Jedro

Čas, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in ko je opravljal samostojno pridobitno dejavnost, se ne všteje v njegovo zavarovalno dobo, saj za ta čas niso bili plačani prispevki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v delu, kjer je zahteval, da se odločbi toženca št. ... z dne 24. 3. 2010 in št. ... z dne 10. 12. 2009 izrečeta za nični oziroma se odpravita in se mu prizna pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 2010 in naloži tožencu, da ga je dolžan od 1. 1. 2010 dalje zavesti v obvezno zdravstveno zavarovanje ter da se ugotovi, da ima tožnik plačane oziroma poravnane vse prispevke in da se odstrani škodna nevarnost ter sklenilo, da se zavrže tožba v delu, kjer je zahtevano, da mora toženec tožniku izplačati letni dodatek za rekreacijo od 7. 6. 2008 dalje, od 1. 1. 2010 dalje mesečno doživljenjsko rento, za prvi mesec znesek 694,85 EUR, naprej pa mesečne zneske 710,37 EUR z uskladitvijo, ki zapadejo vsakega prvega v tekočem mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila in da se ugotovi, da je tožnik že 7. 6. 2008 pridobil pravico do starostne pokojnine oziroma akontacije. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodbo in sklep prejel protipravno preko odvetnice L.V., ki ga je zastopala samo na prvi stopnji in ni pooblaščena za sprejem njegove pošte. Nadalje navaja, da mu sodišče prve stopnje ni omogočilo, niti izvedlo korektno naslednjih dokazov: zaslišanje tožnika, priče M.K., ni upoštevalo dvakrat obvestila DURS z dne 25. 5. 2010 in 18. 5. 2009, da so prispevki za obvezno zavarovanje za čas od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 pobotani iz preveč plačane dohodnine, kar pomeni uporabo ZPIZ 191/II – spremenjene okoliščine, da ni upoštevalo določbe ZPIZ-1 in sicer člen 203/I, 187. člen, 455. člen in 5. člen ter določbe Ustave Republike Slovenije, 14. člen. 15/I, IV, V, 22., 23., 35., 50., 155. člen ter Konvencije člen 6, 13, 14. Navaja, da si podatki iz matične evidence kot edino merilo pri obveznem zavarovanju brez upoštevanja obdobja od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 nasprotujejo v njegovo škodo. Po izpodbijani odločbi je podal prikaz, vendar se ni upošteval, niti se ni ugotovila razlika. Poudarja, da je bil v času od 20. 9. 1965 do 6. 1. 1967 poleg obveznega zavarovanja vključen še v obvezno dodatno zavarovanje, ki se poleg zavarovalne dobe upošteva še kot dodana doba in beneficirana doba po ZPIZ-1, člen 283 ter po posebnih predpisih. Za čas od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 se obdobja niso vštela v pokojninsko dobo, kar pomeni uporabo 2. odstavka 193. člena ZPIZ-1, saj je bil v tem obdobju ves čas brezposeln in obenem samozaposlen, kar mu je omogočil Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti v členu 16/1, 2. alinea kot prejemniku denarne socialne pomoči. Navaja, da podjetnik pridobi pravno sposobnost z vpisom v register in jo izgubi z izpisom ob upoštevanju Zakona o gospodarskih družbah. Glede na navedeno meni, da je sporno samo še obdobje za čas od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007, v katerega se je vključil kot samozaposleni šele novembra 2007 po odločbi toženca in še to pod predpostavko, da njegovi dolžniki poravnajo dolg – S.A. d.o.o., ki je izbrisan iz registra. Zoper M. d.o.o. pa poteka pred sodiščem postopek in je bil po cesijski pogodbi opravljen statusni prehod terjatev. Odgovarja samo s prilivi, ki jih bo iz tega naslova prejel. Navaja, da zaenkrat ne izpolnjuje pogoja iz 8. člena ZPIZ-1, ker ni imel dohodka iz dejavnosti, niti iz 18. člena za izvzem iz zavarovanja, ker mesečna osnova za obračun davka za navedena obdobja ne obstaja. Vztraja, da je potrebno ločiti, kaj vse zajema pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavljanje pravic. Meni, da ne glede na plačilo prispevkov, čas, prebit v obveznem zavarovanju ne more vplivati na višino pokojninske dobe, ampak samo na višino odmerjene pokojnine. V kolikor temu ni tako, je potrebno zaradi očitne diskriminacije uporabiti Ustavo Republike Slovenije, člen 156 in postopek prekinitvi zaradi presoje ustavnosti in zakonitosti določbe ZPIZ-1 192/I ali 193/II. Če mu dolžniki ne plačajo zapadle denarne terjatve, posledično ne more poplačati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot statusni prevzemni upnik in brezposelni s socialno pomočjo. Preklicuje navedbe odvetnice L.V., da za sporna obdobja niso plačani nobeni prispevki. Zahteva odstranitev škodne nevarnosti in prepoveduje poseg v njegove osebnostne pravice in zahteva pošteno sojenje. Predlaga, da se izpodbijani sklep in sodba v celoti odpravita, podredno pa razveljavita.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je sodbo in sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša ter dodatno poudarja naslednje.

Sodišče v skladu z 213. členom ZPP samo presodi, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Zaslišanje tožnika in priče M.K. o izračunu pokojninske dobe, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje z listinami dovolj razjasnjeno.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 24. 3. 2010 in št. 13-3017365 z dne 10. 12. 2009 in ugotavljalo, ali so pri tožniku izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pogojne od 1. 1. 2010 ter izpolnjevanje procesnih predpostavk za uveljavljeno izplačilo letnega dodatka za rekreacijo ter doživljenjsko rento.

Po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) so minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine starost moškega zavarovanca 58 let in 40 let pokojninske dobe oziroma starost 63 let in 20 let pokojninske dobe oziroma starost 65 let in 15 let pokojninske dobe. Kot izhaja iz dokumentacije in kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ter pred tem že toženec, je tožnik do 31. 12. 2009 dopolnil 59 let in 4 mesece starosti in imel pokojninske dobe skupaj z dodano dobo 33 let, 9 mesecev in 20 dni. Pri tem obdobja od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 ni upoštevalo, ker tožnik nima poravnanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samostojni podjetnik. Za pobotno izjavo pa ni zakonske podlage tudi ni podlage za odškodninsko odgovornost. Do drugačnega zaključka sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni moglo priti. Tožniku obdobje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 ni mogoče všteti v pokojninsko dobo, ker je glede na določbo 1. odstavka 191. člena ZPIZ-1 pogoj za priznanje dobe plačilo prispevkov, ki pa jih tožnik za navedeno obdobje ni plačal. V tožnikovem primeru določba 1. odstavka 192. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, ker zgolj s predložitvijo obračunanih prispevkov, ne da bi jih tudi dejansko plačal, ne more doseči vštetja obdobja v pokojninsko dobo, kar je razloge za takšno stališče že sodišče prve stopnje ustrezno navedlo in se pri tem sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 453/2006 z dne 9. 4. 2008 in jih pritožbeno sodišče ne navaja znova.

V zvezi s spornim obdobjem od 11. 3. 2000 do 10. 3. 2000 je toženec z odločbo št. ... z dne 12. 5. 2008 zavrnil tožnikovo zahtevo za vštetje časa prijave pri Zavodu za zaposlovanje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 v zavarovalno dobo. Toženec se je postavil na stališče, da tožnik v navedenem času ni bil brezposeln, temveč je bil vključen v zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Bistveno za odločitev v tej zadevi pa je, da je citirana odločba toženca z dne 12. 5. 2008 postala pravnomočna in da se glede na določbo 1. odstavka 191. člena ZPIZ-1, v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki.

Naslednje sporno obdobje od 11. 3. 2000 do 18. 3. 2002 se nanaša na čas, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in je uveljavljal dokup navedene dobe. Toženec je z odločbo št. ... z dne 8. 4. 2008 odločil, da se mu všteje v zavarovalno dobo čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje za obdobje od 11. 3. 2000 do 18. 3. 2002, pod pogojem, da plača prispevke, odmerjene s to določbo. Ker tožnik prispevka ni plačal, mu tega obdobja ni mogoče všteti v zavarovalno dobo.

Za obdobje od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007, ki ga tožnik izrecno izpostavlja, da je še sporno, pa je toženec s pravnomočno odločbo št. ... z dne 9. 11. 2007 odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 19. 3. 2002 dalje. Tožnik tudi za navedeno obdobje ni plačal prispevkov, zaradi česar mu tudi tega obdobja ni mogoče všteti v pokojninsko dobo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za brezpredmetne tožnikove navedbe, da se mu čas od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 všteje v pokojninsko dobo ali kot čas na podlagi 2. alineje 187. člena brez plačila prispevkov ali na podlagi 2. odstavka 193. člena kot obdobje, ko je bil iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Za navedeno obdobje je bilo že s pravnomočnimi odločbami ugotovljeno, da je imel tožnik v teh obdobjih status samostojnega podjetnika in kot s.p. je bil zavezanec za plačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da se mu obdobje všteje v pokojninsko dobo.

Kot je določeno v 1. alineji 1. odstavka 33. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarovanje samozaposlenih zavarovancev začne z dnem vpisa v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov ali v drug register, ki je predpisan za določeno dejavnost oziroma z dnem izdaje dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti in se zaključi z dnem vrnitve ali odvzema takšnega dovoljenja ali z nastopom pravnomočnosti prepovedi opravljanja dejavnosti. Glede na 2. odstavek 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

Zmotno je stališče pritožbe, da čas, prebit v obveznem zavarovanju ne more vplivati na pokojninsko dobo, ampak samo na višino pokojnine. Pokojnina se namreč v skladu z določbo 50. člena ZPIZ-1 odmeri od pokojninske osnove v odstotkih, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Pomeni, da je odstotek za odmero pokojnine odvisen od pokojninske dobe.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje in pred tem toženca pravilna. Tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje starostne pokojnine od 1. 1. 2010 dalje, zaradi česar je utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje starostne pokojnine od 1. 1. 2010 zavrnilo, posledično pa tudi zahtevek, da ga je od tega datuma dalje dolžan zavesti v obvezno zdravstveno zavarovanje.

Glede plačila prispevkov je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, da se situacija glede neplačanih prispevkov v predmetnem sporu ni v ničemer spremenila. Tožnik ne navaja, da bi te plačal, ampak šele v pritožbi preklicuje navedbe odvetnice L.V., da za sporno obdobje niso plačani nobeni prispevki. Pred sodiščem prve stopnje pa je uveljavljal le pobot z dvema pobotnima izjavama in sicer z dne 17. 11. 2009 in z dne 24. 7. 2010. Skladno s 311. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. V spornem primeru pogoja, določena v 311. členu OZ, da bi bila prva stranka upnik druge, obenem pa druga stranka upnik prve, niso izpolnjeni. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, naj bi tožnik pobotal svoj dolg iz naslova prispevkov v višini 12.659,73 EUR s terjatvijo, ki jo ima do toženca iz naslova plačila akontacije pokojnine oziroma denarne rente (odškodnine) in letnega dodatka za rekreacijo za obdobje od 7. 6. 2008 do 31. 12. 2009, skupaj v višini 13.354,58 EUR. Pri tem je pravilno poudarilo, da tožnik po pravnomočni sodbi in sklepu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 5. 2009, nima pravice do starostne pokojnine s 7. 6. 2008 in tako tudi ne izpolnjuje pogojev do izplačila mesečne akontacije pokojnine, ki jo uveljavlja v pobot, prav tako pa tožniku še ni bil priznan dodatek za rekreacijo, zavrnjen pa je bil tudi tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje doživljenjske rente od 1. 1. 2010 s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 4/2010 z dne 7. 5. 2010, potrjen s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 341/2010 z dne 26. 8. 2010. Zaradi pomanjkanja procesne predpostavke dokončnosti odločbe o priznanju pravice do letnega dodatka, skladno z določbo 63. člena ZDSS-1, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikovo tožbo v delu, v katerem zahteva izplačilo letnega dodatka za rekreacijo od 7. 6. 2008 dalje, zavrglo. Pravilna pa je odločitev tudi o tožbi v delu, v kateri tožnik uveljavlja doživljenjsko rento, ker mu toženec, po tožnikovem mnenju, protipravno ni priznal pravice do starostne pokojnine. Takšen odškodninski zahtevek ni utemeljen zaradi pomanjkanja obstoja protipravnega ravnanja toženca, kot enega izmed elementov za obstoj odškodninske odgovornosti toženca.

Glede tožnikovega sklicevanja na ustavno načelo enakosti pred zakonom, ter da je bil obravnavan diskriminatorno ter na določila Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da 14. člen Ustave Republike Slovenije določa načelo enakosti pred zakonom in pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, kar pomeni, da je potrebno za enaka stvarna razmerja izbrati enako pravno prakso. Tako tožencu, ki je odločal o tožnikovi pravici do starostne pokojnine na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja v skladu z določbo 249. člena ZPIZ-1, kakor tudi sodišču prve stopnje, ki je postopalo v skladu z določbami ZPP in ZDSS-1, ni mogoče očitati navedenih kršitev. Uporabljena so bila pravna pravila na enak način kot za vse ostale zavarovance ob enakem dejanskem stanju. Tožniku tudi ni bila povzročena nikakršna diskriminacija. Ne v zvezi z očitanimi kršitvami določb Ustave Republike Slovenije in tudi ne Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic iz temeljnih svoboščin, tožnik konkretno ne navaja, v čem naj bi bila storjena očitana kršitev. Za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, sodišče ni ugotovilo nobenih razlogov. Sicer pa ima možnost za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem tudi sam tožnik, kolikor meni, da je določena določba ustavnopravno sporna.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.