Jedro

Stranka se lahko sklicuje na prikrajšanje svojega nujnega deleža, če dokaže, da je pogodba o preužitku delno ali v celoti neodplačna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških postopka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 1.288,20 EUR, ki ga mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki, od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica nujna dedinja po pok. očetu J. V. in da njen nujni dedni delež znaša 1/6 zapuščine, zaradi česar je tožnica solastnica nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 367 k.o. Ž. ter pri vl. št. 121 k.o. Z., do 1/12 na celoto. Zavrnilo je tudi njen zahtevek, da ji mora toženka izstaviti temu ustrezno listino za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Obenem je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 1.228,20 EUR njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2008 do plačila.

Tožnica v pritožbi predlaga razveljavitev navedene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Že v tožbi je zatrjevala, da je pri sklenitvi pogodbe o preužitku dejansko šlo za darilno pogodbo, za kar je ponudila tudi ustrezne dokaze. Sodišče ni presojalo dejanskih okoliščin, v katerih je bila pogodba sklenjena. Prav tako ni ugotavljalo vsebine in namena pogodbe ter pogodbene volje. Pri pogodbi o preužitku morajo biti vrednosti nasprotnih izpolnitev strank sorazmerne, sicer se presežek šteje kot darilo. Tvegana narava pogodbe ne izključuje možnosti sklenitve mešane pogodbe, torej takšne, ki bi bila v delu neodplačna, kar prikrajšanemu dediču omogoča zahtevati vrnitev darila. Sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo primerjave vrednosti nasprotnih izpolnitev pogodbenih strank. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa je dokazni postopek pokazal, da sta pravdni stranki vse do leta 2003 bolj ali manj enakovredno nudili pomoč svojim staršem pri obdelovanju kmetije. Poleg tega je mati pravdnih strank še vedno sposobna v celoti sama skrbeti zase in tudi za opravljanje gospodinjskih del. Po možu dobiva pokojnino in je finančno neodvisna. Razlog za sklenitev pogodbe ni bila ostarelost in onemoglost obeh staršev, pač pa, da tožnica iz kmetije zaradi spora s starši ne bi dobila ničesar. Tožnica je predlagala zaslišanje strank V. B. in M. B., ki sta neposredna soseda matere pravdnih strank in bi lahko potrdila, da je kmetija zdaj zapuščena, ker toženka svojih obveznosti po pogodbi ne izpolnjuje. Sodišče je ta dokaz neupravičeno zavrnilo, hkrati pa se je oprlo na izpoved matere pravdnih strank, čeprav je ta priča izrazito zainteresirana za izid tega postopka v prid toženki, s katero sta v dobrih odnosih, medtem ko sta s tožnico v sporu. Končno je tudi odločitev glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti v primeru nepravočasnega plačila pravdnih stroškov v nasprotju z veljavno sodno prakso.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) paziti po uradni dolžnosti, medtem ko tožeča stranka pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni konkretizirala. Njen očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ne zadošča; tudi če bi bil utemeljen, bi lahko šlo le za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in ne za kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev jasno in razumljivo obrazložilo, tako da jo je bilo mogoče preizkusiti.

Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, upoštevaje trditveno podlago tožbe, pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Dokazni predlog za zaslišanje priče V.B. in M.B. je utemeljeno zavrnilo. Vprašanje, ali toženka zdaj res zanemarja obdelovanje kmetijskih zemljišč, ki jih je pridobila na podlagi sporne pogodbe o preužitku, je namreč brez pomena za presojo pravne narave te pogodbe, kot je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je priča R. V., ki je mati pravdnih strank, naklonjena toženki in je zato njena izpoved pristranska. Tožnica namreč nasprotnega dokaza ni ponudila, predvsem pa ni niti zatrjevala, da je morebiti komu drugemu znano, kakšen je bil namen pogodbenih strank pri sklepanju sporne pogodbe o preužitku.

Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da gre v obravnavanem primeru za odplačno pogodbo. Izvedeni dokazi drugačnega zaključka ne omogočajo. Tožnica oporeka predvsem tistemu delu pogodbe o preužitku, v kateri sta pogodbeni stranki opredelili potrebe preužitkarjev in dotedanje dajatve prevzemnice, češ da starša pravdnih strank v resnici takrat še nista bila onemogla in tudi toženka jima ni pomagala v tolikšnem obsegu, kot je navedeno v pogodbi. Te tožničine trditve pa za zahtevano sodno varstvo ne zadoščajo. Tožnica namreč doslej ni substancirano zatrjevala, da je sporna pogodba morebiti fiktivna in zato nična. V pravdi se je sklicevala predvsem na domnevno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, kar prav tako ni dovolj. Res je sicer, da tudi za pogodbo o preužitku v skladu s 564. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB1) velja načelo enake vrednosti dajatev, kar pomeni, da morata biti obe vrednosti v času sklenitve pogodbe sorazmerni. Ob tem pa ni mogoče spregledati bistvene značilnosti pogodbe o preužitku, namreč njene tveganosti oziroma aleatornosti. Tožnica bi se lahko sklicevala na prikrajšanje svojega nujnega deleža, če bi dokazala, da je sporna pogodba o preužitku delno ali v celoti neodplačna, skratka, da je šlo v resnici za darilo staršev pravdnih strank toženki. Ker pa je subjektivna vrednost prevzemnikovih obveznosti po pogodbi o preužitku lahko za preužitkarja večja od njihove računske vrednosti, morebitne neodplačnosti takšne aleatorne pogodbe ni mogoče ugotavljati s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, za kar se zavzema tožnica, pač pa z ugotavljanjem volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 791/2008 z dne 4.12.2008, podobno sodba II Ips 381/2006 z dne 29.1.2009). Tožnica niti v pritožbi določno ne navaja, da sta starša pravdnih strank sklenila sporno pogodbo o preužitku z darilnim namenom. Da razlog za sklenitev pogodbe ni bila njuna onemoglost, pač pa načrtovana izključitev tožnice od dedovanja, je tožnica začela zatrjevati šele po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno glede na določilo 286. člena ZPP. Predvsem pa takšen namen pogodbenih strank sam po sebi še ne pomeni, da je pogodba neodplačna.

Potemtakem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica s pritožbo drugačne odločitve ne more doseči. Ker torej pritožbeni razlogi glede glavne stvari niso podani, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP v tem delu potrdilo.

Pač pa tožnica utemeljeno nasprotuje prisojenim zakonskim zamudnim obrestim od zneska pravdnih stroškov, ki jih dolguje toženki. Po načelnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.2006 začnejo teči zamudne obresti od pravdnih stroškov šele potem, ko poteče v sodbi določeni rok za izpolnitev te obveznosti. Sodišče druge stopnje je zato tožničini pritožbi v tem delu ugodilo in izrek o stroških postopka v izpodbijani sodbi glede začetka teka zamudnih obresti ustrezno spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

Tožnica je je s pritožbo uspela le v neznatnem obsegu in ker so obresti postranska terjatev, mora v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.