Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tako je tožeča stranka z zgornjo izpovedbo sama ovrgla svoja zatrjevanja o ponavljajočih motilnih dejanjih (zadnje naj bi bilo 9. 3. 2013). Glede na navedeno je moč soglašati z zaključkom sodišča prve stopnje, da ima obravnavano motenje posesti, ki se je pričelo 20. 12. 2012 značilnost nadaljevanega motilnega dejanja in ki je potekalo že od 20. 12. 2012 nepretrgoma in prvotno stanje posesti ni bilo vzpostavljeno. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe kot prepozne se tako izkaže kot pravilna.
I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožeči stranki trpita sami svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 20. 3. 2013, vloženo 21. 3. 2013. Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 20. 3. 2013, vložen 21. 3. 2013. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 344,65 EUR v roku 8 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
2. Proti temu sklepu se pritožujeta tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče glede ponavljajočih in nadaljevanih motilnih dejanj ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Ker se toženčeva dejanja ves čas niso razlikovala, gre za ponavljajoča se dejanja, pri katerih prične subjektivni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti teči od zadnjega motilnega dejanja. Z vsakim posameznim parkiranjem je bilo dejanje začeto in izvršeno do konca, dejanja se med seboj niso razlikovala. V trenutku, ko je toženec odstranil avto (ker se je z njim pač kam odpeljal), je bilo vzpostavljeno prvotno stanje izpred motilnega dejanja in tožnika več nista bila motena. Po mnenju tožečih strank vsako posamezno dejanje prestavlja ločeno in posamezno motilno dejanje in ga je šteti za ponavljajoča dejanja in ne kot ugotavlja sodišče prve stopnje za eno nadaljevano dejanje. Rok za vložitev tožbe, če se motilno dejanje nadaljuje, teče od dneva, ko je tožnik zvedel za prvo ravnanje, pri ponavljajočih se motilnih dejanjih teče od dneva, ko je tožnik zvedel za vsako novo motilno dejanje. Vprašanje, kdaj gre za nadaljevano motenje posesti in kdaj za ponavljajoče pa je po mnenju tožečih strank dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje napačno rešilo. Predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Kot izhaja iz razlogov sklepa je sodišče tožbo zaradi motenja posesti zavrglo kot prepozno, ker sta bili tožeči stranki v svoji posesti garaže moteni na enak način nepretrgoma že od 20. 12. 2012 do vložitve tožbe in da prvotno stanje posesti ni bilo vzpostavljeno, zato ga je šteti kot nadaljevano motilno dejanje. Dne 21. 3. 2013 vloženo tožbo je zavrglo kot prepozno. Tak zaključek in odločitev sodišča prve stopnje tožeči stranki grajata in poudarjata, da gre v obravnavanem primeru za ponavljajoča dejanja, zato je 30-dnevni subjektivni rok pričel teči od zadnjega motilnega dejanja, to je od 9. 3. 2013 dalje.
6. Tožeči stranki sta v tožbi pod točko I med drugim navedli: „Tožeči stranki sta predmetno garažo nemoteno uporabljali vse od nakupa leta 1998 do konec decembra 2012“. Pod III tožbe pa sta navedli: „Toženec motilna dejanja ponavlja. Tako je 9. 3. 2013 ob 12.30 uri ponovno parkiral pred garažo tožeče stranke in ponovno tako, da je v celoti onemogočil uporabo slednje“, pod IV pa „s ponovnim motilnim dejanjem 9. 3. 2013 sta tožeči stranki v celoti onemogočeni v uporabi garaže, ker navedena dejanja toženec ponavlja“. Vendar pa dokazni postopek (posebej izpovedba drugotožnika kot stranke) ni potrdil gornjih navedb tožeče stranke, da gre za ponavljajoče motilno dejanje. Drugotožnik (hkrati tudi zakoniti zastopnik prvotožeče stranke) je zaslišan kot stranka (kar povzema sodišče prve stopnje v razlogih tč. 6 in 7) izpovedal: - da je toženec parkiral pred garažo konec decembra 2012, - da od tedaj dalje garaže tožeča stranka ni mogla več uporabljati, ker ji je bilo zaradi parkiranja to onemogočeno, - da je od decembra 2012 do glavne obravnave 4. 7. 2013 drugotožnik najmanj 30-krat poskušal vstopiti v garažo, pa mu je bilo to onemogočeno, ker je tam bilo parkirano vozilo toženca.
7. Tako je tožeča stranka z zgornjo izpovedbo sama ovrgla svoja zatrjevanja o ponavljajočih motilnih dejanjih (zadnje naj bi bilo 9. 3. 2013). Glede na navedeno je moč soglašati z zaključkom sodišča prve stopnje, da ima obravnavano motenje posesti, ki se je pričelo 20. 12. 2012 značilnost nadaljevanega motilnega dejanja in ki je potekalo že od 20. 12. 2012 nepretrgoma in prvotno stanje posesti ni bilo vzpostavljeno. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe kot prepozne se tako izkaže kot pravilna.
8. Pritožbena navedba, da je bilo z vsakim posameznim parkiranjem dejanje začeto in izvršeno do konca in da ko je toženec odstranil avto, je bilo vzpostavljeno prvotno stanje izpred motilnega dejanja in tožnika več nista bila motena, predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (člen 337 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), ki pa bi v nasprotnem, glede na zgoraj navedeno izpovedbo tožeče stranke, bila tudi protispisna.
9. Posledično se kot pravilna izkaže tudi odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo, saj z zavrženjem tožbe kot prepozne, ni izkazana že prva predpostavka za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve.
10. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče ob tem, ko ob uradnem preizkusu (člen 350/II ZPP) ni našlo nobene uradno upoštevne, niti pavšalno uveljavljane procesne kršitve (tožeči stranki ne pojasnita v čem naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev), zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (člen 365 točka 2 ZPP).
11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeči stranki nista uspeli s pritožbo, trpita sami pritožbene stroške.