Jedro

Toženka, ki je uporabljala večji del poslovnega prostora, kot bi ji pripadal, in opremo za čistilnico, mora povrniti korist, ki je v tem, da ni plačala najemnine oziroma uporabnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 2.707.158 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 9.1.2002 do plačila. Navedena glavnica sestoji iz uporabnine za poslovne prostore od 1.7.1980 do 30.6.1983 v znesku 1.178.496 tolarjev in najemnine za stroje za tri leta 1.528.661 tolarjev. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je bila potrjena sodba prvega sodišča, je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje. Meni, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na obširne pritožbene navedbe glede izvedencev. Tudi sodišče prve stopnje med postopkom ni upoštevalo in odgovarjalo na pripombe k mnenju izvedencev. Zato trdi, da sta sodišči bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku, in sicer prvega odstavka 337. člena ZPP in ustavno načelo o pravici do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije), saj toženka ni imela možnosti pritožbe. V zvezi s stroški za izvedenca navaja, da jih je plačala 14.8.2000, toda ker sodišče ni storilo ničesar, ni hotela plačati dodatnega zneska, ker se je tekom pravde finančno izčrpala. Trdi, da ni bila poučena o posledicah neplačila. Kritizira tudi delo izvedencev, češ da v zadevi ni bilo pravilno, da toženka ni bila povabljena in da si izvedenec R. strojev sploh ni ogledal. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženka se je med postopkom res upirala mnenju izvedencev, ki sta ga večkrat dopolnjevala in pojasnjevala. Toda o njuni prepričljivosti je odločilo sodišče, ki je sočasno presojalo tudi predložene listine in izpovedi pravdnih strank. V svoji sodbi je sodišče prve stopnje razumljivo pojasnilo izračun kvadrature poslovnih prostorov in tudi, da je upoštevalo sorazmerno uporabo tožnika 21,35 odstotkov in toženke 78,65 odstotkov oziroma, da je toženka uporabljala 24,17 m2 več poslovnega prostora, kot bi ji pripadalo. Nato je izračunalo njeno korist po pravilniku Mestne občine Koper, ki je tedaj veljal, in jo valoriziralo z indeksom cen na drobno. Pri izračunu uporabnine premičnih stvari se ni moglo spuščati v vrednost vsakega konkretnega stroja posebej (kot je želela toženka), temveč je na podlagi splošnih podatkov za povprečno opremljeno čistilnico (in ne vzorno, kot je navajal tožnik) izračunalo valorizirano vrednost za najem 106.157 tolarjev mesečno. Taka bi bila razumna uporabnina za opremo, konkretne cene pa ni mogoče ugotoviti, ker ni bila predpisana in ker pravdni stranki nista sklepali pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pri uporabnini za opremo pravilno upoštevalo solastninska deleža pravdnih strank. Vse to je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ki je izrecno pojasnilo, da je treba upoštevati korist, ki je tožnici nastala z uporabo poslovnih prostorov, strojev in opreme, in ne starosti in vrednosti poslovnih prostorov in posameznih strojev. Zato ni utemeljen očitek revizije, češ da sta sodišči bistveno kršili določila postopka, ker nista odgovorili na toženkine pripombe. Tudi na pritožbeno navedbo v zvezi s tem, da toženka ni plačala dodatnega predujma za izvedenca, je sodišče druge stopnje na četrti strani utemeljitve sodbe odgovorilo, da njene navedbe niso resnične, ker iz spisa izhaja, da je izrecno izjavila, da ne bo plačala dodatnih stroškov za izvedenca.

V zvezi z materialnim pravom toženka v reviziji ne pojasni, v čem naj bi bilo zmotno uporabljeno, toda ker mora revizijsko sodišče to presojati po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je presojalo pravilnost uporabe 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Revizijsko sodišče se strinja s pojasnilom pritožbenega sodišča v prvem odstavku na 5. strani utemeljitve njegove sodbe. Toženka, ki je uporabljala večji del poslovnega prostora, kot bi ji pripadal, in opremo za čistilnico, mora povrniti korist, ki je v tem, da ni plačala najemnine oziroma uporabnine.

Glede na to, da se je sodišče prepričalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.