Jedro

Tožnica je že v pritožbi uveljavljala obstoj okoliščin, s katerimi je utemeljevala, da je bila mladoletna tožnica oziroma njena zakonita zastopnica, ki je prava neuka stranka, pred izdajo izpodbijanega sklepa s strani prvostopenjskega organa v nasprotju z določilom 7. člena ZUP v povezavi s 85. členom ZTuj-2 nepravilno poučena, češ da je najbolje, če vlogo umakne, ker ob tem ni bila opozorjena na posledico umika vloge za podaljšanje dovoljenja za bivanje njenega mladoletnega otroka, in sicer na obveznost, ki bo otroku posledično naložena, da v kratkem roku zapusti Slovenijo in da je zato treba njeno vlogo o umiku šteti za dano v zmoti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Vrhnika št. 214-385/2016-6 (402) z dne 8. 12. 2016 odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Vrhnika na podlagi 1. točke 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 2. odstavka 86. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) v upravni zadevi podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje mladoletni A.A., odločila, da se postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje A.A., roj. ..., državljanki Republike Srbije, ustavi (1. točka izreka) in da mora A.A. Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od dokončnosti tega sklepa (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je B.B. dne 9. 9. 2016 vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za svojo hčerko A.A., na podlagi 47. člena ZTuj-2. To zahtevo je prosilka dne 7. 12. 2016 pisno umaknila. V nadaljevanju povzema 135. člen ZUP, na katerem temelji 1. točka izreka izpodbijanega sklepa, ob ugotovitvi, da nadaljevanje postopka ni potrebno v javnem interesu, 2. točko izreka sklepa pa utemeljuje v 3. odstavku 60. člena ZTuj-2. 3. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil. 4. V tožbi tožeča stranka navaja, da ima mama mld. tožnice A.A. kot imetnica bivalnega dovoljenja skladno s 47. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2) pravico do združitve z družinskimi člani, ki so tujci. Družinski člani so na tej podlagi tudi sami upravičeni do dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Tožeča stranka je dovoljenje za začasno prebivanje že imela in ga je torej želela zgolj podaljšati pred iztekom. Upravni organ je tedaj, v septembru 2014, tožeči stranki podaljšal bivalno dovoljenje za dve leti, pri čemer potrdila o končanju razreda v Sloveniji ni zahteval. Tožeča stranka še navaja, da je bila njena zakonita zastopnica, ki je priporočilu upravnega organa, naj tožnica sama umakne vlogo in s tem prepreči, da bi upravni organ izdal sklep o zavrnitvi, umaknila vlogo, s strani upravnega organa zavedena. Umik vloge je bil torej podan v očitni in opravičljivi zmoti, ki jo je povzročila informacija oziroma napotek s strani upravnega organa. Zmota pa je povzročila izgubo že pridobljene pravice tožeče stranke, in sicer pravice do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, ki jo je pridobila pred iztekom dotlej veljavnega dovoljenja. Poleg tega gre v konkretnem primeru za pravice mladoletnega otroka, povrh tega še tujca, ki ne govori slovensko, kar velja tudi za njegovo mater. Glede na to je dolžnost upravnega organa varovati njene pravice v postopku še toliko močnejša, kršitev te dolžnosti z napačnim oz. pomanjkljivem poukom stranke glede posledic umika vloge pa pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka. Na podlagi 2. točke izreka izpodbijanega sklepa je prišlo do položaja, ko mora desetletni otrok matere, ki zakonito prebiva v Sloveniji, to državo zapustiti, takšne »rešitve« svoje vloge pa si ni želela niti predstavljala. Ker je bilo navedeno navodilo oziroma nasvet upravnega organa povsem napačen, je po mnenju tožnice potrebno izpodbijani sklep odpraviti, upravni organ pa mora o vlogi tožeče stranke za podaljšanje bivalnega dovoljenja vsebinsko odločiti. Tožnica poudarja, da je umik vloge posledica očitne in opravičljive zmote, v katero je tožečo stranko spravil upravni organ z očitno napačnim nasvetom in je v nasprotju s temeljnim načelom iz 7. člena ZUP, zato je izpodbijani sklep ničen oziroma brez pravnih učinkov in zato nezakonit. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, ki naj ji naloži tudi povrnitev tožničinih stroškov postopka.

5. Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri navaja, da je tožnica 10-letna deklica, ki ji je z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa naloženo, da mora v 15 dneh zapustiti Republiko Slovenijo, kjer zakonito prebiva njena mati in kjer je do zapleta, opisanega že v tožbi, doslej zakonito prebivala tudi sama. Po zapustitvi Republike Slovenije bi se tožeča stranka lahko nazaj vrnila le na podlagi svojega potnega lista, pri čemer bi bilo njeno bivanje v schengenskem območju časovno močno omejeno, glede na določila Uredbe 2016/399 (v nadaljevanju Zakonik o schengenskih mejah) na zgolj 90 dni. Izvršitev izpodbijanega sklepa bi za tožnico pomenila, da bi se morala vrniti v Srbijo, kjer že od leta 2012 dalje ne prebiva več, kar je mogoče preveriti tudi prek evidence njenih vstopov v schengensko območje. Zato meni, da je povsem neprimerno, da bi jo Republika Slovenija sedaj dejansko poslala tja nazaj, saj se brez bivalnega dovoljenja v Sloveniji ne sme zadrževati več kot 90 dni. Poudarja, da v Srbiji nima svoje najožje družine, ker njen oče prebiva na Češkem, prav tako pa nima urejenih zdravstvenih in socialnih pravic, niti nima urejenega šolanja, saj v Srbiji tožeča stranka že dlje časa nima več svojega doma. Zato meni, da bi bila izvršitev izpodbijanega sklepa povsem v nasprotju z načeli varstva otrokovih pravic in družinskega življenja, saj bi dejansko povzročila razdružitev družine tožeče stranke ter bi tako izvršitev izpodbijanega sklepa nedvomno pomenila nesorazmeren poseg v pravico tožeče stranke do družinskega življenja, ki jo varujeta tako Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), kot tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki obe nalagata državi dolžnost varovati posameznikovo družinsko življenje in se vzdržati vseh ravnanj, ki v družinsko življenje posegajo. Za državo zavezujoča je tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah, ki predpisuje spoštovanje otrokove pravice do ohranjanja lastne identitete in izrecno vključuje tudi družinska razmerja. Že samo dejstvo, da obstaja verjetnost razdružitve družine, predstavlja nedopusten poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, čemur pritrjuje tudi ustaljena sodna praksa, na primer sklep III U 291/2015 in sodba UPRS III U 238/2013. Ker izpodbijani sklep nalaga mladoletnemu otroku, da naj v 15 dneh zapusti državo, to dejansko povzroči razdružitev družinskih članov, kar nedvomno predstavlja nesorazmeren poseg v pravico do uresničevanja družinskega življenja tožeče stranke. Navaja še, da bi upoštevajoč starost tožeče stranke (10 let) z razdružitvijo njene družine zanjo zagotovo nastale trajne in nepopravljive posledice. Dodaja še, da je mati tožeče stranke zastopnica slovenske gospodarske družbe C. d.o.o., s čimer ustvarja pogoje za preživljanje svojih otrok v Sloveniji, v Srbiji pa takšnih pogojev nima. Posebej poudarja, da izvršitev izpodbijanega sklepa, to je izgon mladoletnega otroka, v ničemer ne bi koristil javnemu interesu, pač pa bi zgolj prizadel tožečo stranko in njeno družino, medtem ko na drugi strani odlog izvršitve izpodbijanega sklepa ne bi v ničemer prizadel javne koristi. Dalje še navaja, da tako tožnica, kot njeni sorojenci in mama niso nikoli bili prejemniki nikakršne socialne ali druge finančne pomoči v Sloveniji in tega niso nikoli zahtevali, njena mama B.B. pa kot zastopnica slovenske družbe redno izpolnjuje vse zakonske obveznosti. Meni, da je bivanje tožeče stranke oziroma družine v Sloveniji kvečjemu v prid javni koristi in ne obratno. Glede na navedeno sodišču predlaga, da odloži izvršitev odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

6. Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena ZUS-1 v danem roku vložila odgovor na tožbo in predložila upravne spise. V svojem odgovoru predlaga, da naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, posebnega odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe pa ni vložila.

K točki 1:

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče po vpogledu izpodbijanega sklepa in odločbe tožene stranke ter podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep tožnica uveljavljala obstoj okoliščin, s katerimi je utemeljevala, da je bila mladoletna tožnica oziroma njena zakonita zastopnica, ki je prava neuka stranka, pred izdajo izpodbijanega sklepa s strani prvostopenjskega organa v nasprotju z določilom 7. člena ZUP v povezavi s 85. členom ZTuj-2 nepravilno poučena, češ da je najbolje, če vlogo umakne, ker ob tem ni bila opozorjena na posledico umika vloge za podaljšanje dovoljenja za bivanje njenega mladoletnega otroka, in sicer na obveznost, ki bo otroku posledično naložena, da v kratkem roku zapusti Slovenijo in da je zato treba njeno vlogo o umiku šteti za dano v zmoti. Čeprav se mora organa druge stopnje v pritožbenem postopku v skladu z določilom 2. odstavka 254. člena ZUP v obrazložitvi drugostopenjske odločbe opredeliti do vseh pritožbenih navedb in jih s svojimi razlogi argumentirano presoditi, vendar tega v konkretnem primeru tožena stranka ni storila, saj pritožbenega ugovora o zmoti zakonite zastopnice tožnice pri podaji vloge o umiku tožena stranka kot pritožbeni organ niti ni obravnavala in se do tega pritožbenega ugovora ni kakorkoli konkretno opredelila in ga tudi ni zavrnila. To pa je tudi po presoji sodišča lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, zato je že iz tega razloga moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena v povezavi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Prav tako se sodišče strinja s tožnico, da bi morala tožena stranka vključiti načelo varovanja otrokovih pravic v presojo pravno relevantnih okoliščin konkretnega primera zaradi pravilne uporabe materialnega prava na podlagi Konvencije ZN o otrokovih pravicah,(1) ki v 1. točki 3. člena določa, da „naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove /.../ sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo.“ Prav tako tožena stranka tudi ni upoštevala pravice tožnice kot mladoletnega otroka v starosti 10 let do varstva pred nesorazmernim posegom v njeno pravico do družinskega življenja, ki ne predstavlja zgolj pravice na podlagi prava EU iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah(2) in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ampak gre tudi za ustavno pravico iz 35. člena URS, ki se uresničuje neposredno na podlagi URS, skladno s 1. odstavkom 15. člena URS, kar zavezuje pri odločanju tako upravne organe, kakor tudi sodišče, in kar v posledici kršitve materialnega prava obenem pomeni tudi to, da ostajajo dejstva nepopolno ugotovljena, kar enako velja tudi v konkretnem primeru, saj izpodbijani akt ne vsebuje prav nobenega razloga bodisi v povezavi z elementom varovanja otrokovih koristi ali v povezavi s pravico tožnice do družinskega življenja. Ker prav tako ne vsebuje niti navedbe materialno-pravne podlage skladno z določili 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, tožnica utemeljeno uveljavlja tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve določb postopka tudi na podlagi 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1, saj se izpodbijane odločitve obeh upravnih organov prve in druge stopnje ne da preizkusiti v smislu spoštovanja načela zasledovanja največje otrokove koristi, ki je glavno vodilo pri odločanju tako upravnih organov, kot tudi sodišča. 9. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek na podlagi 3. v povezavi z 2. in 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1. K točki 2:

10. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

11. V skladu z določilom 2. odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega se v konkretnem primeru sklicuje tudi tožnica, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku v upravnem sporu lahko prizadejala težko popravljiva škoda.

12. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To obenem pomeni, da tožnica za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa, saj je sodišče v konkretnem primeru že odločilo odločilo o tožbi in ji je s 1. točko izreka ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organi prve stopnje v ponoven postopek, pri čemer pritožba zoper sodbo ni dovoljena skladno s 1. odstavkom 73. člena ZUS-1. Ker postane sodba z vročitvijo strankam pravnomočna, to obenem pomeni, da tudi izpodbijani sklep ne učinkuje več, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

K točki 3:

13. Odločitev o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Skladno z določilom 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, prisojeni znesek pa plača toženec. Po povedanem je tožena stranka dolžna navedeni znesek, povečan za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, povrniti tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka od prejema te sodbe do plačila.

opomba (1) : MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92. opomba (2) : Po tem določilu se „morajo pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka.“