Jedro

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je subsidiarne narave. Če storilec grožnjo uresniči, bo podano katero od kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pa ne bo podano takrat, ko bo že iz storilčevih groženj razvidno, da tudi če bi storilec grožnjo uresničil, s tem ne bi izpolnil zakonskih znakov katerega od kaznivih dejanj zoper življenje in telo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo Z.K. za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izreklo ji je denarno kazen 150.000 SIT, ki jo je obdolženka dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti. Pritožbo obdolženkinega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ji naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem ko zagovornik uveljavlja, da je psihiater J.R. napisal zdravniško potrdilo po naročilu oškodovanke, zaradi česar vsebina naj ne bi bila objektivna, zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Navedbe, da opis kaznivega dejanja presega sodno prakso, ki se je izoblikovala pri podobnih primerih, zahteva ne konkretizira in je zato ni moč preizkusiti. Z nadaljnjo trditvijo, da je spor med obdolženko in oškodovanko nastal zaradi obračuna potnih stroškov, kar je povzročila oškodovanka, pa zahteva zopet uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ je ogroževalni delikt. Pri tovrstnih kaznivih dejanjih so objekt zaščite človekove pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja tudi Ustava RS (v najširšem obsegu v 35. členu - Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Pri obravnavanem kaznivem dejanju, torej kaznivem dejanju po 1. odstavku 145. člena KZ je predmet zaščite občutek osebne varnosti določene osebe. Dejanje stori tisti, ki ogrozi varnost kakšne osebe, z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Gre za odprti opis, kjer dejanje ni povsem opredeljeno z načinom storitve (ta je lahko različen: z besedo, s kretnjo, ipd.), temveč tudi s prepovedano posledico (ogrožena varnost določene osebe). Ali gre za kaznivo dejanje ali ne, sodnik presodi s pomočjo vrednotenja konkretnega dejanskega stanja, oziroma je odločitev vrednostna in ne pravnotehnična. Ker je varnost posameznika (poleg subjektivne) tudi objektivna vrednota, ki jo, kot rečeno, ščiti že ustava, bo kaznivo dejanje podano tedaj, ko je ta vrednota objektivno ogrožena in ne tedaj, ko bo sodišče ugotovilo le subjektivno ogroženost določene hipersenzitivne osebe (čeprav se praviloma objektivni občutek ogroženosti refleksira tudi v subjektivni ogroženosti oškodovanca). Drugače povedano, kaznivo dejanje bo podano le tedaj, če je grožnja resna (oziroma takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega) in če je naperjena zoper življenje in telo. Pred novelo Kazenskega zakonika z začetkom veljave 1.1.1960 (torej po KZ iz leta 1951) je za storitev kaznivega dejanja zadoščala zgolj resna grožnja, enako kot pri kaznivem dejanju prisiljenja. Dejanje je bilo tedaj storjeno že takrat, če je kdo izrekel resno grožnjo z neprijetnostjo, ki bo žrtev doletela (bodisi sedaj ali v bodoče), nanašala pa se je lahko na življenje in telo, čast, premoženje, izgubo službe ipd. Po noveliranem zakonu (z začetkom veljave 1.1.1960), isti opis kaznivega dejanja velja tudi še sedaj, pa se mora grožnja nanašati na življenje in telo. Dejanje bo podano tedaj, ko bo storilec s svojim ravnanjem ogrozil občutek varnosti z grožnjo, da bo storil eno od kaznivih dejanj iz 15. poglavja KZ, to je eno od kaznivih dejanj zoper življenje in telo (od umora do lahke telesne poškodbe). Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je namreč subsidiarne narave. Če storilec grožnjo uresniči, bo podano katero od kaznivih dejanj iz 15. poglavja KZ (kaznivih dejanj zoper življenje in telo), pri katerih je cilj inkriminacije zaščita življenja in telesa oškodovanca, ne pa varnost (kot je to pri ogrozitvenih kaznivih dejanjih). Kdaj je grožnja takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, oziroma ob uresničitvi povzročiti katerega od kaznivih dejanj zoper življenje in telo, pa je seveda odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera. Tako ne bo podano kaznivo dejanje po 145. členu KZ tedaj, ko bo že iz storilčevih groženj razvidno, da četudi bi storilec grožnjo uresničil, s tem ne bi izpolnil zakonskih znakov katerega od kaznivih dejanj zoper življenje in telo (na primer četudi bo grožnja, da bo oškodovanca zlasal, ali mu "navil uhlje" zelo resna, ne bodo podani znaki obravnavanega kaznivega dejanja, saj bi bilo z uresničitvijo te grožnje storjeno le kaznivo dejanje bodisi razžalitve (kjer je objekt zaščite čast in dobro ime) ali kvečjemu kaznivega dejanja grdega ravnanja (kjer je objekt zaščite človekova integriteta). Po drugi strani pa bo podano to kaznivo dejanje, četudi sredstvo, s katerim storilec grozi ni sposobno, da bi z njim drugemu lahko ogrozil življenje ali telo (na primer strašilna pištola). Pomembno je namreč, da je storilec glede na videz tega sredstva, ki je praviloma zmožno povzročiti katerega od kaznivih dejanj zoper življenje in telo, objektivno lahko vzbudil pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče presodilo, da je bila grožnja z besedami "te bom usekala na gobec, naj te udarim, naj te na gobec", pri čemer je obdolženka svojo roko približala obrazu oškodovanke, resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega. Takšno odločitev pa je sodišče tudi ustrezno obrazložilo.

Zagovornik se v zahtevi z navedenimi zaključki sodišča ne strinja in celo meni, da opis dejanja ne ustreza opisu, ki ga je izoblikovala sodna praksa pri podobnih ravnanjih, oziroma da že po samem opisu dejanja v izreku ne gre za ravnanje, ki bi ga lahko opredelili kot kaznivo dejanje. Po mnenju zagovornika namreč grožnja ni takšna, da bi lahko objektivno dajala vtis ogroženosti pri drugem. Sicer pa so o navedenem tudi ugotovitve sodišča povsem pavšalne.

Očitki zagovornika v zahtevi niso utemeljeni. Kot izhaja iz konkretnega opisa obravnavanega kaznivega dejanja v izreku sodbe je obsojenka oškodovanki zagrozila z udarcem z roko po obrazu. Gre torej za grožnjo, ki se nanaša na telo oškodovanke in sicer z roko v obraz, kjer torej ni mogoče izključiti, kolikor bi obsojenka grožnjo uresničila nastanka vsaj lahke telesne poškodbe (na primer prebitje ustnice, zlom nosne kosti, izbitja zoba ipd.). Da je bila grožnja resna pa v izreku poleg iz očitka v abstraktnem delu izhaja tudi iz navedbe v konkretnem opisu dejanja, da se je obsojenka približala oškodovani V.K. tako, da je svojo roko približala obrazu ter ji zapretila z inkriminiranimi besedami, pri čemer je bila grožnja z udarcem tudi večkrat ponovljena. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče pravilno pravno ovrednotilo ravnanje obsojenke kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Svojo odločitev (o resnosti grožnje) pa je tako glede na okoliščine in način kako je bila grožnja izrečena tudi ustrezno obrazložilo, tako da pomenijo očitki zagovornika o pavšalnosti obrazložitve le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, oziroma uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kršitev določb procesnega zakona (kršitev pravice do obrambe in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) vidi zagovornik v tem, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca o tem ali se je oškodovanka res počutila tako prestrašeno in ogroženo kot to izhaja iz zdravniškega poročila, poleg tega pa sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga.

Tudi ta očitek zagovornika ni utemeljen. Sodišče je, kot je bilo že povedano, ugotovilo, da je bila oškodovanki posredovana grožnja takšne narave, da je bila objektivno zmožna ogroziti varnost drugega, s čimer je ugotovilo obstoj tega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje je namreč dokončano tedaj, ko je resna grožnja z napadom na življenje in telo posredovana drugemu. Okoliščina, da se je oškodovanka tudi subjektivno počutila ogroženo, pravilnost dejanske in pravne presoje dejanja le utrjuje. Sodišče torej ni bilo dolžno za presojo obravnavanega kaznivega dejanja razčiščevati po tem, ko je oškodovanka pojasnila, da se je počutila ogroženo, kakšne so bile nadaljnje posledice tega strahu, saj to kot rečeno za presojo obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno, še posebej ker so te škodljive posledice odvisne od senzibilnosti vsakokratnega oškodovanca. Glede na navedeno, sodišče tudi ob izostanku razlogov o zavrnitvi dokaza ne bi kršilo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se dokazni predlog ni nanašal na odločilna dejstva. V obravnavanem primeru pa je sodišče razloge za vrnitev dokaznega predloga tudi obrazložilo, sicer pa je identičen očitek v pritožbi utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega in materialnega kazenskega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenkine premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).