Jedro

Obogatitveni zahtevek zaradi kasneje odpadle pravne podlage je mogoče uspešno uveljaviti zgolj med pogodbenimi strankami.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 1.851,46 EUR z zakonskimi obrestmi od 26. 6. 1995 do 1. 1. 2002 zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 838,45 EUR stroškov pravdnega postopka v 15 dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 341,36 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem prvem odstavku točke I. naložilo toženi stranki, da tožeči vrne 1.851,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 1995 do 1. 1. 2002 ter pravdne stroške v višini 1.299,50 EUR s pripadki (III).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroške postopka se je pritožila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da pogodbe št. MB/1-92 z dne 17. 8. 1992 tožena stranka ni podpisala. Pogodbo je podpisal izvajalec del (prej prvotoženi). Iz vsebine pogodbe sledi, da je denarni znesek predstavljal avans za izdelavo stroja, da pa se plačilo opravi na TRR tožene stranke, ki je bil skupen račun tožene stranke in izvajalca del I. S.. Nakazani avans ni bil namenjen toženi stranki, s skupnega računa ga je dvignil izvajalec del in v celoti porabil za izdelavo stroja, zato tožena stranka ni bila obogatena.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi določila drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ker je pritožbeno sodišče v postopku preverjanja utemeljenosti pritožbenih navedb ugotovilo, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja potrebno ugotoviti tudi dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje sicer zatrjevale, vendar pa jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je na podlagi določila 1. alineje tretjega odstavka 347. člena ZPP opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo listine, ki se nahajajo v spisu (priloga A1, A15, B1, B8), v soglasju s pravdnimi strankami prebralo vse zapisnike o zaslišanju prokurista tožeče stranke in o zaslišanju tožene stranke ter dodatno na glavni obravnavi zaslišalo prokurista tožeče stranke in toženo stranko.

6. Pritožbeno sodišče v zvezi z vprašanjem povečanja premoženja na strani tožene stranke ugotavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala pomanjkanje pasivne legitimacije iz razloga, ker ni stranka pogodbenega razmerja. V pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2010 je poudarila, da je tožeča stranka izkazala obstoj pogodbenega razmerja z izvajalcem (I. S.), v razmerju do tožene stranke pa ni navedla niti ustrezne trditvene podlage, niti pravnega temelja za postavljeni tožbeni zahtevek. V dokaz svojih trditev je predložila izjavo I. S. (B9 – B10), ki predstavlja del trditvene podlage tožene stranke. Tožena stranka je tako navedla, da so bila denarna sredstva, ki so bila nakazana na bančni račun tožene stranke, namenjena izvajalcu del I. S., ki jih je tudi uporabil za izdelavo stroja. Tožeča stranka takšnim navedbam tožene stranke, da je denar z bančnega računa dvignil in za izdelavo stroja porabil izvajalec del I. S., ni ugovarjala. Navedba tožene stranke v tem delu se torej šteje za priznano dejstvo v smislu določila drugega odstavka 214. člena ZPP.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka na svoj bančni račun prejela določena denarna sredstva zaradi izpolnitve obveznosti po 4. členu Pogodbe št. MB/1-92 z dne 17. 8. 1992. Tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da je bil avans namenjen toženki in da bi ta s prejetimi sredstvi razpolagala v svojem imenu.

8. V zvezi z vprašanjem, kakšna je bila volja pogodbenih strank in kakšen je bil namen nakazila avansa na bančni račun tožene stranke, je pritožbeno sodišče dodatno zaslišalo pričo M. B. – prokurista tožeče stranke in toženo stranko. Tudi prokurist tožeče stranke je zaslišan na pritožbeni obravnavi izpovedal, da je bilo plačilo avansa namenjeno za izdelavo stroja, ki je bil predmet pogodbe, in da je bilo toženi stranki znano, da bo takšna sredstva na svoj bančni račun prejela. Avans je bil nakazan na račun tožene stranke na željo izvajalca del. Tožena stranka je izpovedala, da je imela v kritičnem času skupen bančni račun z možem I. S., ki se je glasil na njeno ime. Denar, ki je predmet pravde, je bil namenjen in uporabljen za izdelavo stroja. Denar je z bančnega računa dvignil njen mož, ki je z njim nabavil material, sama pa pri tem ni imela nič, ker je imela svojo službo. Po tako izvedenem dokaznem postopku pritožbeno sodišče zaključuje, da je zaključek sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sodbe, da je tožena podpisala pogodbo, zmoten. Predmetna pogodba je bila sklenjena med tožnikom in izvajalcem del I. S., v pogodbi pa je bilo med drugim dogovorjeno, da bo tožnik avans nakazal na bančni račun tožene stranke (4. člen Pogodbe).Citirano določilo pogodbe v pravnem smislu predstavlja dogovor o tem, kako se izpolni obveznost plačila avansa (v smislu prvega odstavka 305. člena ZOR). Da je bila takšna prava volja pogodbenih strank sledi tudi iz pogodbenih določil (tako 11. člen Pogodbe nalaga obveznost vračila avansa izvajalcu), kakor tudi iz izpovedbe priče M. B., ki je izpovedal, da je bil dne 24. 8. 1992 plačani avans namenjen za izdelavo stroja.

9. Ob pravilni uporabi materialnega prava iz četrtega odstavka 210. člena ZOR sledi logičen zaključek, da je obogatitveni zahtevek zaradi kasneje odpadle pravne podlage mogoče uspešno uveljaviti zgolj med pogodbenimi strankami (1), kar pomeni, da tožbeni zahtevek zoper toženo stranko ni neutemeljen. S plačilom avansa je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost do izvajalca del, zato je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z nakazilom avansa za izdelavo stroja obogatena. Kolikor se je zmanjšalo premoženje tožnika, se je namreč tudi zmanjšala njegova obveznost v razmerju do izvajalca del, saj je glede na vse zgoraj ugotovljeno, s plačilom avansa le izpolnil svojo obveznost do izvajalca del I. S.. Denarna sredstva so bila nakazana in uporabljena za izdelavo stroja. Četudi je bila predmetna pogodba, na podlagi katere je bil avans nakazan, razvezana, tožena stranka zaradi tega ne more biti neupravičeno obogatena. Ker tožeča stranka tudi ni podala trditvene podlage, iz katere bi izhajalo, da je tožbeni zahtevek morda utemeljen na kakšni drugi pravni podlagi, je zaradi ugotovljenih kršitev iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. in 341. členom ZPP pritožbeno sodišče ravnalo v skladu z določilom prvega odstavka 351. člena ZPP in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

10. Ker je sodišče spremenilo izrek sodišča prve stopnje o glavni stvari, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožena stranka je v pravdnem postopku v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse stroške postopka in sicer ½ odvetniških stroškov za odgovor na tožbo, ½ takse za odgovor na tožbo, stroške za prvi pripravljalni spis z dne 29. 4. 2010, prvi narok za glavno obravnavo ter za drugi pripravljalni spis z dne 17. 5. 2010, končno poročilo stranki, za zastopanje na glavni obravnavi 6. 6. 2012 in urnino, vse z 2 % manipulativnimi stroški in 20 % DDV. Vse stroške je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika na strani 92 in 155 v spisu.

11. Ker je tožena stranka v celoti uspela v pritožbenem postopku, ji je na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP tožeča stranka dolžna povrniti tudi vse stroške pritožbenega postopka, in sicer takso za pritožbo, stroške za sestavo pritožbe, materialne stroške in 20 % DDV, v skupnem znesku 341,36 EUR. Stroški so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, njihova natančnejša specifikacija je razvidna v stroškovniku na strani 180. Sodišče toženi stranki ni priznalo potnih stroškov za vlak, ker v določilih Zakona o pravdnem postopku ni podlage za povračilo potnih stroškov strankam postopka.

(1) Tako tudi VSL sodba in sklep I Cp 1345/99 z dne 7. 2. 2001