Jedro

Dolžnica pripomb na cenilno poročilo ni podkrepila z nobenimi konkretnimi podatki, relevantnimi listinami oziroma dokazi, ki bi upravičili dvom sodišča o strokovnosti in pravilnosti izdelanega cenilnega poročila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugotovilo, da je na dan 3. 8. 2018 tržna vrednost nepremičnine posamezni del št. 1 v stavbi št. ... k. o. ... 173.500,00 EUR (I. točka izreka), zahtevo dolžnice vloženo 17. 10. 2018 v delu, obravnavana kot zahteva za odpravo nezakonitosti v postopku izvršbe in glede izločitve sodne cenilke H. C. P., zavrglo, v delu nasprotovanja dolžnice cenilnemu poročilu z dne 8. 8. 2018 pa zavrnilo (II. točka izreka).

2. Dolžnica pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

Uvodoma navaja, da ni prejela odločitve višjega sodišča in je o pravnem sredstvu odločalo sodišče prve stopnje, s tem pa ji je bila kršena pravica do izjave. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno razlagalo 79. člen ZIZ. Navaja tudi, da je poplačala vse terjatve pridružene k prodaji predmetne nepremičnine, zato je predlog cenitve neutemeljen in se nanj ne more opirati ne sodišče ne upnik, ki ni predlagal in izvedel sredstva izvršbe, ki ga je predlagal drugi upnik, ki je že poplačan. Trudi se poplačati tudi predmetno terjatev, ki nikoli ni obstajala v tej višini. Sprožen je tudi postopek za razveljavitev notarskega zapisa. Navaja tudi, da njena odvetniška pisarna predstavlja osnovno sredstvo, ki ga potrebuje za delo in preživetje, zato ne more biti niti predmet cenitve niti ni mogoče nanj poseči. Bistveno je, da je dolžnica fizična oseba, ki opravlja svoj poklic na svojem domu kot zasebnica. Skladno z določbami ZIZ premičnine delijo usodo nepremičnin. Če se nepremičnina proda, se prodajo tudi premičnine, ki so sredstva za delo dolžnice. Ni pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da se prvi odstavek 79. člena ZIZ ne nanaša na nepremičnine, ampak samo na premičnine. Odvetniška pisarna ne more in ni predmet cenitve, napako pa je naredila že sodna cenilka v cenitvi, ko tega ni opredelila oziroma opisala kot odvetniške pisarne, čeprav si je nepremičnino ogledala. Navaja tudi, da iz kupoprodajne pogodbe, ki je bila predložena, izhaja, da je kupec predmetne nepremičnine odvetniška pisarna do ½ celote, kot izhaja tudi iz prvotnega izpiska iz zemljiške knjige, ki je tudi bil predložen, čeprav je kasneje zemljiška knjiga formalno, ne pa dejansko, obe polovici predmetne nepremičnine združila v eno celoto. Iz uradne evidence historičnega izpiska, ki ga naj sodišče pridobi in ga vpogleda, izhaja navedeno dejstvo. Ena polovica predmetne nepremičnine je last odvetniške pisarne odvetnice A. G. P. in ne last dolžnice A. P. Opozarja na zadevo V. in nesorazmernost med višino izterjevane terjatve in vrednostjo predmetne nepremičnine. Navaja, da bi zaradi prodaje predmetne nepremičnine več oseb izgubilo streho nad glavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnica pritožbeno navaja, da ni prejela odločitve višjega sodišča in je o pravnem sredstvu odločalo sodišče prve stopnje, zato meni, da je bila kršena njena pravica do izjave. Navedene pritožbene trditve so na splošni ravni, brez kakršnekoli konkretizacije, kar onemogoča preizkus njihove utemeljenosti. V kolikor pa se navedene pritožbene trditve nanašajo na sklep z dne 8. 5. 2020, s katerim je sodišče prve stopnje razveljavilo svoj sklep z dne 30. 1. 2020, s katerim je zavrglo pritožbo dolžnice zoper sklep z dne 19. 11. 2019, pa je pojasniti, da lahko sodišče prve stopnje na podlagi osmega odstavka 9. člena ZIZ v primeru, če ugotovi, da je pravočasna in dovoljena pritožba utemeljena, z novim sklepom razveljavi ali nadomesti sklep, ki se izpodbija s pritožbo, če se s sklepom ne odloči o vlogi, ki se pred izdajo sklepa vroči drugi stranki ali udeležencu. O pritožbi zoper sklep, s katerim o pritožbi odloči sodišče prve stopnje, odloča višje sodišče. Iz podatkov v spisu pa ne izhaja, da bi dolžnica zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2020 vložila pritožbo, o kateri bi moralo odločati pritožbeno sodišče. Ob obrazloženem ni podana smiselno pritožbeno očitana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Pritožbene navedbe dolžnice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 79. člena ZIZ, se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njene zahteve za odpravo nezakonitosti v postopku izvršbe (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se določbe prvega odstavka 79. člena ZIZ nanašajo na izvršbo na premičnine in opredeljujejo predmete (premičnine), ki so izvzeti iz izvršbe. Pravilno je tudi pojasnilo, da se navedene določbe ne nanašajo na nepremičnine, dolžnica pa neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da v izvršilnem postopku premičnine delijo usodo nepremičnin. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi morala dolžnica trditve o tem, da je sodišče dovolilo izvršbo na predmetno nepremičnino v nasprotju s podatki, ki izhajajo iz sodnega spisa in zemljiške knjige, kar dolžnica ponovno obširno pritožbeno izpostavlja, ko navaja, da je polovica predmetne nepremičnine last odvetniške pisarne A. G. P. in ne dolžnice A. P., uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, in da sodijo tovrstne trditve v fazo nepravomočnega sklepa o izvršbi. Pritožbeno pa ni izpodbijana ugotovitev, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi 16. 2. 2016 in da je sklep o izvršbi postal pravnomočen 13. 1. 2017. Dodati je tudi, da 52. člen ZIZ ureja možnost odprave nepravilnosti pri opravljanju izvršbe. Stranka ali udeleženec v postopku lahko z vlogo zahteva od sodišča, naj odpravi nepravilnosti, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe (prvi odstavek 52. člena ZIZ). Določilo 52. člena ZIZ se nanaša na odpravno nepravilnosti v fazi dejanske realizacije izvršilnih dejanj, ne more pa se na njegovi podlagi posegati v fazo dovolitve izvršbe. Pravni sredstvi, namenjeni odpravi nepravilnosti v tej fazi postopka, sta ugovor in pritožba (9. člen ZIZ). Na podlagi določil 52. člena se lahko odpravljajo samo tiste nepravilnosti, ki jih je pri opravljanju zagrešil izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, kamor očitno ne moremo šteti nepravilnosti, ki bi jih pri svojem delu morebiti zagrešilo sodišče samo. Sodišče prve stopnje je torej zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da navedbe dolžnice o nedopustnosti izvršbe na predmetni nepremičnini, ne pomenijo opravljanje izvršbe, zato že navedene trditve ne morejo bi predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti, četudi bi do njih prišlo.

6. Ob obrazloženem obsežene pritožbene navedbe dolžnice o tem, da je njena odvetniška pisarna izvzeta iz izvršbe, ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve dolžnice za odpravo nezakonitosti v postopku izvršbe (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

7. Predmet pritožbenega preizkusa je tudi ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), ki je eno izmed izvršilnih dejanj, ki jih opravi sodišče tekom izvršbe na nepremičnino (167. člen ZIZ). Način ugotovitve vrednosti nepremičnine določa 178. člen ZIZ. Vrednost nepremičnine sodišče ugotovi na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve (drugi odstavek 178. člena ZIZ). Vrednost nepremičnine sodišče ugotovi s sklepom (prvi odstavek 179. člena ZIZ). Postopek cenitve v ZIZ ni natančno opredeljen, zato se za ta postopek smiselno uporabljajo določbe ZPP (15. člen ZIZ), ki se nanašajo na izvedence.

8. Dolžnica konkretizirano pritožbeno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede ugotovitve vrednosti predmetne nepremičnine (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), saj samo izpostavlja, da odvetniška pisarna ne bi smela biti predmet izvršbe, kar bi moralo biti upoštevano pri cenitvi, pojasnjeno pa je že bilo, da to dejstvo v fazi že pravnomočno dovoljene izvršbe na predmetno nepremičnino ni dopustno, zato tudi ne vpliva na ugotovitev tržne vrednosti predmetne nepremičnine. Dolžnica prav tako konkretizirano pritožbeno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve nasprotovanja dolžnice cenilnemu poročilu z dne 8. 8. 2018 (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

9. Sodišču prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dolžnica pripomb na cenilno poročilo in predloga, da sodišče ne upošteva cenilnega poročila, dejansko ni podkrepila z nobenimi konkretnimi podatki, relevantnimi listinami oziroma dokazi, ki bi upravičili dvom sodišča o strokovnosti in pravilnosti izdelanega cenilnega poročila. V cenilnem poročilu je navedeno, da predmetna nepremičnina predstavlja stanovanje z odvetniško pisarno v mansardi poslovno stanovanjske stavbe, pripadata mu še dve shrambi v kletni etaži stavbe. Cenilka je podala podatke o sami stavbi kot izhajajo iz GURS in ogleda cenilke, navedla je tudi, da je bilo stanovanje z odvetniško pisarno obnovljeno v letu 1999 ter je spremembe opisala. Navedla je površine nepremičnine, vključila del etažnega načrta stavbe, ki predstavlja ocenjeni posamezni del stavbe in fotografije notranjosti ocenjene nepremičnine. Podala je analizo vplivov na vrednost nepremičnin z gospodarskega vidika in nepremičninskega trga, cene primerjalnih nepremičnin, itd. kot izhaja iz cenilnega poročila. Opisala je metode ocenjevanja nepremičnin in razloge za uporabo metode po načinu tržnih primerjav. Pri ocenjevanju se je sklicevala na uporabo virov in literature. Dolžnica ugotovitev cenilnega poročila ni argumentirano ovrgla.

10. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo cenilnemu poročilu z dne 8. 8. 2018, utemeljeno zavrnilo dolžničino nasprotovanje cenilnemu poročilu (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) in na podlagi določb 178. in 179. člena ZIZ ugotovilo vrednost predmetne nepremičnine na dan cenitve (I. točka izreka izpodbijanega sklepa).

11. Dolžnica konkretizirano pritožbeno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju njenega predloga za izločitev sodne cenilke (II. točka izreka), zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 247. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa, da mora stranka zahtevati izločitev izvedenca (v konkretni zadevi sodnega cenilca), takoj ko izve, da je poda razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da bi morala dolžnica razloge, s katerimi je utemeljevala izločitev cenilke, glede na dejstvo, da se v izvršilnem postopku cenilci določijo s sklepom sodišča izven naroka, uveljaviti v 8 dneh od prejema sklepa o določitvi cenilke. Ker je dolžnica sklep o določitvi sodne cenilke prejela 24. 5. 2018, določitvi cenilke pa nasprotovala šele z vložitvijo vloge 17. 10. 2018, je sodišče prve stopnje utemeljeno predlog dolžnice za izločitev sodne cenilke zavrglo.

13. Glede pritožbenih navedb dolžnice, da je izterjevana terjatev nesorazmerna z ugotovljeno vrednostjo nepremičnine in da bi zaradi prodaje nepremičnine več oseb izgubilo dom, pa je pojasniti, da lahko dolžnica ob upoštevanju določb 71. člena ZIZ vloži predlog za odlog izvršbe, navedena dejstva pa ne vplivajo na pravilnost ugotovitve vrednosti predmetne nepremičnine.

14. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.