Jedro

Tožnik, invalid III. kategorije, kateremu je delovno razmerje prenehalo sporazumno, poleg tega pa se v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja ni prijavil na zavodu za zaposlovanje, ni upravičen do pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu po 124. čl. ZPIZ, saj morata biti za priznanje te pravice izpolnjena oba pogoja kumulativno, in sicer da invalidu II. ali III. kategorije invalidnosti preneha delovno razmerje neodvisno od njegove volje in da se v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja prijavi na zavodu za zaposlovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Pravna podlaga za odločitev v zadevi je v 124. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98) in jo je citiralo ter pravilno uporabilo že prvostopenjsko sodišče (predzadnji odstavek na str. 2 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Prvostopenjsko sodišče je po obširno in temeljito izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je tožniku pri nekdanjem delodajalcu (H d.o.o. Maribor) delovno razmerje prenehalo na drugem ustreznem delu, torej na delu, za katerega je bil kot invalid III. kategorije invalidnosti zmožen in o tem pribavilo tudi dodatno mnenje Invalidske komisije II z dne 9.6.1998. Sodišče je pred tem z zaslišanjem prič R. K., tožnikovega nadrejenega J. P. in vodje službe za varstvo pri delu F. K. podrobno razčistilo pogoje, pod katerimi je tožnik navedeno delo opravljal in imelo tudi po mnenju pritožbenega sodišča v bistveno skladnih in prepričljivih izpovedbah vseh treh prič dovolj podlage za zaključek, da so pogoji, pod katerimi je tožnik na navedenem delu delal, ustrezali njegovi preostali delovni zmožnosti.

Zato ni bilo potrebe po zaslišanju dodatnih prič, za kar se tožnik zavzema v pritožbi. IK II je tako razpolagala z razčiščenimi pogoji dela, ter z zdravstvenim kartonom, ki se nahaja v spisu in z vso ostalo medicinsko dokumentacijo. Pritožba s tem v zvezi povdarja, da sedanji tožnikovi izvidi kažejo na poslabšanje zdravstvenega stanja.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sedanje zdravstveno stanje za presojo ustreznosti pogojev dela, ki ga je tožnik opravljal do prenehanja delovnega razmerja dne 31.12.1990, ne more upoštevati.

Upoštevno je le zdravstveno stanje do 31.12.1990. Zaradi vsega obrazloženega se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje oz. njegova preostala delovna zmožnost kot invalida III. kategorije invalidnosti v času opravljanja drugega ustreznega dela do 31.12.1990 takšno, da opravljanje navedenega dela pod pogoji, kot jih je ugotovilo sodišče, da jih je delodajalec izvajal, zanj ni bilo medicinsko kontraindicirano.

Nesporno je tudi, da se je tožnik pri Zavodu za zaposlovanje prijavil šele 15.2.1991, torej več kot 30 dni po prenehanju delovnega razmerja z dnem 31.12.1990 in torej po preteku roka, določenega v 124. čl. zakona.

Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno pojasnilo razloge, zaradi katerih se delo hišnika, na katerem se je nato tožnik pri drugem delodajalcu zaposlil za določen čas in mu je delovno razmerje po izteku časa prenehalo, ne more upoštevati kot drugo ustrezno delo pri presoji upravičenosti do nadomestila po 124. čl. zakona. Pritožbeno sodišče jih v izogib ponavljanju ne navaja znova.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožniku delovno razmerje dne 31.12.1990 ni prenehalo neodvisno od njegove volje. Pod prilogo A/5 v spisu sodišča prve stopnje je tožnikova izjava za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, naslovljena na H. Maribor, v kateri prosi za sporazumno prenehanje delovnega razmerja vsaj z 31.12.1990. Tožnik je izjavo napisal 23.11.1990 ter jo podpisal. V njej je tudi zapisal, da odpira privatno firmo - obrt in da je pripravljen sodelovati tudi s H., vsaj na področju prodaje strojev. Seveda, pod pogojem, kot je napisal, da prejme primerno zadoščenje - odpravnino.

V izjavi sicer piše tudi, da se je za ta ukrep odločil zaradi neizpolnjevanja obveznostih po odločbah toženca za njegov primer s strani delodajalca ter da ga je sodelovanje z delodajalcem privedlo v socialni status, "da je bil tako fizično kot tudi mentalno ogrožen, kot tudi status njegove družine". Očitno je imel tožnik pri navedeni vlogi s tem v mislih, da naj bi bilo delo pod pogoji, pod katerimi ga je opravljal, neustrezno njegovi preostali delovni zmožnosti, kar pa se v dokaznem postopku pred sodiščem ni izkazalo. Pri navedeni izjavi po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za kakršnekoli pravno relevantne napake volje, torej da bi bila napisana pod silo, grožnjo, zvijačo ali v zmoti, saj na kaj takega že glede na vsebino izjave ni moč zaključevati. Tudi za šikano, ki jo je tožnik zgolj pavšalno omenil na obravnavi 8.9.1997, po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazov. Nasprotno, iz izpovedbe tožnikovega nadrejenega J. P. na isti obravnavi (3. odst. na listovni 27) izhaja, da je imel veliko razumevanje za tožnikovo vedenje oz. predloge (ležanje v garderobi, tehtanje bremen kot invalidu). Priča I. P., zaslišan na obravnavi 29.9.1997 pa je prepričljivo izpovedal, zakaj dvomi, da bi on kdaj tožnika napeljeval na sporazumno prenehanje delovnega razmerja, saj je bilo priči jasno, kakšne posledice ima takšen način prenehanja.

Zlasti jasno pa iz izpovedbe tožnika na obravnavi 13.10.1997 izhaja, da pri navedeni izjavi ob prenehanju delovnega razmerja ni šlo za nobeno pravno relevantno napako volje, saj je izpovedal, da se je sam odločil za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, da mu ni tega nihče predlagal ter da je bilo njegovo vodilo pri tej izjavi tudi njegova odločitev za ustanovitev svojega podjetja, še posebej, če bi na podlagi t.i. Markovičevega zakona dobil primerno odpravnino.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.