Jedro

Tožnik lahko po izdaji zamudne sodbe zahteva vrnitev stroškov v 15 dneh od njenega prejema (7. odstavek 163. člena ZPP).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 308,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 230,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

(1) Po odločitvi sodišča prve stopnje je toženec tožniku dolžan plačati 2.921,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.400.000,00 SIT od 20.7.2006 do 31.12.2006, od zneska 10.015,02 EUR od 1.1.2007 do 25.5.2007 in od zneska 2.921,05 EUR od 26.5.2007 dalje do plačila. Zahtevek tožnika za povrnitev pravdnih stroškov je sodišče kot nepopolnega zavrglo.

(2) Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

(3) Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi citira 7. odst. 163. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB-3 s spremembami, ZPP), ki določa, da v primeru, ko je izdana odločba brez obravnavanja, stranka lahko naknadno zahteva povrnitev stroškov. Glede na takšno določbo ter sodno prakso tožnik meni, da je upravičen do stroškov, ki je specificiral v vlogi z dne 19.1.2009. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa priglašene stroške naloži v plačilo tožencu.

(4) Toženec v celoti izpodbija sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi 358. čl. ZPP sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče tožbo očitno vročilo drugi osebi, saj toženec tožbe ni nikoli prejel. V kraju G. namreč živi več družin s priimkom L., ki se ravno tako kot toženec ukvarjajo s predelavo in trgovino z lesom. Sicer pritožba poudarja, da toženec tožniku ne dolguje ničesar več. S tožnikom ima namreč poravnane vse račune, saj je tožnik še pred izdajo zamudne sodbe prejel plačilo, pozabil pa je umakniti tožbo, kar sicer še vedno lahko stori.

(5) Na pravilno vročeno pritožbo je odgovoril le tožnik, ki zanika, da bi bil dolg poravnan. Predlaga potrditev sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

(6) Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnika pa je utemeljena.

(7) Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe (318. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB-3 s spremembo ZPP -D, ZPP). Zamudno sodbo je mogoče izdati, če je bila tožba tožencu pravilno vročena. Osebna vročitev, ki je predpisana za tožbo (1. odst. 142. čl. ZPP), se opravi tako, da se v primeru, ko naslovnika ni v stanovanju, pisanje izroči odraslemu družinskemu članu, ki je pisanje dolžan sprejeti (1. odst. 140. čl. ZPP); če takšna vročitev ni mogoča, se pisanje vrne sodišču oziroma pošti, naslovniku pa pusti obvestilo, kjer se nahaja pisanje in opozorilo, da naj pisanje prevzame v roku 15 dni (3. odst. 142. čl. ZPP).

(8) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavanem primeru vročitev opravljena v skladu z navedenimi določbami. Iz vročilnice (pod red. št. 5), ki je javna listina in potrjuje resničnost tistega, kar je v njej navedeno (224. čl. ZPP), namreč izhaja, da je bila tožba vročena na naslovu, ki ga v pritožbi navaja tudi sam toženec, tj. na ulici X v kraju G.. Da vročitev ne bi bila opravljena na pravem naslovu, kot zatrjuje pritožba, torej ne drži. Nadalje je iz vročilnice razvidno, da je bila tožba dne 26.6.2009 vročena materi toženca. Z dnem, ko ji je bila tožba vročena, se šteje, da je bilo vročeno tudi tožencu. Ali mu je mati pisanje dejansko predala ali ne, pri tem ni odločilno. Glede na to, da je bila vročitev opravljena pravilno, zatrjevanje toženca v pritožbi, da tožbe ni prejel, ne more biti uspešno.

(9) Zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. čl. ZPP). Zaradi pasivnosti toženca, ki ni odgovoril na tožbo, se namreč domneva, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev. Pritožbenih navedb, da toženec tožniku ne dolguje ničesar več, s katerimi izpodbija drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje, zato ni mogoče upoštevati.

(10) V pritožbi zatrjevana razloga, ki naj bi preprečevala izdajo zamudne sodbe, torej nista podana. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo pomanjkljivosti glede ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe, niti ostalih procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

(11) Pritožba tožnika pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. V skladu s 7. odst. 163. čl. ZPP lahko tožnik v primeru izdaje sklepa o ustavitvi postopka zunaj obravnave zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema takšnega sklepa. Da navedeno pravilo velja tudi v primeru izdaje zamudne sodbe, v sodni praksi ni sporno (primerjaj pravno mnenje občne seje VSS z dne 21.4.2001, objavljeno v Pravna mnenja 1/01, str. 11, enako v zadevah II Cp 893/2000, I Cp 1717/2001). Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožniku zamudna sodba vročena 9.10.2009 (vročilnica pod red. št. 5), stroškovnik, v katerem je specificiral pravdne stroške, katerih povrnitev je sicer zahteval že v tožbi, pa je vložil 20.10.2009. Tožnik je zato upravičen do (delne) povrnitve priglašenih stroškov. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o Odvetniški tarifi (ZOdvT) in obsegajo: nagrado za postopek na prvi stopnji 123 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev v priglašeni višini 5,00 EUR (tar. št. 6002), ter sodno takso za tožbo 180,00 EUR, kar skupaj znaša 308,00 EUR. Za preostale priglašene stroške pa v ZOdvT ni podlage. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo (pravilno sklep) v 2. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. čl. ZPP).

(12) Tožnik je glede na uspeh s pritožbo upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Ti zajemajo nagrado za postopek 50 EUR (tar. št. 3220 ZOdvT) ter sodno takso 180,00 EUR in skupaj znašajo 230,00 EUR. Odgovora na pritožbo toženca glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek, zato ga pritožbeno sodišče ni priznalo (1. odst. 155. čl. ZPP).