Jedro

Po izrecni določbi tretjega odstavka 110. člena KZ sodišče ob preklicu pogojnega odpusta vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal, in nato izreče enotno kazen po določbah 47. in drugega odstavka 48. člena KZ.

V primeru preklica pogojne obsodbe ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 48. člena KZ, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je senat Okrožnega sodišča v Krškem predlog obsojenega A. A. za izrek enotne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Krškem II K 36987/2010 z dne 21. 12. 2012 in dela že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Krškem Ks 226/2003 z dne 12. 1. 2004 zavrnil kot neutemeljen. Senat je odločil, da mora obsojenec plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče enotno kazen, pri čemer naj upošteva kazen, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 36987/2010 z dne 21. 12. 2012 in del že prestane kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Krškem Ks 226/2003 z dne 12. 1. 2004 oziroma kazen, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 36987/2010 z dne 21. 12. 2012 in celotno kazen izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem Ks 226/2003 z dne 12. 1. 2004. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da v konkretnem primeru ni zakonskih pogojev za izrek enotne kazni zapora, izrečenih s sodbama, ki jih je navedel obsojenec v predlogu z dne 13. 10. 2015, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega predloga pravilna.

5. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, je bila obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem Ks 226/2002 z dne 12. 1. 2004 izrečena enotna kazen šest let in sedem mesecev zapora, ki jo je prestajal v zavodu za prestajanje kazni zapora in je bil dne 1. 4. 2004, ko je prestal del te kazni in sicer štiri leta in en mesec zapora, na podlagi odločbe Ministrstva za pravosodje št. 792-09-53/04 z dne 25. 3. 2004 izpuščen na pogojni odpust, ki je potekel dne 31. 10. 2006. Čas pogojnega odpusta je torej predstavljal dve leti in šest mesecev še neprestane kazni (izrečene s sodbo II Ks 226/02 – šest let in sedem mesecev zapora).

6. Ker pa je obsojenec, medtem ko je bil na pogojnem odpustu, storil novo kaznivo dejanje, mu je Okrajno sodišče v Krškem s sodbo K 36/03 z dne 21. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1606/2005 z dne 6. 9. 2006, ki je postala pravnomočna istega dne, s katero ga je spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 265. člena KZ in mu določilo kazen sedem mesecev zapora ter kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 221. člena KZ, za katero mu je določilo kazen eno leto in en mesec zapora, preklicalo pogojni odpust in mu ob upoštevanju še neprestane kazni dve leti in šest mesecev zapora, izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Enotno kazen je sodišče izreklo po pravilih o steku (člen 47 KZ), in sicer po asperacijskem pravilu, po katerem mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni. Seštevek določenih kazni je bil v konkretnem primeru štiri leta in dva meseca zapora, sodišče pa je obsojencu izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, torej je bila enotna kazen znatno nižja od seštevka določenih posamičnih kazni.

7. Sodba Okrajnega sodišča v Krškem K 36/03 z dne 21. 9. 2005 je bila nato upoštevana v sodbi Okrožnega sodišča v Krškem Ks 182/08, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen osem let in šest mesecev zapora. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II Ks 29995/2010 z dne 12. 5. 2010, v kateri je bila upoštevana tudi sodba Ks 182/2008 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1033/08 z dne 11. 11. 2008), pa je bila obsojencu izrečena enotna kazen petnajst let in en mesec zapora, ta kazen pa je bila nato upoštevana v sodbi Okrožnega sodišča v Krškem II K 36987/2010 z dne 21. 12. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 36987/2010 z dne 3. 7. 2013, ki je postala pravnomočna 16. 7. 2013. 8. Prav ima sicer pritožba, da v izreku sodbe II K 36987/2010 z dne 21. 12. 2012 ni navedena sodba Okrožnega sodišča v Krškem Ks 226/2003 z dne 12. 1. 2004, vendar pa nima prav, da iz te sodbe ne izhaja dovolj jasno, da je bila pri določitvi enotne kazni upoštevana tudi sodba Okrožnega sodišča v Krškem Ks 226/2003. Ta sodba (oziroma čas pogojnega odpusta po tej sodbi, torej kazen, ki je obsojenec še ni prestal) je bila izrecno navedena v izreku sodbe, s katero je bil preklican pogojni odpust (K 36/2003), v nadaljevanju, ko je bila ponovno izrečena enotna kazen, v kateri je bil upoštevan tudi čas pogojnega odpusta po sodbi Ks 226/2002, pa to ni bilo več potrebno, ampak je to razvidno iz obrazložitve posamičnih odločb. 9. Sodišče prve stopnje je v točki 8 izpodbijane sodbe prepričljivo in logično obrazložilo, zakaj se v enotni kazni upošteva zgolj čas preklicanega pogojnega odpusta, ne pa tudi tisti del prej izrečene kazni, ki jo je obsojenec že prestal, s takšnim razlogovanjem pa se v celoti, v izogib ponavljanju, strinja tudi pritožbeno sodišče. Glede na izrecno določbo tretjega odstavka 110. člena KZ (ki je veljal v času preklica pogojnega odpusta) sodišče, kadar prekliče pogojni odpust, vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal in nato izreče enotno kazen po določbah 47. in drugega odstavka 48. člena KZ (določba drugega odstavka 48. člena KZ v konkretnem primeru ni bila relevantna). Gre torej za specialno določbo kazenskega zakonika, ki predpisuje način izreka enotne kazni v primeru preklica pogojnega odpusta. Iz te določbe je torej razvidno, da v primeru preklica pogojnega odpusta ne pride v poštev določba prvega odstavka 48. člena KZ oziroma prvega odstavka 55. člena KZ-1, na katero se izrecno sklicuje pritožba. Določba 47. člena KZ (oziroma 53. člena KZ-1, ki ga izpostavlja pritožba) pa je bila v konkretnem primeru upoštevana in so pri izreku enotne kazni bile uporabljene ugodnosti iz asperacijskega pravila po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ, kot je že obrazloženo v 6. točki te sodbe.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pritožnik v pritožbi navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi omajal pravilno presojo sodbe. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, zato je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

11. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, bi moral obsojenec plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Ker pa iz spisovnih podatkov izhaja, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.