Jedro

Odpis dolga se lahko uporabi le v skrajnih primerih in se tolmači zelo restriktivno. Pri tem se zahteva kumulativno izpolnjevanje dohodkovnega in premoženjskega kriterija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje zavrnil vlogo tožeče stranke za odpis oz. delni odpis davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 1.530,43 EUR iz razloga, ker tožeča stranka razpolaga z nepremičnim premoženjem, iz vrednosti katerega bi bilo možno poplačati davčni dolg. Pri tem svojo odločitev opira na določbe 101. do 110. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ter določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Pravilnik).

Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT-499-32-50/2013-2 z dne 5. 4. 2013. Navaja, da je po določbi prvega odstavka 37. člena Pravilnika delni odpis zapadle davčne obveznosti mogoč, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega Pravilnika, ne presegajo 1,5-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V skladu z drugim odstavkom istega člena Pravilnika lahko davčni organ v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celiti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po določbi prvega odstavka 152. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 260,00 EUR. Glede na ugotovitve organa prve stopnje, da je (pri)tožnik brez prihodkov, plačilo davčnih obveznosti predstavlja zanj brez dvoma finančno breme. Vendar pa se odpis oz. delni odpis lahko uporabi le v skrajnih primerih in se tolmači zelo restriktivno. Pri tem se zahteva kumulativno izpolnjevanje dohodkovnega in premoženjskega kriterija. V okviru slednjega se presoja, ali premoženje zavezanca in njegovih družinskih članov zadostuje za poplačilo dolgov ter tako poplačilo dolgov ne ogroža njihovega preživljanja. Kot premoženje se v skladu s 34. členom Pravilnika šteje vse premično in nepremično premoženje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ki ga imajo v lasti na dan vložitve vloge (v primeru pridobitve po vložitvi vloge pa na dan pridobitve). Pri tem Pravilnik izrecno izvzema določeno premoženje, ki je taksativno našteto v tretjem odstavku 34. člena Pravilnika. V zadevi je ugotovljeno, da je (pri)tožnik težko zaposljiva oseba, ki ima zdravstvene težave, vendar ima v lasti več nepremičnin (to potrjuje tudi sam), katerih vrednost mnogokratno presega višino davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Po podatkih GURS-a in ob upoštevanju (pri)tožnikovega solastniškega deleža je namreč vrednost nepremičnin brez upoštevanja stanovanjske hiše, ki jo pritožnik uporablja za stalno bivanje, 96.811,00 EUR. Nepremičnine so sicer obremenjene, vendar do prodaje le-teh ni mogoče z zadostno mero gotovosti trditi, da njihova vrednost ne zadošča za poplačilo predmetnega dolga. Ker s tem premoženjski kriterij v dani zadevi ni izpolnjen, je (pri)tožnikova zahteva za odpis oz. delni odpis davčnega dolga pravilno zavrnjena kot neutemeljena.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev davčnega organa prve stopnje in ponavlja pritožbene ugovore, da je sicer res lastnica nepremičnin, vendar so vse obremenjene s plombami. Zatrjuje, da so ji upniki ostali dolžni na dan 21. 7. 2000 20,332.152,00 SIT, ki jih ni mogla izterjati. Ima zdravstvene težave, razen tega ima še sina, 25 letnega študenta, ki je potreben tudi finančne pomoči, vendar mu je ne more zagotoviti. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, davčna organa prve in druge stopnje pa sta jo utemeljila z razlogi, s katerimi soglaša tudi sodišče (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Dejansko stanje, ki je za obravnavano odločitev relevantno, ni sporno. Tako ni spora o obsegu in vrednosti premoženja tožeče stranke, sporno pa tudi ni, da so njene nepremičnine obremenjene s hipotekami. Na tej podlagi je zato odločitev, da se kot premoženje tožeče stranke pri ugotavljanju pogojev za odpis davčnega dolga upošteva premoženje, brez upoštevanja stanovanjske hiše, v kateri tožeča stranka prebiva, skladna z določbo 34. člena Pravilnika. Glede na tako ugotovljeno vrednost premoženja, zato pogoji za odpis, upoštevaje drugi odstavek 37. člena Pravilnika, po navedenem niso izpolnjeni. Ker je tudi delni odpis pogojen ne le z višino dohodka na družinskega člana, temveč tudi z nemožnostjo poplačila davčnega dolga iz premoženja tožeče stranke, niso izpolnjeni niti pogoji za delni odpis (prvi odstavek 37. člena Pravilnika). Davčna organa sta tudi pravilno pojasnila, da zgolj dejstvo, da je premoženje obremenjeno s hipotekami, ni zadosten razlog za zaključek, da tudi v primeru prodaje, njegova vrednost ne bi zadoščala za poplačilo dolga. Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati niti tožbeni ugovori, da tožeči stranki upniki še vedno dolgujejo veliko denarja, ter da je zaradi starosti in bolezni nesposobna za delo primerno njeni starosti.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.