgolj formalnega poimenovanja delovnih mest. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravno odločilnih dejstev, tj. ali sta tožnica in D.D. opravljala delo enake vrednosti.

21. V drugem odstavku 118. člena ZDR-1 so našteti kriteriji, na podlagi katerih sodišče določi višino denarnega povračila, in sicer trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da mora sodišče pri odmeri upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na nepopolno ugotovljena odločilna dejstva v zvezi z očitano kršitvijo prepovedi nadlegovanja oziroma diskriminacije in trpinčenja, je vsaj preuranjena tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila, ki presega dve plači tožnice. Poleg tega je sodišče pri odmeri denarnega povračila upoštevalo tožničino zaposlitev v trajanju šest let, ne da bi se posebej opredelilo do trditev in izpovedi tožnice ter C.C., da je tožnica opravljala delo pri toženi stranki in povezanih družbah od septembra 2006 dalje, na kar opozarja tudi v pritožbi.

22. Ker vse navedeno ni bilo upoštevano pri odločitvi, sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe (drugi odstavek V. točke, VII. točko in VIII. točko izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje še ni presojalo odgovornosti tožene stranke z vidika zatrjevanega nadlegovanja tožnice v smislu prvega in drugega odstavka 7. člena ZDR-1 niti ugotavljalo relevantnih dejstev (delo enake vrednosti) v zvezi z zatrjevano plačno diskriminacijo po 133. členu ZDR-1. To zahteva ugotavljanje dejstev, ki še niso bila predmet obravnave, v primeru ugotovitve protipravnosti ravnanja tožene stranke pa bi bilo treba ugotoviti še ostale predpostavke odškodninske obveznosti, glede katerih sodišče prve stopnje še ni izvedlo dokaznega postopka. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji. Ne gre namreč zgolj za ponovitev vseh ali nekaterih od že izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, kar bi nalagalo pritožbeno obravnavo zaradi oblikovanja spremenjene dokazne ocene (347. člen ZPP), pač pa je potrebna dopolnitev dejanskega stanja. Če bi navedene okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi s tem nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera ocenjuje, da je zaradi varstva pravic obeh strank do pritožbe smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, in da vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

23. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter ponovno oceniti, ali zgoraj izpostavljena relevantna ravnanja tožene stranke predstavljajo trpinčenje, nadlegovanje oziroma diskriminacijo, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenih zahtevkov ter o stroških postopka pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.