Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavani zadevi gre za odločanje o zahtevku, ki se ne nanaša na postopek dodelitve sredstev, ampak za samostojno vlogo za spremembo obveznosti, zato uporaba sprememb in dopolnitve Uredbe PRP ne predstavlja retroaktivnega posega v že pridobljene pravice.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožeče stranke za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33111-73/2010/11 z dne 28. 1. 2011. Odločitev temelji na ugotovitvi, da so bila z odločbo o pravici do sredstev, 28. 1. 2011 odobrena nepovratna sredstva za sofinanciranje iz ukrepa 123, Dodajanje vrednosti kmetijskim in gozdarskim proizvodom za gospodarske družbe, samostojne podjetnike, zadruge in zavode, v letu 2010. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka vlogi za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka vlaganja zahtevka za izplačilo, ugodila že 12. 10. 2011 in določila, da je treba vložiti prvi zahtevek za izplačilo najkasneje do 31. 12. 2012. Prav tako je tožena stranka zahtevku za spremembo obveznosti ugodila 13. 12. 2012 in določila rok za vložitev zahtevka za izplačilo najkasneje do 31. 12. 2013. 2. Na podlagi Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013, v letih 2011-2013 z dne 16. 11. 2012 (Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP), je skladno s tretjim odstavkom 122. člena te uredbe mogoče vložiti en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanja roka vlaganja zahtevka za izplačilo sredstev. Dne 31. 12. 2013 je tožeča stranka posredovala toženi stranki že tretji zahtevek za spremembo obveznosti, ki mu je bilo ugodeno 27. 2. 2014 in določen rok za vložitev zahtevka za izplačilo najkasneje do 31. 12. 2014. Stranka je z zahtevkom za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka vložitve zahtevka za izplačilo, ki ga je vložila 31. 12. 2013, izkoristila možnost podaljšanja roka vložitve zahtevka za izplačilo, ki ga omogoča tretji odstavek 122. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP), zato njenemu zahtevku z dne 31. 12. 2014 ni bilo mogoče ugoditi.
3. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je za podaljšanje roka moral zaprositi zaradi izrednih okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Tako je februarja 2014 Slovenijo prizadel žled, katerega posledice se poznajo tudi v letu 2015, oziroma letu 2016, sprejeta je bila novela Energetskega zakona, ki je postavila nova pravila na področju obnovljivih virov energije, junija 2014, pa je odgovorna oseba tožeče stranke doživela prometno nesrečo in je zaradi njenih posledic bistveno omejena pri delu in vodenju projekta. S tem so bili po mnenju tožeče stranke izpolnjeni pogoji 54. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) ter Uredbe PRP. Meni, da obrazložitev tožene stranke o zavrnitvi zahtevka ni obrazložena, saj iz nje ne izhaja, zakaj s spremembo obveznosti ne bi bil dosežen namen, zaradi katerega je bila tožeči stranki dodeljena pravica do sredstev.
4. Navaja tudi, da bi se za tožečo stranko morale uporabiti določbe Uredbe PRP 2010, ki ne omejujejo števila zahtevkov za spremembo obveznosti. Sklicuje se na prepoved retroaktivnega posega v pravice in obveznosti, ki jih je pridobila po Uredbi PRP 2010 in javnem razpisu. Prav tako se omejitev vlagatelja števila zahtevkov za podaljšanje obveznosti določa le glede neuporabe pravila glede vračila izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.
5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je ponovno pojasnila, da dopustno število zahtevkov za spremembo obveznosti, ki jih lahko vloži upravičenec in se nanašajo na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo zahtevkov na novo ureja Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP, ki je začela veljati 27. 11. 2012. Od uveljavitve omenjene novele so lahko upravičenci vložili največ en zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev. Tožeči stranki je bilo tako na podlagi zahtevka z dne 31. 12. 2013 odobreno podaljšanje roka, vendar je s tem zahtevkom tožeča stranka izkoristila dopustno število zahtevkov za spremembo obveznosti, kar pomeni, da je bilo treba njen zahtevek z dne 31. 12. 2014 zavrniti. Zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na veljavnost in spoštovanje Uredbe PRP 2010. Postopek v zvezi z zahtevkom za spremembo obveznosti se namreč ni začel na podlagi Uredbe PRP 2010. Prav tako zavrača tožbeni ugovor, da se podzakonskim predpisom ni mogoče omejiti pravice iz 54. člena ZKme-1, saj gre za to, da so pogoji in postopki za izvajanje ukrepov PRP podrobneje določeni v podzakonskem predpisu. Zavrača tudi tožbeni ugovor višje sile in izrednih okoliščin, ki se morajo izkazovati na podlagi določb Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2016 z dne 15. 12. 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe določbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Sodišču predlaga, da zahtevek tožeče stranke zavrne.
K I. točki izreka:
6. Tožba ni utemeljena.
7. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:
8. V obravnavani zadevi odločitev o zavrnitvi vloge za odobritev spremembe roka za dokončanje investicije in vložitev popolnega zahtevka za izplačilo, ki ga je vložila tožena stranka 27. 12. 2014 (tožena stranka je vlogo prejela 31. 12. 2014), temelji na določbi drugega odstavka 55. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o PRP, ki je bila objavljena v Uradnem listu 87/2012 in je začela veljati 17. 11. 2012. V navedeni določbi je določeno, da se ne glede na prvi odstavek 128. člena Uredba PRP, uporabijo določbe tega drugega odstavka tako, da lahko upravičenec na ARSKTRP pošlje največ en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti v skladu s spremenjeno 2. točko tretjega odstavka 122. člena Uredbe PRP, ne glede na to, da je bila odločba o pravici do sredstev upravičencu izdana na podlagi javnih razpisov, objavljenih na podlagi Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013, Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, v letih 2010-2013, ali Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, v letih 2011-2013. 9. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožeči stranki odločba o pravici do sredstev izdana na podlagi javnega razpisa dne 28. 1. 2011, torej na podlagi Uredbe PRP, je bila torej uporaba drugega odstavka 55. člena prej navedene Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP oziroma upoštevanje tretjega odstavka 122. člena Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP, pravilna. V zadevi namreč med strankama ni sporno niti dejstvo, da je bilo zahtevku tožeče stranke za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevka za izplačilo sredstev pred uveljavitvijo Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP, ugodeno dvakrat in po uveljavitvi navedene uredbe tudi 27. 2. 2014, kar tudi po presoji sodišča pomeni, da je tožeča stranka s tem podaljšanjem, ki temelji na zahtevku z dne 31. 12. 2013, izkoristila dovoljeno število zahtevkov za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev.
10. Sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na obveznost uporabe določb Uredbe PRP 2010 in v tej povezavi možnost vlaganja neomejenega števila zahtevkov za spremembo obveznosti, ki jih lahko vloži upravičenec. Gre namreč za vložitev zahtevka, za katerega je tudi po presoji sodišča treba upoštevati v času odločanja veljavne določbe Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP. V tej zvezi sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor prepovedi retroaktivne uporabe predpisa. Prava retroaktivnost je namreč podana, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v dejanska stanja, nastala že v preteklosti, pred uveljavitvijo zakona. Gre za dejanska stanja, ki se niso v preteklosti (pred uveljavitvijo zakona) samo začela, temveč so se začela razvijati in pravno učinkovati. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločanje o zahtevku, ki se ne nanaša na postopek dodelitve sredstev, ampak za samostojno vlogo za spremembo obveznosti, zato uporaba sprememb in dopolnitve Uredbe PRP ne predstavlja retroaktivnega posega v že pridobljene pravice.
11. Ker gre za predpis (Uredba PRP), ki na podlagi pooblastila ZKme-1 določa pogoje za dodeljevanje sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da v tem predpisu ne smejo biti določena pravila oziroma pogoji, ki se nanašajo pogoje in postopek spremembe obveznosti.
12. Ker lahko upravičenec na ARSKTRP pošlje največ en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev, na drugačno presojo izpodbijane odločitve po presoji sodišča ne morejo vplivati niti navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na višjo silo oziroma izredne dogodke v letu 2014, 2015 in v letu 2016, za katere uveljavljanje je predpisan poseben postopek.
13. Ker je sodišče, ki je poleg preizkusa zakonitosti izpodbijane odločbe, glede na tožbene navedbe opravilo tudi uradni preizkus pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava, ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane določbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
K II. točki izreka:
14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.