Jedro

V skrajšanem postopku sodišče druge stopnje ni dolžno vabiti obsojenca in zagovornika na pritožbeno sejo, ker to stori le, če spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

V skladu z določbo 2. odstavka 3. člena KZ, ki je že veljal v času sojenja na prvi stopnji, bi bilo treba za obsojenca uporabiti milejši zakon, to je določbo 1. odstavka 133. člena in ne 1. odstavka 54. člena KZ-77. S tem ko je v KZ za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe predpisana namesto zgolj zaporne kazni alternativno tudi denarna kazen, je kazenska določba omiljena.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega F.Š. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se dejanje, zaradi katerega je bil obsojen F.Š., opredeli po 1. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ) in se zanj obsojencu izreče po navedenem zakonskem določilu denarna kazen 50.000,00 SIT.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 1.4.1997 obsojenega F.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 54. člena KZ-77. Ob uporabi omilitvenih določil mu je izreklo denarno kazen 50.000,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se je pritožil obsojenčev zagovornik. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24.4.1997 njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3., 5. in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da je sodišče prve stopnje obravnavo dne 1.4.1997 opravilo v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika. Sodišču prve stopnje očita, da kljub obsojenčevemu dokaznemu predlogu in sklepu sodišča ni neposredno zaslišalo priče Š.M. Meni, da bi ga sodišče druge stopnje glede na njegovo obvestilo, da želi biti prisoten na pritožbeni seji, na sejo moralo vabiti in je z opustitvijo vabljenja zagrešilo kršitev po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. S tem ko je obsojenca obsodilo za kaznivo dejanje po 1. odstavku 54. člena KZ-77, moralo pa bi ga po 1. odstavku 133. člena KZ, naj bi sodišče kršilo kazenski zakon in je obenem podana kršitev po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik utemeljuje navedeni kršitvi s tem, da je novi zakon za obsojenca milejši, saj za razliko od starega predpisuje tudi denarno kazen, poleg tega pa pregon tega kaznivega dejanja na zasebno tožbo ni več mogoč. Navaja tudi, da sodišče ni imelo podlage za sojenje obsojencu v določbi 1. odstavka 3. člena KZ. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik zahteve v tem, da so ugotovitve izvedenca in predlaganih prič, na katere se sodba sodišča prve stopnje opira, v nasprotju z zaključki sodišča. Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj zagovornikova navzočnost v sumarnem postopku ni obvezna, ta pa sodišča ni obvestil, zakaj je zadržan, obsojenec pa je bil na obravnavi navzoč. Z zavrnitvijo predloga za neposredno zaslišanje je sodišče ravnalo v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP. Prav tako je sodišče ravnalo pravilno, ko je vodilo postopek po prej veljavnih predpisih.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Zavrniti je potrebno ugovor vložnika zahteve, da naj bi bila glavna obravnava dne 1.4.1997 v nasprotju z zakonom opravljena v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika. Iz zapisnika o glavni obravnavi je namreč razvidno, da je bil obsojenec na glavni obravnavi navzoč, zagovornik pa je svojo odsotnost napovedal, vendar ni navedel razloga zanjo. Sodišče prve stopnje je zato glede na določbo 2. odstavka 442. člena ZKP obravnavo utemeljeno opravilo v njegovi nenavzočnosti.

Z neizvedbo zaslišanja priče Š.M. načelo neposrednosti ni bilo kršeno, saj je sodišče ravnalo skladno z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, ki določa, da je mogoče prebrati zapisnik izpovedbe priče, če ta zaradi tehtnih razlogov ne more priti k sodišču. Poleg tega je bila priča, ki je sicer izpovedovala v korist obsojencu, na eni od prejšnjih glavnih obravnav pred isto sodnico in v prisotnosti obsojenca že zaslišana in tudi soočena z zasebnim tožilcem in je bila tako zagotovljena neposrednost njene izpovedbe.

Opustitev vabila obsojencu in njegovemu zagovorniku na pritožbeno sejo, ki jo slednji očita sodišču druge stopnje, ne predstavlja kršitve po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Skladno s 1. odstavkom 445. člena ZKP namreč sodišče druge stopnje v primeru, da odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Sodišče druge stopnje zato obsojenca in zagovornika na pritožbeno sejo ni bilo dolžno vabiti.

Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje dr. N. v delu, kjer ta opisuje mehanizem nastanka poškodb pri zasebnem tožilcu, ne pa pri oškodovancu. Za takšen zaključek je sodišče navedlo utemeljene razloge. Trditev vložnika zahteve, da naj bi sodišče navedlo, da izvedensko mnenje sprejema, obenem pa sprejelo drugačne zaključke kot izvedenec, v podatkih spisa nima opore in zatrjevana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ni podana.

Drugi odstavek 3. člena KZ določa, da se v primeru, ko se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je lahko sodišče storilcu kaznivega dejanja iz 1. odstavka 54. člena KZ-77 izreklo kazen zapora do enega leta. Prvi odstavek 133. člena KZ pa določa, da se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta. S tem ko je namesto zgolj zaporne kazni alternativno z njo predpisana tudi denarna kazen, ki predstavlja milejšo kazensko sankcijo, je kazenska določba omiljena. Sodišči prve in druge stopnje sta zato, ne glede na dejstvo, da je bila obsojencu ob uporabi omilitvenih določil izrečena denarna kazen, s tem ko sta mu sodili za dejanje po 1. odstavku 54. člena KZ-77, kršili kazenski zakon. Skladno z določbo 2. odstavka 3. člena KZ, ki je v času sojenja na prvi stopnji že veljal, bi bilo potrebno za obsojenca uporabiti milejši zakon, torej določbo 1. odstavka 133. člena KZ.

Zaradi navedene kršitve je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenčevo dejanje opredelilo po 1. odstavku 133. člena KZ. Ker vrsta in višina kazni, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, ustrezata kaznivemu dejanju in stopnji obsojenčeve kazenske odgovornosti, mu je izreklo enakovrstno kazen v isti višini.

Po določbi 2. odstavka 552. člena ZKP se v primeru, da je bila obtožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona, kazenski postopek vodi po predpisih, ki so se uporabljali pred uveljavitvijo zakona. Glede na navedeno zakonsko določbo kršitev, ker naj bi postopek vodil tožilec, ki za to ni bil upravičen, ni podana.

Kršitve, ki jih je uveljavljal obsojenčev zagovornik, niso bile podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.