Jedro

Obstaja verjetnost, da ni bil izpolnjen že formalni pogoj, ki se zahteva za sklenitev kolektivne pogodbe po prvem odstavku 2. člena ZKolP, saj v. d. generalnega direktorja ni imel veljavnega pooblastila oziroma je svoja pooblastila prekoračil (72. in 73. člen OZ), kar pomeni, da gre za neobstoječ pravni posel, saj predlagatelj pravnega posla ni odobril.

Možnost preprečitve sprejetja katerega koli splošnega akta pomeni prevzemanje nalog vodenja in upravljanja predlagatelja, za katere je pooblaščena uprava, ter globok poseg v avtonomijo predlagatelja kot delodajalca. Ker je verjetno, da bo v prihodnje prišlo do take blokade sprejemanja splošnih aktov pri predlagatelju zaradi določbe točke 2 Kolektivne sporazuma, škode zaradi negotovosti, ali bodo predlagani splošni akti sprejeti, oziroma zamika njihovega sprejetja daleč v prihodnosti pa ne bo mogoče odpraviti z učinkom za nazaj, je predlagatelj s stopnjo verjetnosti izkazal pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

Pri ugotavljanju verjetnega nastanka bodoče težko nadomestljive škode ni treba izkazati, da ta že nastaja, zadostuje verjetnost, da bo do njenega nastanka brez začasne odredbe prišlo.

V zvezi s predlagano začasno odredbo je podana reverzibilnost, saj bodo v primeru odpovedi, premestitev ipd., ki jih bo v času zadržanja sprejel predlagatelj, delavci lahko uveljavljali sodno varstvo in dosegli reintegracijo (če bodo to uveljavljali). V primeru pravnomočno zavrnjenih zahtevkov bodo lahko zahtevali obnovo postopka. Kolektivni dogovor ni spremenil pogojev glede sodnega varstva v zvezi z odpovedmi in ne vpliva na tek prekluzivnega roka za vložitev tožbe, tako da morajo delavci predlagatelja, če zatrjujejo nezakonitost odpovedi, v vsakem primeru pravočasno vložiti tožbo na sodišče.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v celoti glasi:

"I. Ugovoroma nasprotnih udeležencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 9. 2025 se delno ugodi in se sklep o začasni odredbi razveljavi v delu, ki se nanaša na točko 1, točko 3, peti in šesti odstavek točke 4 ter točke 5‑11 Kolektivnega dogovora z dne ..., objavljenega v Ur. l. RS, št. ...

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne v delu, ki se glasi:

"Izvrševanje in izvajanje točke 1, točke 3, petega in šestega odstavka točke 4 ter točk 5-11 Kolektivnega dogovora z dne ... se do pravnomočnosti odločitve sodišča v glavni zadevi zadrži."

III.V preostalem delu se ugovora nasprotnih udeležencev zoper sklep o začasni odredbi zavrneta in se sklep o začasni odredbi potrdi v nerazveljavljenem delu, ki se nanaša na izdano začasno odredbo v delu, v katerem je do pravnomočne odločitve v tem sporu zadržano izvrševanje in izvajanje točke 2 ter prvega, drugega, tretjega, četrtega in sedmega odstavka točke 4 Kolektivnega dogovora z dne ..."

II.Pritožba se v preostalem delu zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sklepa.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru prvega nasprotnega udeleženca in drugega nasprotnega udeleženca zoper sklep o začasni odredbi št. X Pd 900/2025 z dne 1. 9. 2025 in razveljavilo ta sklep o začasni odredbi (I. točka). Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Izvrševanje in izvajanje kolektivnega dogovora z dne ..., objavljenega v Ur. l. RS, št. ..., se do pravnomočnosti odločitve sodišča v glavni zadevi zadrži." (II. točka). Odločitev o stroških postopka v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (III. točka).

2.Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev, zavrnitev ugovora nasprotnih udeležencev in potrditev sklepa o začasni odredbi. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni izkazana težko nadomestljiva škoda. Trdi, da je konkretno izkazal, da nasprotna udeleženca že uporabljata kolektivni dogovor za blokado internih aktov, v zvezi s čimer je predložil negativno mnenje z dne 5. 6. 2025 glede Pravilnika o notranji organizaciji; s tem mu je onemogočeno usklajevanje organiziranosti z ZRTVS-1 in statutom ter izvajanje nujnih reorganizacijskih odločitev. Meni, da gre za neposreden vpliv na upravljanje, in ne zgolj za hipotetično možnost, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja, da sklep obravnava le razloge za nesprejem akta o sistemizaciji, ne pa tudi Pravilnika o notranji organizaciji. Vztraja, da je pri sprejemanju internih aktov v celoti prepuščen volji nasprotnih udeležencev; kolektivni dogovor mu časovno, postopkovno in vsebinsko onemogoča zakonito delovati. Sklicuje se na register tveganj za mesec marec 2025, iz katerega izhajajo tveganja organizacijske strukture, neustrezne sistemizacije delovnih mest, ustreznosti kadrovskih virov in uspešnosti vodenja kadrov ter tveganje pogajanj s socialnimi partnerji. Navaja, da trenutno stanje zahteva stalno sprejemanje odločitev in odzivanje na izpostavljena tveganja, svojega delovanja in organiziranosti pa ne more uskladiti s predpisi, saj mu to kolektivni dogovor de facto onemogoča s tem, da veže odpuščanja in presežke na soglasja delavcev oziroma sindikatov. Trdi, da ga kolektivni dogovor glede posredovanja podatkov sili v nezakonito poslovanje. Opozarja na nerazumno visoke oziroma nezakonite odpravnine in pogodbene kazni po kolektivnem dogovoru; iz tega naslova izvira tudi izguba v letu 2024, kar kaže na finančno nevzdržnost in težko nadomestljivo škodo. Trdi, da je v precepu, ali ohranjati zaposlitve oseb, ki jih ne potrebuje, s čimer krši ZJU in si povzroča finančno škodo, ali pa tvega nezakonito odpoved, saj odpovedi brez soglasja ne more podati, noben delavec pa ne poda soglasja k svoji odpovedi. Nasprotuje stališču, da se odpravnine in pogodbene kazni izplačujejo tudi skladno z določbo 7. člena Aneksa št. 14 h kolektivni pogodbi predlagatelja, poleg tega je predlog razširil tudi na ugotovitev ničnosti te določbe in predlagal začasno odredbo, o kateri še ni odločeno. Trdi, da je vsebina 5. člena kolektivnega dogovora napolnjena s to določbo aneksa, ki je zanj tudi sporna. Zatrjuje nastajanje dejanske konkretne škode, saj izplačilo pogodbenih kazni, odpravnin in odškodnin delavci uveljavljajo pred sodiščem v delovnih sporih, med njimi A. A. in B. B. Glede na to, da je zoper predlagatelja v teku okoli 70 delovnih sporov, zatrjuje težko nadomestljivo škodo. Nasprotuje stališču, da ne gre za škodo, če kolektivni dogovor delavcem omogoča več pravic kot zakonodaja, saj ta presega zakonsko dopustni okvir, odpravlja zakonske institute in podeljuje sindikatom pravico veta, kar je v nasprotju z ZRTVS-1, ZDR-1, ZJU, ZSPJS in načelom zakonitosti ter statutom; arbitrarno se urejajo pravice v škodo javnih sredstev. Trdi, da socialni partnerji pri sklepanju kolektivnega dogovora ne morejo biti povsem svobodni pri določanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja; revizijsko poročilo računskega sodišča iz leta 2024 navaja, da so stranke kolektivnih pogodb omejene z določbami ZSPJS. Pove, da sodba X Pd 572/2024 kaže na absurdnost zahtev za posredovanje osebnih podatkov. Meni, da kolektivni dogovor daljnosežno vpliva na delovanje predlagatelja, škoda pa se poleg neposredno izkazane (zavrnitev predloga internega akta in finančne posledice) kaže tudi v širšem vplivu na delovanje celotnega javnega zavoda. Zaradi omejitev, ki jih kolektivni dogovor nalaga upravi, ne more učinkovito upravljati kadrovskih in organizacijskih procesov, ohranja se zastarela struktura delovnih mest, zmanjšuje se fleksibilnost pri razporejanju zaposlenih, kar negativno vpliva na izvajanje programa, kakovost storitev in konkurenčnost na trgu. Meni, da ZIZ in ZDSS-1 ne zahtevata konkretne denarne škode, temveč verjetnost, da bi zaradi neizdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Škoda, ki mu nastaja, je finančna, organizacijska, poslovna in ugledna, njena nepopravljivost pa je tudi v nezmožnosti njenega preprečevanja. Zatrjuje neobrazloženost sklepa in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedeno, katere navedbe o povzročanju škode (nezmožnost odzivanja na tveganja, sprejemanja internih aktov ipd.) niso konkretne; nemogoče je izkazati zavrnitev soglasja s strani vsakega delavca. Nasprotuje tudi ugotovitvi glede reverzibilnosti v povezavi z odpovedmi delavcem v času veljavnosti začasne odredbe. Meni, da kolektivni dogovor ne spreminja obveznosti vložitve tožbe na nezakonitost odpovedi v prekluzivnem roku po 200. členu ZDR-1; v primeru neutemeljenosti predloga bi kolektivni dogovor veljal, delavci bi v individualnih delovnih sporih lahko vložili obnovo postopka in zahtevali ustrezna izplačila, minimalno varstvo glede odpravnin imajo po ZDR-1 in kolektivnih pogodbah. Nasprotuje ugotovitvi, da nadaljnje učinkovanje kolektivnega dogovora predlagatelju ob zakonitem poslovanju ne povzroča finančnih obremenitev, saj ta terja od predlagatelja nezakonito ravnanje glede posredovanja podatkov, nezmožnost kadrovskega ukrepanja in ima velike učinke. Ne drži, da so posledice sprejema splošnih aktov brez sodelovanja sindikata lahko za delavce veliko hujše kot negativne posledice zaradi nadaljnjega učinkovanja kolektivnega dogovora, saj v primeru njegovega zadržanja ne bi vladalo popolno brezpravje, ravnal bi skladno z ZDR-1 in ZSDU ter sodeloval s sindikati in si pridobil njihovo mnenje pred sprejemom splošnih aktov, ob tem pa bi ga uprava lahko ustrezno vodila. Po njegovem mnenju ne pomeni, da ni reverzibilnosti, če bi v primeru zavrnitve predloga v vmesnem času sprejeta sistemizacija in organizacija dela ne bi prenehala veljati sama po sebi, temveč bi bil za to potreben nov kolektivni spor. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje o verjetnosti obstoja terjatve. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena nasprotnima udeležencema, ki nanjo odgovarjata, predlagata njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka predlagatelju. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep vsebuje jasne razloge v vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do trditev predlagatelja v zvezi z zatrjevano škodo in pogoja reverzibilnosti, je pa v zvezi s tem delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6.V tem kolektivnem delovnem sporu sodišče odloča o ničnosti Kolektivnega dogovora, ki ga je ... tedanji v. d. direktorja predlagatelja sklenil z nasprotnima udeležencema. Predlagatelj je na podlagi 56. člena ZDSS-1 predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, s katero bi sodišče do pravnomočnosti zadržalo izvrševanje in izvajanje tega Kolektivnega dogovora. Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi z dne 1. 9. 2025 predlogu ugodilo in izdalo sklep o začasni odredbi. Z izpodbijanim sklepom pa je v celoti ugodilo ugovoroma nasprotnih udeležencev in sklep o začasni odredbi razveljavilo ter zavrnilo predlog za njeno izdajo. Štelo je, da je predlagatelj izkazal, da njegova terjatev verjetno obstoji (pogoj iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), vendar je presodilo, da ni podan niti pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, niti pogoj reverzibilnosti, ki se v sodni praksi zahteva za regulacijske začasne odredbe od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izkazana verjetnost terjatve predlagatelja in v tem delu pravilno zavrnilo trditve nasprotnih udeležencev v njunih ugovorih. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in stališča v zvezi s tem pogojem za izdajo začasne odredbe in se nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 22. člena novele Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B), po kateri do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo generalni direktor kot vršilec dolžnosti; funkcijo vršilca dolžnosti opravlja s pristojnostmi, ki jih je imel do uveljavitve tega zakona, pri čemer znotraj pristojnosti iz 22. člena zakona opravlja le tekoče posle, ki omogočajo nemoteno delovanje predlagatelja in zagotavljajo izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Pravilno je štelo, da glede na časovne okvire, okoliščine sklepanja in vsebino pravnih razmerij, ki jih ureja Kolektivni dogovor (opisane v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), obstaja realna verjetnost, njegova sklenitev ni bila nujna za nemoteno delovanje predlagatelja in za zagotavljanje izpolnjevanja profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti skladno z določbo tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B. Pravilna je tudi ugotovitev, da je šlo za obsežne odločitve in spremembe, ki vplivajo tudi na delo bodočega vodstva, zaradi česar je z verjetnostjo izkazano, da je v. d. generalnega direktorja prekoračil svoja pooblastila, saj je bilo jasno, da mu bo funkcija v. d. generalnega direktorja z imenovanjem uprave prenehala po samem zakonu. Poleg tega se je Kolektivni dogovor začel uporabljati ..., kot izhaja iz njegovega 11. člena, torej več kot mesec in pol po njegovem podpisu, kar tudi nakazuje na verjetnost, da ni bil nujen za nemoteno delovanje predlagatelja in za izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Glede na navedeno je kot verjetno izkazano, da sklenitev Kolektivnega dogovora s strani v. d. generalnega direktorja predlagatelja presega pojem tekočih poslov. Ne glede na zaveze iz Aneksa št. 14 (BI/3) in Aneksa št. 15 (BI/4), bi bilo možno s podpisom Kolektivnega dogovora počakati do konstituiranja nove uprave. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno razlogovalo, da sprejem Kolektivnega dogovora ni bil nujen za nemoteno delovanje predlagatelja tudi zato, ker je bilo že v njegovem Statutu predvideno zagotavljanje nemotenega delovanja sindikata (40. člen) in sodelovanje sindikata pri predlogih splošnih aktov (84. člen) ter da številna upravičenja sindikata izhajajo tudi iz Pogodbe o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo (A4). Utemeljen je zaključek, da obstaja verjetnost, da ni bil izpolnjen že formalni pogoj, ki se zahteva za sklenitev kolektivne pogodbe po prvem odstavku 2. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP), saj v. d. generalnega direktorja ni imel veljavnega pooblastila oziroma je svoja pooblastila prekoračil (72. in 73. člen OZ), kar pomeni, da gre za neobstoječ pravni posel, saj predlagatelj pravnega posla ni odobril. Za neobstoječe pravne posle veljajo glede na sodno prakso enake posledice kot za nične pravne posle, pri obojih gre za absolutno neveljavne pravne posle.1 Glede na navedeno je pravilno štelo, da ima predlagatelj pravni interes za ugotovitev ničnosti Kolektivnega dogovora, pri čemer pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (93. člen OZ); Kolektivni dogovor pa nedvomno še vedno velja, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah je bila njegova veljavnost podaljšana. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor drugega nasprotnega udeleženca o pretrganju adekvatne vzročne zveze, saj tudi če bi si predlagatelj upoštevaje 8. člen Kolektivnega dogovora ob izteku časa, za katerega je bil sklenjen (2 leti), prizadeval za sklenitev novega (takšnih aktivnosti navedena določba sicer ne predvideva), to ne bi bilo odvisno le od njegove volje, pač pa tudi od volje druge stranke/strank kolektivnega dogovarjanja. Predlagatelj od Kolektivnega dogovora ni mogel odstopiti, saj je v njegovem 8. členu določeno, da ga ni mogoče enostransko odpovedati. V zvezi z enostranskim sklepom predlagatelja o ničnosti Kolektivnega dogovora z dne ... se je pred sodiščem prve stopnje vodil kolektivni delovni spor X Pd 565/2023, v katerem je Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 9/2025 zavzelo stališče, da je ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti kolektivne pogodbe v pristojnosti sodišča, ne ene od strank kolektivne pogodbe.2

8.Pritožba predlagatelja je utemeljena v delu, ki se nanaša na ugoditev ugovoroma nasprotnih udeležencev zoper izdano začasno odredbo glede določb Kolektivnega dogovora v točki 2 (ki se nanaša na sprejem splošnih aktov) in v prvem do četrtem in sedmem odstavku točke 4 (ki se nanaša na postopke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in iz razloga nesposobnosti, uvrstitev med presežne delavce, odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, odreditev drugega dela, prerazporeditev in premestitev delavcev) ter zavrnitvijo predloga za začasno odredbo v tem delu. V zvezi s tem delom predloga za začasno odredbo je namreč z verjetnostjo izkazal tudi pogoj, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, in pogoj reverzibilnosti. Glede na veljavne predpise in dejansko stanje v zadevi je mogoča izdaja začasne odredbe z zadržanjem dela Kolektivnega dogovora, v zvezi s katerim je predlagatelj izkazal vse pogoje za njeno izdajo.

9.Točka 2 Kolektivnega dogovora v bistvenem določa, da lahko katerikoli organ oziroma organizacijska enota predlagatelja splošni akt sprejme le ob predhodnem soglasju vsakega delavca, na katerega se ta nanaša, oziroma pod pogojem, da nasprotna udeleženca v roku 8 dni od prejema končnega besedila splošnega akta ne podata negativnega mnenja; če je negativno mnenje podano pravočasno, predlagatelj takšnega splošnega akta ne sme sprejeti oziroma tak akt nima pravnega učinka in je neveljaven; splošni akti po tem členu pa so vsi akti, ki imajo splošno veljavo ne glede na njihovo hierarhijo ali naziv ter tudi obvezna navodila ali smernice, ki imajo splošno veljavo.

10.Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlagano začasno odredbo, da se zadrži točka 2 Kolektivnega dogovora, zmotno štelo, da so zatrjevanja v zvezi s škodo pavšalna, hipotetična in neizkazana, ter da bi moral predlagatelj za uspeh s predlagano začasno odredbo konkretizirati krizne situacije, v katerih naj bi mu bilo onemogočeno ukrepanje, oziroma konkretno navesti, v čem naj bi mu Kolektivni dogovor onemogočal posodobitev organizacijske strukture in sistemizacije. Iz točke 2 Kolektivnega dogovora v zvezi s sprejetjem splošnih aktov predlagatelja dejansko izhaja, da imata nasprotna udeleženca pravico "veta", saj predlagatelj splošnega akta ne sme sprejeti oziroma je tak akt brez pravnega učinka in neveljaven, če k njegovemu sprejetju eden od nasprotnih udeležencev poda negativno mnenje. Tak režim velja za vse akte predlagatelja (vseh njegovih organov in organizacijskih enot), ki imajo splošno veljavo, ne glede na njihovo hierarhijo ali naziv, vključno z obveznimi navodili ali smernicami. Navedeno pomeni, da uprava predlagatelja kot njegov poslovodni organ ne more samostojno sprejeti, spremeniti ali dopolniti nobenega splošnega akta, ki ureja ali vpliva na pravice, obveznosti, odgovornosti ali položaj delavcev. S tem je verjetno izkazano oviranje delovanja predlagatelja, saj je zaradi omejitev, ki jih kolektivni dogovor nalaga upravi, onemogočeno učinkovito upravljanje kadrovskih in organizacijskih procesov pri predlagatelju.

11.ZRTVS-1 opredeljuje predlagatelja kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov ter drugih subjektov (1. člen). Republika Slovenija kot njegova ustanoviteljica mora med drugim zagotoviti njegovo institucionalno avtonomijo (2. člen). Glede na navedeni status in funkcijo ter poudarjeno zahtevo po institucionalni avtonomiji je predlagateljeva dalj časa trajajoča (vsaj večmesečna) nezmožnost samostojnega sprotnega sprejemanja splošnih aktov1 sama zase pravno upoštevna težko nadomestljiva škoda. Splošni akti po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), s katerimi delodajalec določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, so za področje delovnega prava specifičen pravni vir. Poleg heteronomnih pravnih virov (mednarodne pogodbe, zakoni in podzakonski predpisi) urejajo delovna razmerja tudi avtonomni pravni viri, ki jih sprejemajo udeleženci teh razmerij sami, bodisi enostransko delodajalci, kot je v primeru splošnega akta delodajalca, bodisi dvostransko sindikati in delodajalci oziroma njihove predstavniške organizacije, kot je v primeru kolektivnih pogodb.2 Sporna točka 2 Kolektivnega dogovora de facto odvzema predlagatelju pristojnost samostojno sprejemati splošne akte, saj njihovo veljavnost vselej veže na soglasje nasprotnih udeležencev,3 kar splošnim aktom odvzema značaj avtonomnosti in enostranskosti ter jim vsiljuje naravo kolektivnih pogodb. Glede na to, da v delovnem pravu velja načelo subordinacije, so materija splošnih aktov prav različni vidiki direktivne oblasti delodajalca, ki je ta ne more ustrezno izvajati, če je pri vsaki odločitvi, ki vpliva na položaj delavcev pri njem, odvisen od soglasja sindikata. Po sami naravi stvari je delovanje sindikatov usmerjeno v čimvečje koristi delavcev in ni mogoče pričakovati, da bodo lahko objektivno v korist učinkovitega poslovanja predlagatelja z namenom zagotavljanja javne službe presojali, ali bi predlagani sprejem, sprememba ali dopolnitev akta lahko poslabšali delovnopravni, ekonomski ali socialni položaj enega ali več delavcev. Možnost preprečitve sprejetja katerega koli splošnega akta pomeni prevzemanje nalog vodenja in upravljanja predlagatelja, za katere je pooblaščena uprava, ter globok poseg v avtonomijo predlagatelja kot delodajalca. Ker je verjetno, da bo v prihodnje prišlo do take blokade sprejemanja splošnih aktov pri predlagatelju zaradi navedene določbe točke 2 Kolektivne sporazuma, škode zaradi negotovosti, ali bodo predlagani splošni akti sprejeti, oziroma zamika njihovega sprejetja daleč v prihodnosti pa ne bo mogoče odpraviti z učinkom za nazaj, je predlagatelj s stopnjo verjetnosti izkazal pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Take nematerialne škode niti ni mogoče bolj konkretno opredeliti, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.

12.Za verjeten izkaz tega pogoja tudi ni nujno, da je škoda predlagatelju že nastala, v konkretnem primeru torej, da se je že zgodilo, da kak splošni akt ni mogel biti veljavno sprejet zaradi negativnega mnenja nasprotnih udeležencev. Tudi to pa je sicer predlagatelj izkazoval z negativnim mnenjem k predlaganemu Pravilniku o notranji organizaciji javnega zavoda (listina A 5). To še dodatno kaže, da je verjetno, da bosta v prihodnje nasprotna udeleženca podala kakšno negativno mnenje in s tem preprečila sprejetje nadaljnjih splošnih aktov, ki omogočajo predlagatelju opravljanje dejavnosti, zaradi katere je bil ustanovljen v javnem interesu. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da to ne kaže na nastanek težko nadomestljive škode, ker negativno mnenje ni temeljilo le na določbi točke 2 Kolektivnega dogovora in ker bi predlagatelj lahko v prihodnje nasprotna udeleženca pritegnil k sodelovanju v fazi njegove priprave in posledično ne bi prišlo do negativnega mnenja. Odločilno ni niti, zakaj v preteklosti ni prišlo do sprejetja novega akta o sistemizaciji, obstaja namreč verjetnost, da v prihodnje te zahteve Računskega sodišča RS predlagatelj ne bo mogel izpolniti tudi zaradi podanega negativnega mnenja nasprotnih udeležencev.

13.Ugovora nasprotnih udeležencev sta posledično v tem delu neutemeljena. Zavrniti je treba sklicevanje drugega nasprotnega udeleženca, da je situacija primerljiva soodločanju sveta delavcev po 95. členu Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Kot je bilo obrazloženo, je z obravnavano točko 2 Kolektivnega dogovora bistveno poseženo v pristojnost uprave predlagatelja za sprejem aktov iz njene pristojnosti. Na odločitev o ugovoru ne vpliva, da predlagatelj ne zatrjuje, da bi se skušal dogovoriti za nov kolektivni dogovor, s predlagano začasno odredbo pa že po naravi stvari ni mogoče kršiti obveznosti pravilnega izvajanja kolektivne pogodbe in spoštovanja njenih določb oziroma obveznosti, da se vzdrži ravnanj, ki bi lahko nasprotovala izvrševanju Kolektivnega dogovora. Glede zatrjevane kršitve pravice do zakonitega sodnika se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, odločala je sodnica skladno s Sodnim redom. Tudi ugovorne navedbe prvega nasprotnega udeleženca, ki se nanašajo na verjetno izkazani nastanek težko nadomestljive škode, so neutemeljene. Kot že navedeno, trditve o grozeči težko nadomestljivi škodi niso pavšalne, predlagatelju ni bilo treba izkazati, da mu škoda že nastaja oziroma zatrjevati kriznih razmer, na katere se ne bo mogel hitro odzvati, ali konkretno opredeliti odločitev, ki jih namerava sprejeti. Zadostuje, da je z verjetnostjo izkazal, da lahko zaradi izvajanja točke 2 sporazuma pride do nezmožnosti sprejetja splošnih aktov, med njimi tudi nove sistemizacije delovnih mest. Ne gre za to, da bi z zadržanjem izvrševanja Kolektivnega dogovora predlagatelj lahko obšel obveznosti po 10. členu ZDR-1, ta zanj velja v vsakem primeru,6 prav tako določbe Statuta. Zavrniti je treba ugovorno navedbo, da škoda predlagatelju sploh ne more nastati, ker je Kolektivni dogovor naložil predlagatelju dodatne obveznosti glede na zakonsko ureditev, saj ravno določba točke 2 nasprotnima udeležencema daje pravico veta na sprejete splošne akte in s tem poseg v avtonomnost uprave predlagatelja, ki bo na ta način s stopnjo verjetnosti pri sprejemanju odločitev ohromljena. Sklicevanje na Porevizijsko poročilo Računskega sodišča RS ne more vplivati na verjetno izkazanost težko nadomestljive škode; eventualne druge ovire za sprejetje akta o sistemizaciji ali drugega splošnega akta verjetne izkazanosti te predpostavke za izdajo začasne odredbe ne izničijo.

14.Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da v zvezi z začasno odredbo za zadržanje izvrševanja in izvajanja točke 2 Kolektivnega dogovora ni podan pogoj reverzibilnosti. Predlagatelj v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi bil v času zadržanja te določbe glede sodelovanja s sindikati oziroma delavcev pri upravljanju vezan na določbe ZDR-1 in ZSDU. V primeru, da bi bil tožbeni zahtevek v predlogu zavrnjen, bi bila samodejno vzpostavljena veljavnost Kolektivnega dogovora. Zgolj dejstvo, da tudi splošni akti (sprejeti brez soglasja nasprotnih udeležencev v času zadržanja Kolektivnega dogovora) ne bi samodejno prenehali veljati, ne pomeni ireverzibilnosti. Neveljavnost tistih, za katere bosta nasprotna udeleženca naknadno podala negativno mnenje in jih predlagatelj ne bo sam preklical, bo namreč mogoče doseči v kolektivnem delovnem sporu. Zavrniti je treba ugovorno navedbo prvega nasprotnega udeleženca, da bo v primeru zadržanja izvrševanja tega dela Kolektivnega sporazuma predlagatelj lahko popolnoma arbitrarno in samovoljno prilagajal sistemizacijo in organizacijo dela, neodvisno od kadrovskih in dejanskih potreb, saj je predlagatelj dolžan upoštevati veljavno zakonodajo, ki se nanaša na sprejetje splošnih aktov oziroma sodelovanje s sindikati oziroma sodelovanje delavcev pri upravljanju, prav tako tudi določbe Statuta, ki so povezane s tem.

15.Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s predlagano začasno odredbo, da se zadrži točka 4 Kolektivnega dogovora (z izjemo petega in šestega odstavka), zmotno štelo, da so zatrjevanja v zvezi s škodo pavšalna, hipotetična in neizkazana, ker bi moral predlagatelj izkazati, da (že) ima presežne delavce oziroma da so mu onemogočene konkretne odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti oziroma premestitve ipd. Kot že povedano, pri ugotavljanju verjetnega nastanka bodoče težko nadomestljive škode ni treba izkazati, da ta že nastaja, zadostuje verjetnost, da bo do njenega nastanka brez začasne odredbe prišlo.

16.V točki 4 Kolektivni dogovor predlagatelju nalaga, da pred začetkom postopka redne odpovedi iz poslovnega razloga, uvrstitvijo med presežne delavce, odpovedjo s ponudbo nove, odreditvijo drugega dela, prerazporeditvijo ali premestitvijo delavca o tem obrazloženo obvesti podpisnike dogovora in pridobi pisno soglasje delavcev ter da lahko odpove pogodbo iz razloga nesposobnosti le, če pridobi pozitivno mnenje podpisnikov dogovora; če soglasij/pozitivnih mnenj nima, je ravnanje neveljavno in nima pravnih učinkov. Ko bo predlagatelj sprejel novo sistemizacijo oziroma druge splošne akte, ki jih je dolžan sprejeti zaradi uskladitve z zakoni, drugimi predpisi in zaradi učinkovitega poslovanja (kar zaradi izdane začasne odredbe v tem delu lahko stori brez omejitev iz točke 2 Kolektivnega dogovora), bo zaradi nove organizacije verjetno nastopila potreba po uskladitvi dela posameznih delavcev z novo organizacijo dela, čemur splošno znano služijo ukrepi kot so: odreditev drugega dela delavcem, njihovo prerazporejanje ali premeščanje oziroma odpovedi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti (vključno z odpovedjo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi). Če bi moral predlagatelj upoštevati omejitve iz točke 4 Kolektivnega dogovora, bi zaradi zahteve po soglasju delavcev ali sindikatov s takimi ukrepi (ki ga verjetno ti ne bi dali) oziroma zaradi možnosti negativnega mnenja nasprotnih udeležencev ostali sprejeti splošni akti mrtva črka na papirju. Predlagatelj je izkazal verjetnost nastanka težko nadomestljive škode - da naštetih ukrepov ne bi mogel samostojno izvesti dlje časa, posledično je izkazana verjetnost nastanka take škode tudi v povezavi z zahtevami iz prvega do četrtega in sedmega odstavka točke 4 Kolektivnega dogovora.

17.Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da politika zmanjševanja števila zaposlenih pri predlagatelju ni ogrožena z navedenimi določbami, ker se je število delavcev v letu 2024 znižalo za 24. Verjetno izkazana bodoča težko nadomestljiva škoda je v tem, da v bodoče po sprejemu splošnih aktov glede organizacije dela ne bo mogel sprejemati ustreznih kadrovskih odločitev, saj bodo te verjetno blokirane s strani delavcev in nasprotnih udeležencev, pri čemer ne gre nujno za zmanjševanje števila delavcev temveč usklajevanje njihovega dela z novo organizacijo dela.

18.Tudi v zvezi s tem delom predlagane začasne odredbe je podana reverzibilnost, saj bodo v primeru odpovedi, premestitev ipd., ki jih bo v času zadržanja sprejel predlagatelj, delavci lahko uveljavljali sodno varstvo in dosegli reintegracijo (če bodo to uveljavljali). V primeru pravnomočno zavrnjenih zahtevkov7 bodo lahko zahtevali obnovo postopka. Kolektivno dogovor ni spremenil pogojev glede sodnega varstva v zvezi z odpovedmi in ne vpliva na tek prekluzivnega roka za vložitev tožbe, tako da morajo delavci predlagatelja, če zatrjujejo nezakonitost odpovedi, v vsakem primeru pravočasno vložiti tožbo na sodišče. Ne glede na zadržanje izvrševanja tega dela Kolektivnega dogovora delavci, ki sodnega varstva ne uveljavljajo pravočasno pred sodiščem, ne morejo uspeti z zahtevkom za vrnitev na delo. To torej ne more biti upošteven argument v prid ireverzibilnosti začasne odredbe v tem delu. Zavrniti je treba tudi ugovorne navedbe prvega nasprotnega udeleženca, da bi se zaradi zadržanja izvrševanja Kolektivnega dogovora bistveno spremenil oziroma poslabšal socialni položaj delavcev. Tudi če bi Kolektivni dogovor veljal in bi predlagatelj mimo njegovih določb delavcu redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (torej brez soglasja delavca oziroma kljub negativnemu mnenju sindikata), bi taka odpoved veljala, razen če bi bilo zoper njo v prekluzivnem roku uveljavljano sodno varstvo pred delovnim sodiščem.

19.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi predlagatelja in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovora nasprotnih udeležencev zoper začasno odredbo delno zavrnilo, in sicer v delu, v katerem se nanašata na začasno odredbo z zadržanjem izvrševanja točke 2 in prvega, drugega, tretjega, četrtega ter sedmega odstavka točke 4 Kolektivnega dogovora (3. točka 365. člena ZPP). Posledično je v tem delu veljaven sklep o začasni odredbi z dne 1. 9. 2025, kar pomeni, da je do pravnomočne odločitve v tem sporu zadržano izvrševanje in izvajanje točke 2 ter prvega do četrtega in sedmega odstavka točke 4 Kolektivnega dogovora.

20.V preostalem delu predlagane začasne odredbe pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni podan pogoj grožnje nastanka težko nadomestljive škode. Deloma tega predlagatelj niti ni zatrjeval (glede točke 1, točke 5, 6, 7, 8, 9, 10 in 11), deloma pa tega ni verjetno izkazal. V primeru obveznosti plačila denarnih obveznosti po petem odstavku točke 4 Kolektivnega dogovora že po naravi stvari ne gre za težko nadomestljivo škodo, saj je v primeru prostovoljnega plačila pogodbene kazni po tej določbi (ki določa pogodbeno kazen v višini 3 oziroma 5 bruto plač delavca oziroma bruto plač pri delodajalcu, in ne zatrjevanih 15- ali 20-kratnikov te osnove) do končne odločitve mogoče po pravnomočni odločitvi v glavni stvari zahtevati vračilo plačanih zneskov, za katere odpade pravna podlaga. Če obveznost plačila denarnih obveznosti delavcem ne izhaja iz Kolektivnega dogovora, začasna odredba za zadržanje teh njegovih določb ni primerno sredstvo zavarovanja terjatve v tej zadevi, prav tako s tem ni mogoče utemeljiti verjetnega nastanka težko nadomestljive škode, saj ta ne bi nastala zaradi izvrševanja Kolektivnega dogovora. Na to ne vpliva dejstvo, da je predlagatelj predlog razširil še na ugotovitev ničnosti 7. člena Aneksa št. 14 h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV (KPJZRTVS) in predlagal novo začasno odredbo v zvezi s tem. Pravno upoštevno tveganje za proračunska sredstva ni verjetno izkazano. Ni odločilno, da ima predlagatelj odprtih več sporov pred delovnim sodiščem in tudi ne, da dva delavca že zahtevata visoke zneske odpravnin, odškodnin oziroma pogodbenih kazni (pri čemer ta določba Kolektivnega dogovora ureja le slednje). Tudi sicer je začasno zadržano izvajanje dela točke 4, ki se nanaša na obveznost soglasij k odpovedim/premestitvam in drugim opisanim ukrepom, tako da v zvezi z neupoštevanjem te določbe v času veljavnosti te začasne odredbe ne bo nastajala obveznost plačila pogodbene kazni po Kolektivnem dogovoru. Prav tako predlagatelj ni zatrjeval verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, če se ne zadrži izvrševanje šestega odstavka točke 4 (neuporaba določb prvega, drugega in tretjega odstavka te točke v primeru izredne odpovedi delodajalca, redne odpovedi iz razlogov na strani delavca po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ter v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja mandata) in točke 3 Kolektivnega dogovora (obveznost poročanja).

21.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovoroma ugodi v tem delu, ki se nanaša na izdano začasno odredbo, izdano v zvezi z zadržanjem izvrševanja in izvajanja točke 1, točke 3, petega in šestega odstavka točke 4 ter točke 5‑11 Kolektivnega dogovora, saj predlagatelj ni zatrjeval in s stopnjo verjetnosti izkazal nastanka težko popravljive škode v povezavi z izvajanjem teh določb Kolektivnega dogovora. To pomeni, da izvajanje teh določb Kolektivnega dogovora niso začasno zadržane.

22.Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (2. točka 365. člena ZPP), v katerem je bil sklep o začasni odredbi razveljavljen, predlog za začasno odredbo pa zavrnjen v delu, ki se nanaša na točko 1, točko 3, peti in šesti odstavek točke 4 ter točke 5‑11 Kolektivnega dogovora.

23.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

24.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 53/2015 z dne 24. 9. 2015.

2Ta kolektivni delovni spor se je pravnomočno končal s sodbo pritožbenega sodišča X Pdp 206/2025 z dne 3. 7. 2025.

3Predlagatelj utemeljeno šteje, da je zaradi zahtev točke 2 Kolektivnega dogovora blokiran pri sprejemanju odločitev, ki zadevajo delavce.

4Kresal Šoltes K., Senčur Peček D., komentar k 10. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem - 3., posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera d. o. o., GV Založba, 2024.

5Odsotnost podaje negativnega mnenja je glede na posledice mogoče enačiti z zahtevo po soglasju.

6Po 10. členu ZDR-1 je delodajalec dolžan predloge splošnih aktov pred sprejemom posredovati sindikatom v mnenje, ki ga mora nato le obravnavati in se do njega opredeliti.

7Če bo odločitev v tovrstnih individualnih delovnih sporih sprejeta še pred odločitvijo v tej zadevi.