Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka v celoti izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga skladno z določbami ZDR-1. Za vse kršitve (iz obeh opominov in iz redne odpovedi pogodbe) je pravilno ugotovilo, da se tožnica po svoji volji ni želela testirati, zato je dejanja storila naklepno. Zato sta utemeljena oba opomina pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, utemeljena pa je tudi odpoved.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neosnovanosti in nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, da je toženka dolžna vrniti tožnico na isti, podoben ali primeren delovni položaj ter ji izplačati nadomestilo plače v znesku 810,00 EUR bruto mesečno od trenutka odpovedi delovnega razmerja do trenutka vrnitve na delo, da ji je toženka dolžna izplačati odpravnino v znesku 890,00 EUR neto, denarno nadomestilo za izgubljeni zaslužek za vsak mesec od trenutka odpovedi delovnega razmerja do končanja tega sodnega postopka v znesku 810,00 EUR bruto mesečno; najmanj 1.000,00 EUR neto za madež, povzročen tožničinemu imenu in stres, ki ga je utrpela zaradi izpostavljenosti dolgov, pa tudi med pripravami na sojenje. V preostalem je tožbo zavrglo (točka I izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje bi moralo preverjati skladnost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi z veljavno zakonodajo, preverjalo pa je le njeno skladnost z odločitvami vlade in priporočili stroke. Nikjer v 4. členu ZNB ne piše, da je obvezno tedensko testiranje izključno možno le s palicami skozi nos, ali da je cepljenje z eksperimentalnimi cepivi možna izjema. Tega tudi ni v 45. členu ZDR-1. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica zavračala vsa zaščitna sredstva, saj je zavračala le testiranje skozi nos. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati predlagano pričo A. A., ki bi izpovedala, kako se je počutila pri izvajanju testiranja skozi nos. Sodišče tudi ni preverilo priporočil stroke, ki jih je predlagala tožnica, ampak je slepo verjelo le drugi strani stroke. Prav tako je sodišče napačno zaključilo, da tožnica ni sledila navodilom delodajalca in kršila 6. člen pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je navodilom sledila, saj v okrožnici tožene stranke jasno piše, da tisti, ki nima testa, dela ne sme opravljati. Ker se ni hotela testirati skozi nos, dela ni opravljala. Navaja, da odlok vlade o obveznem tedenskem testiranju na COVID-19 izključno s palicami skozi nos ni zakon. Ta način ni edini, saj je bil v drugih državah EU najpogostejši način testiranje sline in so imeli delavci na razpolago, da se odločijo za način testiranja. Sklicuje se na navedbe Ministrstva za zdravje, da ni uradnih informacij o znanstvenih študijah in raziskavah o varnosti tako pogostega testiranja skozi nos in v tako dolgem časovnem intervalu in zaključi, da gre v bistvu za poskus na zdravih ljudeh, kar je v nasprotju s 16. in 18. členom Ustave RS. Opozarja, da virus COVID-19 še vedno ni uradno izoliran, zato ga ZNB sploh ne more zajemati. Prav tako ni informacij o tem, da tedensko testiranje s palicami skozi nos sploh deluje na preprečevanje širjenja virusa. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je neutemeljena in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je o vseh odločilnih dejstvih pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena na delovnem mestu prodajalec na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas. Toženka ji je redno iz krivdnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj se ni želela testirati na COVID-19 in je izostala z dela, čeprav je toženka izdala okrožnico o obveznem testiranju.

7. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 toženka tožnici izdala dve pisni opozorili na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer dne 26. 2. 2021, ker je dne 11. 2. 2021 izrecno zavrnila testiranje in je 12. 2. 2021 ni bilo na delo, čeprav je bila za delo planirana, dne 17. 3. 2021 pa ji je izdala drugo opozorilo, saj tožnice 1. 3. 2021 ni bilo na delo, dne 2. 3. 2021 pa je toženko obvestila, da vztraja pri svojih že podanih navedbah, da se ne bo testirala in je posledično ne bo na delo. Tožnica je od 22. 3. 2021 do 23. 4. 2021 neopravičeno izostala z dela, obveznega rednega tedenskega testiranja se ni udeležila.

8. Toženka je tožnici omogočila zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), ki se ga je tožnica dne 10. 5. 2021 udeležila. Podala je zagovor, v katerem je vztrajala pri svojih dotedanjih izjavah. Povedala je, da si želi delati, vendar se ne bo testirala z brisom iz nosu, da nima zdravniškega razloga za izjemo od testiranja in tudi ne opravičila za svojo odsotnost. Toženka ji je dne 17. 5. 2021 redno iz krivdnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi (tretja alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) zaradi kršitve določb 6. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem je dolžna svoje delo opravljati odgovorno in strokovno, pri tem pa upoštevati temeljne usmeritve delodajalca, določila kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, dosledno spoštovati kodeks obnašanja na delu ter pri svojem delu spoštovati in izvajati predpise iz varnosti in zdravja pri delu. S tem svojim ravnanjem pa je kršila tudi določbe 33., 34., 35. in 37. člena ZDR-1. 9. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka v celoti izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga skladno z določbami ZDR-1. Za vse kršitve (iz obeh opominov in iz redne odpovedi pogodbe) je pravilno ugotovilo, da se tožnica po svoji volji ni želela testirati, zato je dejanja storila naklepno. Zato sta utemeljena oba opomina pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, utemeljena pa je tudi odpoved.

10. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in se o razlogih, zakaj drugih predlaganih dokazov ni izvedlo, opredelilo v točki 4 obrazložitve. Pravilno je zaključilo, da je toženka ukrepe izvedla skladno s 4. in 8. členom Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB, Ur. l. RS, št. 69/95 in nadaljnji), Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011) in obema odlokoma Vlade RS in sicer Odlokom o razglasitvi epidemije o nalezljivi bolezni COVID-19 na območju RS in Odlokom o spremembah odloka o začasni prepovedi ponujanja blaga in storitev potrošnikom v RS, oba objavljena v Ur. l. RS, št. 5/21. 11. Ker je Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-739/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 ugotovilo, da je ukrep rednega testiranja oziroma pogoj PCT skladen z Ustavo RS in ustavno v celoti dopusten na podlagi opravljenega testa sorazmernosti, je sodišče v točki 12 obrazložitve pravilno zaključilo, da ne gre za kršitev 16. in 18. člena Ustave RS.

12. Glede na obrazloženo je bila tožnici pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana iz krivdnega razloga, zato je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnilo.

13. Iz navedenega izhaja, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).