Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za oceno pristojnosti domačega sodišča so odločilna dejstva, ko pravda začne teči. Valorizacija zavarovalne vsote na razmere v času sojenja se opravi po izbrani metodi (indeks rasti cen i.p.d.) najmanj za obdobje od sklenitve zavarovalne pogodbe.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožnikom plačati odškodnino in sicer M. M. solidarno 2,103.060,20 SIT, drugotožena stranka pa sama še 566.939,80 SIT, J. V., por. M., solidarno 1,299.714,80 SIT, drugotožena stranka sama pa še 350.375,20 SIT, A. T. solidarno 118.149,45 SIT, drugotožena stranka sama pa še 31.850,55 SIT, H. Č., por. V., solidarno 1,811.624,90 SIT, drugotožena stranka sama pa še 488.375,10 SIT, L. Č. solidarno 315.065,20 SIT, drugotožena stranka sama pa še 84.934,80 SIT, L. Č. solidarno 315.065,20 SIT, drugotožena stranka sama pa še 84.934,80 SIT, vse z ustreznimi obrestmi po zakonski meri zamudnih obresti. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo. Pritožbo prvotožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Proti tej sodbi vlaga prva tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in odstop zadeve v sojenje pristojnemu sodišču v Republiki Hrvaški, ali pa spremembo izpodbijane sodbe v skladu z ugovorom tožene stranke o višini valoriziranega zneska zavarovalne vsote. Škoda je vsem tožnikom nastopila na ozemlju Republike Hrvaške. Z državnopravnimi spremembami je prišlo do prenehanja dejanske in krajevne pristojnosti, po kateri bi bilo mogoče zadevo obravnavati pri slovenskem sodišču. Za sojenje je torej izključno pristojno sodišče v Republiki Hrvaški, to pa tudi zato, ker je v Republiki Sloveniji položaj tožene stranke manj ugoden. Tudi zneski posameznih odškodnin so v Republiki Sloveniji precej večji, drugačni pa so tudi načini valorizacije zavarovalnih vsot. Glede slednjega tožena stranka meni, da je pravilen njen izračun valorizacije zavarovalne vsote, po katerem bi v času sojenja na prvi stopnji zavarovalna vsota, prevedena v slovensko valuto, znašala 2,985.597,64 SIT, kar je bistveno manj od zavarovalne vsote, ki jo je izračunalo sodišče prve stopnje. Valorizacijo je mogoče opraviti le v skladu s predpisi Republike Hrvaške. Način sojenja, sprejet v izpodbijani sodbi, predstavlja vdiranje v pogodbena razmerja.
Tožniki na revizijo niso odgovorili, druga tožena stranka se o njej ni izjavila, izjave pa ni podalo tudi tedanje Javno tožilstvo Republike Slovenije (tretji odstavek 390. člena ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Po določbi drugega odstavka 52. člena ZPP je ob vložitvi tožbe dne 28.6.1989 bilo sodišče prve stopnje stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tem odškodninskem sporu. Vendar pa se je pravda zaradi sprememb v državnem preoblikovanju republik bivše SFRJ spremenila v spor strank z območja dveh držav. Odnosi Republike Slovenije in Republike Hrvaške na področju predlaganega prenosa pristojnosti še niso urejeni. Glede na določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I) je zato treba uporabiti določbe zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 34/82, 72/82), ki v svojem 81. členu predpisuje, da so za oceno pristojnosti domačega sodišča odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči (načelo perpetuacije jurisdikcije). Sodbama nižjih sodišč torej v tej smeri ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.
Izpodbijana sodba se je tudi pravilno opredelila do vprašanja, katero pravo je treba v tem primeru uporabiti (ali pravo Republike Hrvaške, kjer se je pripetil škodni dogodek, ali pravo Republike Slovenije, katere državljani so tožniki, ki tu tudi trpijo nastalo škodo).
Izbira prava Republike Slovenije ima utemeljitev v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki jih izpodbijana sodba povzema, da bi z vidika pravnega varstva pri domačem sodišču lahko prišlo do nedopustnih razlik "v primerjavi z državljani, ki iščejo pravno varstvo iz škodnega dogodka, ki se je pripetil na območju države njihovega prebivališča". Poleg tega pa je izbira prava Republike Slovenije tudi posledica omenjene perpetuacije jurisdikcije, kar v skladu z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pomeni tudi uporabo prava bivše skupne države. Revizijsko načenjanje problema domnevno neugodnega položaja tožene stranke je torej odveč.
Materialno pravo pa je pravilno uporabljeno tudi v ostalem obsegu. Višina dosojene odškodnine revizijsko sicer ni izpodbijana, preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je pokazal, da so ustrezne določbe ZOR o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo bile prav uporabljene. Revizija pa posebej graja valorizacijo zavarovalne vsote. Izbira načina te valorizacije je vsekakor problem materialnega prava. Sodišče prve stopnje je precizno, obširno in jasno obrazložilo, po kakšni metodi je opravilo to valorizacijo, izpodbijana sodba pa k izbrani metodi in načinu valorizacije ni imela pripomb. Kot izhodišče za valorizacijo zavarovalne vsote je bil vzet indeks naraščanja drobno prodajnih cen od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe za zavarovano vozilo (21.9.1987) do dneva sojenja na prvi stopnji. Po tej metodi valorizirana zavarovalna vsota je glede na odlok ZIS o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škode, povzročene drugim pri rabi motornega vozila (Ur. list SFRJ, št. 49/86), dala izračun v znesku 5,962.680,00 SIT. Tedanjih 30,000.000,00 dinarjev je bilo po omenjeni metodi valoriziranih od 21.9.1987 dalje do dneva sojenja. Omenjeni odlok ZIS je začel veljati dne 6.9.1986, naslednji odlok, s katerim je bila zavarovalna vsota zvišana na 75,000.000,00 takratnih dinarjev, pa je začel veljati 29.7.1988 (Ur. list SFRJ, št. 51/88). Gre za tako veliko razliko v vrednosti zavarovalne vsote, da tega ni mogoče prevaliti na oškodovanca, saj bi ga s tem spravili v neenakopraven položaj nasproti zavarovalnici in tudi drugim oškodovancem iz škodnih dogodkov, ki so se pripetili časovno blizu uveljavitvi odloka. Čas od uveljavitve odloka do škodnega dogodka je torej treba upoštevati v razmerah velike inflacije tako, da niso prizadete koristi oškodovancev, katerim je namenjen sistem obveznega zavarovanja v prometu zaradi njihovega varstva pred neplačevitimi povzročitelji škod. Pri časovnem razmaku med uveljavitvijo odloka in škodnim dogodkom in pri inflaciji v tem obdobju gre za okoliščine, na katere oškodovanec ne more vplivati, medtem ko ima zavarovalnica možnost poviševati premije ob določenih pogojih in se takšne upoštevajo ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Določitev zavarovalne vsote v znesku 5,962,680,00 SIT torej interesov tožene stranke v ničemer ne prizadeva, izračun pa, ki ga sama ponuja za valorizacijo zavarovalne vsote, je napravljen v očitno škodo oškodovancev - tožnikov.
Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati nepravilnosti, ki jih zatrjuje revizija, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).