Jedro

Zakon o zemljiški knjigi v določbah, ki urejajo postopek z ugovorom, ne predvideva, da bi se v zemljiškoknjižnem postopku ugovor vročal udeležencem postopka v odgovor. Gre torej za specialno ureditev tega postopka in zato v zvezi s tem vprašanjem ne pride v poštev drugi odstavek 120. člena ZZK-1, saj ne gre za vprašanje, ki z zakonom ne bi bilo urejeno.

Oseba, katere pravni interes utegne biti z vpisom prizadet, lahko ne glede na to, da v zemljiškoknjižnem postopku do izdaje odločbe o vpisu svoje udeležbe ni priglasila, zoper sklep vloži pravno sredstvo, pri tem pa mora seveda izkazati pravni interes za vložitev pravnega sredstva in je časovno omejena z rokom udeleženca, kateremu je bila odločba nazadnje vročena. Sodišče prve stopnje mora ob odločanju o tem pravnem sredstvu vsekakor najprej presoditi, ali je podan pravni interes takšne osebe za vložitev pravnega sredstva, kot mu to izrecno nalaga prvi odstavek 30. člena ZNP.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I odločilo, da se udeležencu P.R. dopusti udeležba ter pod točko II ugovoru tega udeleženca ugodilo ter sklep istega sodišča Dn 1 z dne 27.1.2015 spremenilo tako, da se predlagani vpis ne dovoli.

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v postopek ponovnega odločanja. S sklepom z dne 27.1.2015 je bil vpis dovoljen, z izpodbijanim sklepom pa je sklep spremenjen tako, da se predlagani vpis ne dopusti. S tem se pritožnik ne strinja. Pritožnik je na ugovor udeleženca P.R. odgovoril in obširno pojasnil svoja naziranja. Sodišče to le povzame, se pa ne opredeli konkretno do njegovih navedb, kar ne izpolnjuje zahteve po argumentirani odločbi, ko mora obrazložitev oz. utemeljitev zajeti prvine pravne odločitve. V nasprotnem so zagotovljena pravna sredstva le navidezno. Iz odločbe bi moralo biti, pa ni, razvidno, katera stališča so bila izpodbijana, katera predstavljena in s katerimi se je pristojno sodišče strinjalo ali ne. Tej zahtevi ni zadoščeno. Sodišče zaključuje, da je priglasitelj oseba, katere pravni interes utegni biti z vpisom prizadet. Pri parc.št. ... k.o. ..., pod ID pravice skozi zaznambe x oz. y, je dejansko vpisana zaznamba spora o določitvi pripadajočega zemljišča oziroma o pridobitvi lastninske pravice na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 1. Zato naj bi bilo po mnenju sodišča v interesu priglasitelja oz. udeleženca, da se zadevna javnopravna omejitev ne vpiše v zemljiško knjigo. Pritožnik izpostavlja, da prijava udeležbe udeleženca v tem postopku nima podlage, njegov interes ne more biti prizadet v smislu, kot zahteva zakon. Res po 4. točki 132. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) udeležence postopka predstavljajo tudi druge osebe, katerih pravni interes utegne biti z vpisom prizadet, vendar udeleženec v svoji vlogi ni določno pojasnil, na kakšen način bi bil njegov pravni interes v tem postopku prizadet in tega ni ustrezno obrazložilo niti sodišče. Tudi navedbe v ugovoru v tej smeri so bile le pavšalne. Pa tudi sicer zgolj dejstvo vložitve predloga v nepravdnem postopku za določitev pripadajočega zemljišča še ne izkazuje, da bi utegnil biti pravni interes udeleženca prizadet. Udeležence postopka, ki se jim vroči sklep o vpisu in s tem omogoči vložitev ugovora, določa 132. člen v zvezi s 154. členom ZZK-1. Sodišče bi moralo najprej odločiti o predlogu udeležbe, šele zatem bi se lahko udeležencu vročilo sklep, zoper katerega bi lahko podal pravno sredstvo (primerjaj odločbo VSL II Cp 1434/2009 z dne 24.6.2009, ki se sklicuje na navedeni zakonski določbi). Sodišče bi moralo v tem postopku upoštevati tudi določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP), torej predlagatelja o udeležbi obvestiti, in mu dati pred odločitvijo o predlagani udeležbi na razpolago rok, da se o tem izjavi (drugi in tretji odstavek 20. člena ZNP). Tako ni postopalo. Sicer pa je mogoča prijava udeležbe le do izdaje sklepa o vpisu, saj pravica osebe, katere pravni interes utegne biti z vpisom prizadet, ne more biti časovno neomejena (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 230/2010 z dne 7.10.2010). Pravni interes je treba v vlogi udeleženca izkazati (enako sklep Višjega sodišča v Kopru Cdn 105/2012 z dne 10.4.2012). Sodišče mora tudi presoditi, ali je podan pravni interes za vložitev pravnega sredstva (prvi odstavek 30. člena ZNP v zvezi s drugim odstavkom 120. člena ZZK-1). Sicer pa tudi predmetna nepremičnina ne more predstavljati pripadajočega zemljišča k nepremičninam, ki jih je navedel udeleženec, ter poda za to razloge.

Tudi ne drži stališče sodišča, da v obravnavanem primeru ni podlage za vpis. Podlaga je Odlok o podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja BR1/1 Stadion, BS 1/2 Bežigrad in BS 1/4 Koroška (v nadaljnjem besedilu: Odlok). Sodišče šteje, da gre le za splošni prostorski načrt in status javnega dobra predmetni nepremičnini ni podeljen. Navaja, naj bi podlago za zaznambo javnega dobra predstavljala po 21. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ugotovitvena odločba o pridobitvi statusa javnega dobra. S tem se pritožnik ne strinja, v obravnavanem primeru tako podlago predstavlja podzakonski akt oziroma navedeni odlok, kar je tudi skladno z pravilno razlago 111. člena ZZK-1. Tudi ne more biti ovira za vpis okoliščina, naj bi po stališču sodišča moral biti občinski organ tisti, ki bi ustrezno odločbo poslal sodišču ter bi postopek tekel po uradni dolžnosti, saj zakon ne izključuje možnosti lastnika nepremičnine, da sam poda tak predlog. Dodati je še, da ima javni interes v tovrstnih postopkih absolutno prednost pred zasebnim interesom. Tudi v strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Ur. list. RS 76/2004) je v okviru strateških ciljev za urejena in vitalna mesta navedeno, da so za kvaliteto življenja v mestih ključnega pomena naravne sestavine in kvalitetno grajeno javno dobro, kot so prometne površine, trgi, tržnice, igrišča, parki, zelenice in podobno, zato se jih v čim večji meri vključuje v urbane strukture.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh bistvenih trditev, ki jih je v odgovor na ugovor podal pritožnik, ni utemeljen iz dveh razlogov. Po eni strani ZZK-1 ureja postopek z ugovorom in ne predvideva, da bi se v zemljiškoknjižnem postopku ugovor vročal udeležencem postopka v odgovor. Gre torej za specialno ureditev tega postopka in zato v zvezi s tem vprašanjem ne pride v poštev drugi odstavek 120. člena ZZK-1, saj ne gre za vprašanje, ki z zakonom ne bi bilo urejeno. Po drugi strani pa pritožnik tudi ne pove, katere so bile tiste bistvene trditve oziroma pravni argumenti, ki jih je podal v odgovoru na ugovor, glede katerih bi se moralo sodišče, da bi sprejelo pravilno odločitev, opredeliti.

Iz vsebine vloge, naslovljene kot ugovor in prijave udeležbe udeleženca P.R. z dne 4.2.2015 izhaja nasprotno kot trdi pritožnik in sicer, da je priglasitelj udeležbe pojasnil, zakaj šteje, da je podan njegov pravni interes za vložitev ugovora v tem zemljiškoknjižnem postopku. Navedel je, da je eden od predlagateljev predloga za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, opredelil je predlog, ter je to povzelo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da ima udeleženec, predlagatelj v nepravdnem postopku, kjer si prizadeva za to, da bi predmetna nepremičnina pridobila status pripadajočega zemljišča k stavbi, (predlagatelj je lastnik posameznega dela stavbe), pravni interes, da predmetna nepremičnina ne bi pridobila statusa javnega dobra. Sklicevanje pritožnika na 154. člen Zakona o zemljiški knjigi v povezavi z odločbo II Cp VSL 1434/2009, je neutemeljeno že zato, ker je bil 154. člen črtan z novelo ZZK-1C. Po izrecni določbi drugega odstavka 132. člena ZZK-1 je udeleženec (P.R.) s priglasitvijo svoje udeležbe v postopku pridobil status udeleženca. Napačno je stališče pritožbe, da ni mogoče prijaviti udeležbe po izdaji sklepa o vpisu. Neuspešno je sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 230/2010, ki je bila izdana ob uporabi 154. člena ZZK-1, ki pa je črtan, sedanja ureditev zemljiške knjige je drugačna, do vpisa v zemljiško knjigo ne pride z izdajo sklepa, kot predhodno (prim. prvi odstavek prej veljavnega 154. člena ZZK-1), pač pa se vpisi opravljajo po pravnomočnosti, ter je tudi Vrhovno sodišče, v času, ko se uporabljajo nove določbe ZZK-1, pojasnilo (odločba II Ips 263/2012 z dne 7.11.2012), da oseba, katere pravni interes utegne biti z vpisom prizadet, lahko ne glede na to, da v zemljiškoknjižnem postopku do izdaje odločbe o vpisu svoje udeležbe ni priglasila, zoper sklep vloži pravno sredstvo, pri tem pa mora seveda izkazati pravni interes za vložitev pravnega sredstva in je časovno omejena z rokom udeleženca, kateremu je bila odločba nazadnje vročena (prvi in drugi odstavek 30. člena ZNP v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1). Vrhovno sodišče je v tisti odločbi tudi zapisalo, da mora sodišče vsekakor najprej presoditi, ali je podan pravni interes takšne osebe za vložitev pravnega sredstva, kot mu to izrecno nalaga prvi odstavek 30. člena ZNP, in prav to je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je presojalo,in pravilno presodilo, da je podan pravni interes priglasitelja, kot že zgoraj razloženo.

Odprto ostane še vprašanje, ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru Odlok ne more predstavljati podlage za zaznambo pravnega dejstva o javnopravnih omejitvah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta presoja pravilna ter razlogi pritožbe neutemeljeni. Res je, kot izpostavlja pritožba, po določbi 111.členu ZZK-1 mogoča zaznamba javnega dobra tudi v primeru, ko je sprejet podzakonski predpis ali drug splošni pravni akt, vendar le, če je z uveljavitvijo le-tega nastala javnopravna omejitev v prometu z nepremičnino, sicer pa je treba izdati odločbo o določitvi statusa javnega dobra (1. in 2. točka drugega odstavka 111. člena ZZK-1). V konkretnem primeru gre za grajeno javno dobro, kot je poudarilo sodišče prve stopnje, in čemur pritrjuje tudi pritožnik, zato je potrebno upoštevati specialni zakon, ki ureja nastanek grajenega javnega dobra, to pa je ZGO-1, ki v 21. členu, kot je povzelo že prvostopenjsko sodišče, predvideva izdajo odločbe (drugače je na primer pri kulturnih spomenikih, ko Zakon o varstvu kulturne dediščine, ki ureja varstvo kulturne dediščine, določa, da spomenik dobi pravni status z aktom o razglasitvi - 12. člen).

Tako se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani, tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v tem postopku smiselno uporablja glede na določbo drugega odstavka 120. člena ZZK-1 in 37. člena ZNP), ter je pritožbeno sodišče zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).