Jedro

Tožnica je bila pri toženki zaposlena za opravljanje dela s krajšim delovnim časom. Resda je bila skupno zavarovana za polni zavarovalni čas, ker se je še zavarovala kot samozaposlena oseba, vendar to ne pomeni, kot da bi bila v delovnem razmerju pri enem ali več delodajalcih za polni delovni čas, kot sta to zmotno presodili sodišči druge in prve stopnje. V spornem obdobju je bila tožnica v delovnem razmerju le za krajši delovni čas od polnega. Glede na to je treba uporabiti določbo 98. člena KPVIZ, ki bolj ugodno kot zakon ureja pravico do regresa za letni dopust za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom, saj jim priznava pravico do letnega dopusta v enaki višini kot delavcem, ki delajo v okviru polnega delovnega časa.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se glasi:

I."I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

v II. točki izreka tako, da se glasi:

Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 8 dni obračunati in izplačati:

razliko regresa za letni dopust za leto 2018 v znesku 421,39 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od pripadajočega neto zneska razlike regresa od 11. 7. 2019 dalje do plačila;

razliko regresa za letni dopust za leto 2019 v znesku 443,31 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 7. 2019 dalje do plačila;

razliko regresa za letni dopust za leto 2020 v znesku 470,29 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 6. 2020 dalje do plačila;

razliko regresa za letni dopust za leto 2021 v znesku 525,00 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 6. 2012 dalje do plačila;

razliko regresa za letni dopust za leto 2022 v znesku 537,21 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 6. 2022 dalje do plačila;

razliko poračuna regresa za letni dopust za leto 2022 v znesku 25,53 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 11. 2022 dalje do plačila;

razliko regresa za letni dopust za leto 2023 v znesku 422,13 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 6. 2023 dalje do plačila;

razliko regresa za letni dopust za leto 2024 v znesku 407,52 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 3. 2024 dalje do plačila.

v III. točki izreka tako, da se glasi:

Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji v znesku 504,90 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

II.Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 228,3o EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje."

III.Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 386,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati razliko v regresih za letni dopust za leto 2022 v znesku 16,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2022 dalje do plačila in za leto 2024 v znesku 67,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2024 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala za ti dve leti več, v celoti pa je zavrnilo tudi zahtevek za vse ostale vtoževane razlike regresov za letni dopust za leta od 2018 do 2024 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo, da tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

3.Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 243/2024 z dne 28. 1. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali tožnici, ki je bila zaposlena pri toženki s krajšim delovnim časom in bila zavarovana kot samozaposlena oseba za krajši delovni čas, pripada regres za letni dopust v enakem znesku kot delavcem, ki so delali s polnim delovnim časom.

4.Tožnica v reviziji navaja, da 98. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (KPVIZ, Ur l. RS. št. 52/1994 in nasl.) določa, da delavcem, ki delajo krajši delovni čas, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračila stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo polni delovni čas. Ker je regres za letni dopust drug osebni prejemek, bi morala tožnica v obdobju od 2018 do 2024 prejeti regres v isti višini, kot delavci, ki delajo polni delovni čas, ne pa samo sorazmernega dela po višini glede na krajši delovni čas, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

5.Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6.Revizija je utemeljena.

7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8.Tožnica je bila v obdobju od leta 2018 do 2024 zaposlena pri toženki s krajšim delovnim časom (do 31. 10. 2022 za polovični delovni čas, od 1. 11. 2022 do 31. 8. 2023 za 62,50 % delovnega časa in od 1. 9 2023 dalje za 67,50 % delovnega časa). Preostali čas do polnega zavarovanja po predpisih iz socialnega zavarovanja je bila zavarovana kot samozaposlena v kulturi. Toženka ji je na podlagi petega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) izplačevala regres za letni dopust v višini, sorazmerni času zaposlitve za krajši delovni čas. Tožnica se je v postopku pred sodišči nižjih stopenj sklicevala na določbo 98. člena KPVIZ, vendar sta sodišči njen zahtevek zavrnili, ker sta zaključili, da je skupno s samozaposlitvijo delala polni delovni čas.

9.V skladu s petim odstavkom 131. člena ZDR-1 ima delavec pravico do regresa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, če ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, razen v primerih, ko dela krajši delovni čas v skladu s 67. členom

tega zakona. V drugem odstavku 9. člena ZDR-1 je določeno, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

10.KPVIZ v 98. členu določa, da pripadajo delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Navedena določba KPVIZ je umeščena v 6. podpoglavje 2. poglavja (plače, nadomestila plače, drugi osebni prejemki in stroški) z naslovom "Drugi osebni prejemki". Kot drug osebni prejemek je najprej urejen regres za letni dopust (99. člen), potem jubilejne nagrade (100. člen), sledijo odpravnina ob upokojitvi (101. člen) in solidarnostne pomoči (102. člen). V določbah od 103. do 109.a člena KPVIZ, ki so v 7. podpoglavju KPVIZ, pa je urejeno povračilo stroškov v zvezi z delom. Med druge osebne prejemke iz 98. člena KPVIZ spada tudi regres za letni dopust. Pravica do regresa za letni dopust je v določbi 98. člena KPVIZ za delavce, ki delajo krajši delovni čas, opredeljena ugodneje, kot pa jo ureja ZDR-1 v petem odstavku 131. člena.

11.Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo. Tožnica je delala s krajšim delovnim časom, zato je bila na podlagi 98. člena KPVIZ upravičena do regresa za letni dopust v enaki višini kot delavci, ki delajo s polnim delovnim časom.

Sodišči druge in prve stopnje sta nepravilno zaključili, da se obdobje, ko je bila tožnica zavarovana kot samozaposlena v kulturi, šteje kot delovni čas. Določba 98. člena KPVIZ jasno govori o delovnem času iz 143. člena ZDR-1 in ne o obdobju zavarovanja oziroma zavarovalnega časa po predpisih iz socialnega zavarovanja. Iz 6. točke 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) izhaja, da je delovni čas tedensko števil ur dela, s katerim delavec po pogodbi o zaposlitvi opravlja delo. Po 44. točki istega člena ZPIZ-2 pa je zavarovalni čas tedensko število ur, s katerim je v obvezno zavarovanje vključena oseba, ki opravlja dejavnost oziroma je zavarovana na drugi podlagi; kot zavarovalni čas se šteje tudi čas dela iz naslova več zavarovalnih razmerij in pomeni razliko med delovnim časom in polnim zavarovalnim časom. Delovni čas na podlagi delovnega razmerja je predviden kot primarna podlaga za določanje obsega zavarovalnega časa (drugi odstavek 13. člena in 14. člen ZPIZ-2), vendar je lahko zavarovanec do polnega zavarovalnega časa zavarovan tudi kot samozaposlen (tretji odstavek 13. člena ZPIZ-2, 15. člen ZPIZ-2).

12.Samozaposlitev je torej druga pravna podlaga za določitev polnega zavarovalnega časa glede na prednostno obliko z delovnim razmerjem (14. člen ZPIZ-2). Pravno razmerje samozaposlitve nima narave delovnega razmerja,

oseba, ki je samozaposlena, nima statusa delavca, čas opravljanja dejavnosti v okviru samozaposlitve pa nima narave delovnega časa. Tožnica je bila res zavarovana za polni zavarovalni čas, vendar to ne pomeni, kot da bi bila v delovnem razmerju pri enem ali več delodajalcih za polni delovni čas, kot sta to zmotno ugotavljali sodišči druge in prve stopnje. V spornem obdobju je bila tožnica v delovnem razmerju za krajši delovni čas od polnega.

13.V okoliščinah konkretnega primera je treba zato uporabiti določbo 98. člena KPVIZ, ki bolj ugodno kot zakon ureja tudi pravico do regresa za letni dopust za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom. Zato je tožnica upravičena do regresa za letni dopust v višini, kot gre delavcem, ki delajo polni delovni čas. Njen zahtevek za plačilo razlike med izplačanim regresom, odmerjenim glede na sorazmerni čas zaposlitve s krajšim delovnim časom, in regresom, ki se mora izplačati delavcem, ki delajo polni delovni čas, je utemeljen. Toženka zahtevku po višini sicer ni nasprotovala.

14.Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in ugodilo tožbenemu zahtevku.

15.Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožnica z revizijo uspela, ji mora toženka povrniti njene stroške postopka po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.).

16.Toženka mora tožnici povrniti stroške za sestavo tožbe 300 točk (tar. št. 16/1 OT), za pripravljalno vlogo 225 točk (tar. št. 16/2 OT), za zastopanje na prvem naroku 300 točk (tar. št. 16/3/a OT), kar ob upoštevanju materialnih stroškov (2 %) znaša 504,90 EUR. Toženka mora tožnici povrniti še pritožbene stroške 375 točk (ta. št. 16/4 OT), kar ob upoštevanju materialnih stroškov (2 % oz. 1 %) znaša 228,30 EUR. Toženka pa mora tožnici povrniti tudi stroške revizijskega postopka, in sicer za sestavo predloga za dopustitev revizije in za sestavo revizije 637,50 točk (tar. št. 16/7 in 16/8 OT) in materialne stroške (1 %), kar skupaj znaša 386,32 EUR.

17.Če bo toženka prišla v zamudo s plačilom zgoraj odmerjenih stroškov, bo morala tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti.

18.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1.Prvi odstavek 67. člena ZDR-1 določa, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zdravstvenem zavarovanju, starševskem varstvu ali drugimi predpisi, ki tako določajo, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas. Po drugem odstavku tega člena pa ima takšen delavec, ki dela krajši delovni čas, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno.

2.Definicijo polnega delovnega časa opredeljuje 143. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden.

3.Po prvem odstavku 4. člena ZDR-1 je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

4.Revizijsko sodišče je v izrek spremenjene sodbe povzelo postavljeni tožbeni zahtevek, ne da bi posebej presojalo pravilnost postavljenega denarnega zahtevka (v bruto in neto znesku), saj to ni bil predmet revizijskega vprašanja.