Jedro

Če se predlaga izdaja začasne odredbe preden je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek (prvi odstavek 266. člena ZIZ), je za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo in samo začasno odredbo pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo. V takem postopku se ne uporabljajo določbe 408. člena ZPP, saj je ta poseben postopek predpisan za spore iz razmerij med starši in otroki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Zavzelo je stališče, da upnik ni izkazal zakonsko predpisanih predpostavk za izdajo začasne odredbe, ker ni izkazal za verjetno obstoj terjatve, pa tudi ne ostalih predpostavk iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlogu ni priložil nobene listine, ki bi potrjevala resničnost oziroma utemeljenost navedb. Za začasno odredbo, ki jo predlaga, pa morajo biti izpolnjene dodatne in poostrene predpostavke.

Zoper sklep je vložil upnik pritožbo po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da Okrajno sodišče v Piranu ni bilo stvarno pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj spada zadeva v družinsko področje, za ta področja pa je stvarno pristojno okrožno sodišče po 32. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker se je sodišče že spustilo v meritorno obravnavanje predloga za začasno odredbo, pa bi moralo postopati tudi po členu 408 ZPP. Po tej določbi sodišče ni vezano na postavljene zahtevke in lahko odloči brez postavljenega zahtevka, saj je dolžno urediti vse kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi mladoletnega otroka, ki ni sam sposoben skrbeti za svoje pravice. Sodišče bi moralo upnika pozvati na dopolnitev predloga z dodatnimi navedbami in dokazi, s katerimi bi podkrepil verjetnost terjatve, to je verjetnost pravice do stikov, ne pa njegov predlog zavrniti. Sicer pa ima vsak od staršev že po zakonu pravico do stikov. V tem primeru sta stranki način izvajanja stikov medsebojno dogovorili, zato je verjetnost terjatve obstajala in bi moralo sodišče ugotavljati le ostale predpostavke. Te so podane, da se prepreči uporaba sile, ali nastanek nenadomestljive škode in nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, ali precej otežena, kot določa 272. člen ZIZ in so v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazane s stopnjo verjetnosti. Upnik je opisal konkretne okoliščine: dolžnica mu dogovorjenih stikov ne omogoča, njihovo izvajanje otežuje tako, da prihaja med strankama do fizičnega nasilja. Že v predlogu navedena dejstva jasno kažejo na obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove terjatve do stikov z mladoletno hčerko onemogočena, ali vsaj precej otežena, kar se že odraža. Sodišče bi moralo o tem poizvedovati pri Centru za socialno delo Koper in Centru za socialno delo Izola in to brez posebnega predloga upnika. Začasna odredba je nujno potrebna tudi zato, da se omogoči varnost mladoletne hčerke. Sodišče bi torej moralo po uradni dolžnosti samo ukreniti vse potrebno, da bi se zavarovalo in zaščitilo pravice in koristi mladoletne hčerke. Z zavrnitvijo predloga za ureditev stikov in predloga, da bi predaja potekala ob prisotnosti strokovno usposobljene osebe CSD, je sodišče ogrozilo pravice in koristi mladoletne hčerke in ne le upnika. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, kajti sodišče bi samo moralo od obeh centrov za socialno delo pridobiti njihova poročila in mnenja, ker so vodili in še vodijo te postopke. Lahko bi razpisalo narok in stranki zaslišalo ter na ta način ugotovilo utemeljenost predloga. Zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva odstopi pristojnemu sodišču v obravnavo. Pri odločitvi naj upošteva stroške upnika, ki jih je imel s to pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbenemu očitku, da Okrajno sodišče v Piranu ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče brezpogojno pritrditi. Če se predlaga izdaja začasne odredbe preden je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek (prvi odstavek 266. člena ZIZ), je za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo in samo začasno odredbo pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, to pa bi bilo v tem primeru prav Okrajno sodišče v Piranu. V postopku za izdajo začasne odredbe se namreč uporabljajo določbe zakona, ki ureja zavarovanje, torej določbe ZIZ. V tem primeru je upnik sam vložil predlog za izdajo začasne odredbe na okrajno sodišče, sicer v Kopru, ki pa se je izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo v Piran. Če je vložen predlog za izdajo začasne odredbe, je zato stvarno pristojno za odločanje o takšnem predlogu okrajno sodišče. V takem postopku se ne uporabljajo določbe 408. člena ZPP, saj je ta poseben postopek predpisan za spore iz razmerij med starši in otroki.

Točne pa so pritožbene navedbe, da obstajajo v postopku za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na mladoletne otroke, nekatere posebnosti, ker stiki niso samo pravica staršev, ampak tudi pravica otroka, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema staršema. Pravice otrok uživajo po 56. členu Ustave posebno varstvo in skrb države. V takšnih postopkih je zato treba paziti tudi na interese in koristi otroka. Pri vsebinskem odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi te posebnosti postopka, kot utemeljeno opozarja pritožba.

Nerazumno je stališče prvostopenjskega sodišče, da upnik ni izkazal verjetnosti terjatve (pravice do stikov), ker ni predložil nobene listine. Že iz njegovih navedb, da je oče otroka sledi, da ima kot oče pravico do stikov po zakonu. Zato mu te pravice ni treba izkazovati z listino. V predlogu za zavarovanje je trdil, da se mu ta pravica onemogoča in je to v škodo otrokovih koristi. Ali so te njegove trditve resnične, bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo s poizvedbami pri obeh centrih za socialno delo, na katera se je v obrazložitvi predloga skliceval. Zaključek izpodbijanega sklepa, da upnik niti z verjetnostjo ni izkazal predpostavk za predlagano začasno odredbo, je ob takih podatkih spisa neprepričljiv. Če je sodišče dvomilo v navedbe upnika, bi lahko opravilo ustrezne poizvedbe, ne pa povsem formalistično odločilo o predlogu, kot utemeljeno očita pritožba. Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi upnika ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti po tretjem odstavku 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje.

Ker je upnik sam vložil predlog za izdajo začasne odredbe na okrajno sodišče, je s tem začrtal obravnavanje predloga po pravilih za izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka. Očitek, da je njegov predlog obravnavalo nepristojno sodišče, zato ni v celoti na mestu. Vendar sodišče pri odločanju ni vezano na naslov vloge, ampak na njeno vsebino. Upnik je v predlogu navajal, da sta starša na centru za socialno delo sklenila usten dogovor o izvajanju stikov, ki se ga mati otroka ne drži, oziroma mu preprečuje stike. S predlogom za izdajo začasne odredbe je zahteval, naj se stiki uredijo tako, kot so bili dogovorjeni z ustnim dogovorom. Iz takšne vsebine predloga bi se dalo razbrati tudi, da želi (dokončno) urediti izvajanje stikov z odločbo. Ob takšni vsebini vloge bo zato moralo sodišče upnika najprej pozvati, naj se izjavi, ali zahteva začasno zavarovanje (kot je navedel v naslovu vloge, ki jo je poslal okrajnemu sodišču), ali zahteva ureditev stikov z odločbo (kot izhaja iz njegove zahteve, kako naj se glasi odločitev). Ko bo to pojasnjeno, ne bo več dvoma katero stvarno pristojno sodišče mora o upnikovi vlogi odločiti. Če bo upnik vztrajal, da zahteva začasno varstvo, bo moralo okrajno sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe vsebinsko odločiti z upoštevanjem gornjih napotkov in upniku v primeru, če bo ugotovilo, da so predpostavke izkazane tudi naložiti, da v določenem roku izdano začasno odredbo opraviči. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, je po tretjem odstavku 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.