Jedro

Po 1. odstavku 400. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker se s sklepom o stroških postopek ne konča, revizija samo zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in s sodbo zavezalo prvotoženo stranko, da jima izplača razliko v plači za čas od 1.1.1991 do marca 1993 in razliko regresa za letni dopust. Pri tem je odločilo, da mora prvotožena stranka povrniti tožnikoma njune potrebne stroške postopka ter trpeti stroške za izvedensko delo.

Čeprav tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko sodišče prve stopnje ni zavrnilo, je odločilo, da sama trpi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi toženega Sklada Republike Slovenije za razvoj zoper odločitev o stroških in v tem delu sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožnika nerazdelno zavezalo, da povrneta drugotoženi stranki stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 43.890,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sprejelo stališče, da ima opustitev predloga strank za izdajo dopolnilne sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP) iste pravne posledice kot umik tožbe. Zato je odločitev o stroških utemeljilo z uporabo 1. odstavka 158. člena ZPP.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se izpodbijani sklep ustrezno spremeni oziroma razveljavi. V obrazložitvi revizije poudarja, da Zakon o pravdnem postopku določa presumpcijo umika in njegove pravne posledice le v primerih iz 4. odstavka 109. člena, 3. odstavka 217. člena, 1. odstavka 465. člena in 2. odstavka 499. člena ZPP. Zakonita domneva umika v določbi 1. odstavka 339. člena ZPP ni vsebovana, zato je odločitev sodišča druge stopnje nezakonita.

Predlaga tudi, da sodišče, ki bo odločalo o reviziji, tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks za njeno vložitev.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90-ZPP), je drugotožena stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala, naj se zavrne kot nedovoljena. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94-ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča Zakon o pravdnem postopku (2. odstavek).

V obravnavanem primeru gre za premoženjskopravni spor, v katerem je revizija dovoljena, če so izpolnjene z Zakonom o pravdnem postopku določene predpostavke. Ena od teh je zadostna vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Po 2. odstavku 382. člena ZPP revizija ni dovoljena v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. Od 5.12.1992 naprej namreč velja Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92), ki je v 9. členu določil kot mejno vrednost za dovoljenost revizije znesek 80.000,00 SIT.

Dovoljenost revizije zoper stroškovni izrek odločbe sodišča prve stopnje pa je presojati tudi v okviru določbe 400. člena ZPP. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi, ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (4. odstavek 164. člena ZPP). Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP). Ne glede na to, s kakšno odločbo konča sodišče postopek, odloči torej o stroških postopka vedno s sklepom. Zato je treba glede vprašanja dopustnosti revizije zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, uporabiti določilo 400. člena ZPP.

Stroški postopka nastanejo zaradi postopka, ne pa neodvisno od njega. Zato je zahtevek za povračilo stroškov akcesorne narave in se ne more uveljavljati samostojno, ampak samo v postopku zaradi katerega so stroški nastali. Posledica tega je, da se postopek s sklepom o stroških sploh ne more končati, konča se lahko samo z odločbo, s katero se odloči o glavni stvari.

Po 1. odstavku 400. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker se s sklepom o stroških postopek ne konča, revizija samo zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka ni dovoljena.

Dovoljena bi bila lahko samo v primeru, če bi bil izrek o stroških postopka samostojen (na primer po umiku tožbe), ne pa takrat, ko je akcesorne narave, torej kot sestavni del izreka sodbe o glavni stvari. Kadar je stroškovni izrek samostojne narave, je odločitev sodišča o njem nedvomno take narave, da je to sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Takšno samostojno naravo ima stroškovni izrek na primer takrat, ko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrže (2. odstavek 166. člena ZPP), ali s sklepom ugotovi, da je tožba umaknjena (193. člen ZPP).

Tožeča stranka je vložila revizijo zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje odločilo o stroških postopka kot stranski terjatvi. Ker revizija samo zoper takšen sklep ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče glede na določbo 392. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.

Tudi če bi se štelo, da je v obravnavani zadevi res prišlo do umika tožbe (čeprav podatki spisa za tak zaključek ne nudijo nobene opore), in bi se postopek nadaljeval samo zaradi stroškovnega izreka, sporna vrednost 43.890,00 SIT v obravnavani zadevi ne zadošča za dovoljenost revizije (2. odstavek 382. člena ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila takse tožeče stranke revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena).

Revizijsko sodišče tudi ni odločalo o stroških revizijskega postopka, ker njihova povrnitev v odgovoru na revizijo ni bila zahtevana, tožeča stranka pa z revizijo ni uspela (166. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).