Jedro

Ravnanje v nasprotju s Poslovnikom Državnega zbora oziroma Pogoji za delo lahko pomeni kršitev notranjih pravil, s katerimi je urejeno poslovanje državnega zbora in nemoteno delo poslancev, nikakor pa to nima vpliva na presojo morebitne protipravnosti obsojenčevega ravnanja.

Ključnega pomena je, da se storilec brez uporabe tehnološkega pripomočka, v konkretnem življenjskem primeru s prostim očesom, ne bi mogel seznaniti z njeno vsebino.

Pravica do komunikacijske zasebnosti v prvi vrsti predstavlja varstvo posameznikovega interesa, da se ne le država, pač pa tudi nepovabljeni tretji, ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posreduje preko kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij (na daljavo); kot tudi posameznikovega interesa, da ima nadzor in svobodo nad tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo.

S samim fotografiranjem obsojenec še ni storil ničesar takega, kar bi sodilo že v kazenskopravno sfero. Četudi bi tako fotografijo s celostno podobo oškodovanke objavil na način, da niti z naknadnimi tehničnimi prijemi, ne bi bilo mogoče ugotoviti vsebine prejetega sporočila, v njegovem ravnanju ne bi bilo protipravnosti. R. pa je prestopil s tem, ko se je v postprodukciji z naknadno obdelavo prvotnega posnetka seznanil z vsebino SMS sporočila, ki ga je oškodovanki posredoval dr. P. K., in nato del fotografije, na kateri je vidna le oškodovankina dlan in v njej telefon ter vsebina SMS sporočila, objavil na navedeni spletnem mediju. Na ta način pa je udejanjil vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku v zvezi z 2. točko drugega odstavka 139. člena KZ-1B.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 3155/2014 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po tretjem odstavku v zvezi z 2. točko drugega odstavka 139. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) in mu na podlagi 57. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 3155/2014 z dne 12. 11. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, saj dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, sploh ni kaznivo dejanje, podrejeno pa zato, ker so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, storjena pa je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je iz konkretnega opisa kaznivega dejanja razvidno, da se sodišče v pravnomočni sodbi sklicuje na podzakonski akt, to je Poslovnik državnega zbora (Poslovnik), v zvezi s Pogoji za delo predstavnikov medijev v državnem zboru (Pogoji), ter da gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje z blanketno dispozicijo, ko se opis kaznivega dejanja dopolnjuje z določili navedenih aktov. Izpostavlja, da je vloga kazenskega materialnega prava predvsem v normiranju omejitve kaznovanja oblasti države in preprečevanje samovoljnega kaznovanja, zato je kazenski zakon in življenjsko interpretacijo kazenske norme treba razlagati strogo in skrajno ozko. Po vložnikovem videnju sta ključni vprašanji, na kateri je treba odgovoriti, ali je fotoaparat sploh tehnično sredstvo, ki omogoča seznanitev s telefonskim sporočilom, pa tudi ali je opravičena ugotovitev sodišča, da je obsojenec storil kaznivo dejanje s tem, ko naj bi ravnal v nasprotju s Poslovnikom in Pogoji. Ocenjuje, da kazenskopravna norma v konkretnem primeru ni določala kaznivosti ravnanja obsojenega A. A., obsojenec pa je tudi prepričan, da v ničemer ni kršil Poslovnika in Pogojev.

6. Določba 37. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) zagotavlja tajnost pisem in drugih občil. Samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Predmet varovanja te ustavne določbe je svobodna in nenadzorovana komunikacija in s tem varovanje zaupnosti razmerij, v katere pri sporočanju vstopa posameznik(1). V naši pravni ureditvi dopustnost posega v komunikacijsko zasebnost, kot izjemo od pravila, urejajo ZKP, Zakon o slovensko obveščevalno-varnostni agenciji in Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) v zvezi z razlago Ustavnega sodišča RS, številka U-I-65/13 z dne 3.7.2014. Kazenskopravno varstvo komunikacijske zasebnosti pa zagotavljajo določbe 139. člena KZ- 1B. To je pravni okvir pomemben pri presoji (ne)zakonitosti obsojenčevega ravnanja.

7. Poslovnik ureja organizacijo in delo državnega zbora ter uresničevanje pravic in dolžnosti poslank in poslancev. Pogoji za delo predstavnikov medijev v državnem zboru in način uporabe javnih dokumentov z omrežja državnega zbora pa se v skladu s tretjim odstavkom 102. člena Poslovnika določijo s pravili, ki jih izda generalni sekretar. V osmem odstavku Pogojev, ki se nanašajo na fototermine pa je zapisano, da bližnje fotografiranje oziroma snemanje gradiv (close up) na klopeh in mizah poslancev ni dovoljeno, prav tako ni dovoljeno naslanjanje kamer in fotoaparatov na poslanske sedeže in klopi.

8. Navedene določbe Poslovnika in Pogojev, s katerimi sta se ukvarjali obe sodišči, pri presoji vprašanja, ali je dejanje tako kot je opisano v izreku sodbe kaznivo dejanje, niso relevantne. Nanašajo se na ureditev poslovanja državnega zbora in zagotavljanje nemotenega dela poslancev, v konkretnem primeru pa tudi urejajo način dela novinarjev. To pa nima nobene, še tako oddaljene povezave, s posegi v komunikacijsko zasebnost poslancev v primerih, kot je obravnavani. Zato je tudi nepomembna primerjava podobnosti statusa delovnih gradiv na poslančevi mizi, katerih bližnje snemanje v skladu s Pogoji kot internim aktom državnega zbora ni dovoljeno in SMS sporočila, ki ga poslanec prejme medtem ko med zasedanjem državnega zbora sedi v poslanski klopi. Ravnanje v nasprotju s Poslovnikom oziroma Pogoji lahko pomeni kršitev notranjih pravil, s katerimi je urejeno poslovanje državnega zbora in nemoteno delo poslancev, nikakor pa to nima vpliva na presojo morebitne protipravnosti obsojenčevega ravnanja.

9. Z vložnikom se ni mogoče strinjati, da je treba pojem tehničnega sredstva razlagati tako, da je njegov osnovni namen omogočanje s seznanitvijo telefonskih sporočil. Po vložnikovem stališču mednje sodijo samo tiste naprave, ki jih pri nas legalno posedujeta Policija in Sova, nikakor pa ne fotoaparat, ki je namenjen ovekovečenju določenih življenjskih trenutkov, saj ta ni tehnični pripomoček, ki bi bil namenjen za neupravičeno branje telefonskih sporočil. Najpogosteje je res tako kot trdi obsojenčev zagovornik, vendar pa je ravno zavedajoč se izjemnih možnosti novih tehnologij in oblik komuniciranja zakonodajalec pod tem terminom obsegel vsa tista tehnološka sredstva, s katerimi se je mogoče seznaniti s telefonsko komunikacijo. Ključnega pomena je, da se storilec brez uporabe tehnološkega pripomočka, v konkretnem življenjskem primeru s prostim očesom, ne bi mogel seznaniti z njeno vsebino.

10. Po vložnikovem mnenju je namen zakonske norme zaščititi državljane pred neupravičenim branjem njihovih telefonskih sporočil s strani države oziroma njenih represivnih organov. Pravica do komunikacijske zasebnosti v prvi vrsti predstavlja varstvo posameznikovega interesa, da se ne le država, pač pa tudi nepovabljeni tretji, ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posreduje preko kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij (na daljavo); kot tudi posameznikovega interesa, da ima nadzor in svobodo nad tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo(2). Takšno razlago sprejema tudi Vrhovno sodišče in zato ne pritrjuje vložnikovemu stališču, da je posameznikova komunikacijska zasebnost varovana le pred nezakonitimi posegi države, ne pa tudi pred nepooblaščenimi kazenskopravno relevantnimi posegi tretjih oseb.

11. Vse okoliščine, pomembne za pravilno pravno presojo obravnavanega življenjskega primera, so zajete pod točko 5 sodbe drugostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče tako navaja, da je dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje z zanesljivostjo pokazal, da je obsojenec z objavo SMS sporočila, naslovljenega na oškodovanko takratno kandidatko za mandatarko A. B., omogočil vsem bralcem spletnega medija ….net, da so se z vsebino predmetnega sporočila neposredno seznanili. Obsojenec se je s sporočilom na prenosnem telefonu oškodovanke, za katero je videl, da v rokah drži telefon in jo posnel kot celostno podobo, seznanil tako, da je vsebino sporočila na telefonu nato v postprodukciji približal in objavil na spletu. Po oceni Vrhovnega sodišča s samim fotografiranjem obsojenec še ni storil ničesar takega kar bi sodilo že v kazenskopravno sfero. Četudi bi tako fotografijo s celostno podobo oškodovanke objavil na način, da niti z naknadnimi tehničnimi prijemi, ne bi bilo mogoče ugotoviti vsebine prejetega sporočila, v njegovem ravnanju ne bi bilo protipravnosti. R. pa je prestopil s tem, ko se je v postprodukciji z naknadno obdelavo prvotnega posnetka seznanil z vsebino SMS sporočila, ki ga je oškodovanki posredoval dr. P. K., in nato del fotografije, na kateri je vidna le oškodovankina dlan in v njej telefon ter vsebina SMS sporočila, objavil na navedeni spletnem mediju. Na ta način pa je udejanjil vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku v zvezi z 2. točko drugega odstavka 139. člena KZ-1B, ki ga stori tisti, ki se z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznani s sporočilom, ki se prenaša po telefonu, in nato omogoči drugemu, da se neposredno seznani z vsebino sporočila ali pošiljke. V pravnomočni sodbi je bilo tudi ugotovljeno, da obsojenec ni imel dovoljenja oškodovanke niti zakonskega pooblastila za objavo vsebine posnete komunikacije.

12. Obsojenčev zagovornik sicer bistvenih kršitev določb kazenskega postopka določneje ne opredeljuje, vendar je mogoče razumeti, da s to kršitvijo meri na pomanjkanje razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je sodišče opravilo tehtanje med posegom v oškodovankino ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave in obsojenčevo pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave, predvsem z vidika pravice javnosti seznaniti se s pomembnimi informacijami, glede na dejstvo, da je bila oškodovanka kandidatka za mandatarko za sestavo vlade. V zvezi s tem očitkom v zahtevi je treba ugotoviti, da ga vložnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljal. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP pa se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka istega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Zato tega očitka iz zahteve Vrhovno sodišče ni presojalo.

13. Obsojenčev zagovornik v zahtevi tudi neutemeljeno zatrjuje, da je obsojenec, ki mu je bila znana praksa objavljanja tovrstnih fotografij politikov v resnično demokratičnih državah EU, kjer je to nekaj povsem običajnega, ravnal v pravni zmoti, saj da se ni zavedal protipravnosti svojega ravnanja. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je slovensko sodišče pri odločanju vezano na kazenski zakon kot zakon suverene države, na katerega pravne ureditve v drugih državah nimajo neposrednega vpliva. Občutljivost, povezana z vprašanji varovanja komunikacijske zasebnosti je predmet številnih razprav v današnji družbi tako, da gre za notorno dejstvo, da v tujo komunikacijsko zasebnost kot ustavno pravico ni dovoljeno posegati. Zato tudi sklicevanje na tujo prakso, ki v zahtevi ni podkrepljeno z razčlembo konkretnih primerov, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, obsojenca ne more razbremeniti krivde.

C.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenega A. A., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. V skladu z 98. a členom ZKP je obsojenec dolžan plačati kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, sodno takso v znesku 250,00 EUR (7.111 v zvezi s 7.113 in 7.152 taksne tarife).