Jedro

Z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta ni pomembno, kje je do konkretnega onesnaženja na določen dan prišlo, ampak je bistveno, da ima tožnik kot upravljavec vzpostavljen učinkovit sistem za notranji nadzor v smislu 1. odstavka 17. člena ZZUZIS in Pravilnika o pitni vodi ter da v primerih omejitev ali prepovedi uporabe pitne vode takoj obvesti uporabnike.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Kranj, po uradni dolžnosti na podlagi 18. in 1. odstavka 19. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji (Uradni list RS, št. 59/06, UPB) in 27. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS, Uradni list RS, št. 52/00, 42/02, 47/04), izdal odločbo, da mora tožeča stranka kot upravljavec v sistemu za oskrbo s pitno vodo v občini A., napajanem iz „krvavškega“ vodovoda: a.) izvajati notranji nadzor na osnovah HACCP sistema, ki omogoča prepoznavanje mikrobioloških, kemičnih in fizikalnih agensov, ki lahko predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje ljudi, izvajanje potrebnih ukrepov ter vzpostavljanje stalnega nadzora na tistih mestih (kritičnih kontrolnih točkah) v oskrbi s pitno vodo, kjer se tveganja lahko pojavijo in pod b.) v primerih omejitev ali prepovedi uporabe pitne vode takoj obvestiti uporabnike in jim posredovati ustrezna priporočila oz. zagotoviti nadomestno oskrbo s pitno vodo; rok za izvršitev odrejenih ukrepov je 30. 4. 2010. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je zdravstveni inšpektor dne 6. 4. 2010 pri Javnem komunalnem podjetju B. d.o.o., ki je izvajalec gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo na območju občine A., opravil izredni inšpekcijski pregled. Razlog za izredni inšpekcijski pregled je bil sum na znatno onesnaževanje pitne vode v omrežju občine A. V okviru pregleda je inšpektor preverjal skladnost izvedenih postopkov v primeru izrednega dogodka, do katerega je prišlo 31. 3. 2010, ko je prišlo do znatnega onesnaževanja pitne vode v omrežju občine A., ki je prvenstveno oskrbovana iz „krvavškega“ vodovodnega sistema. V primeru kontaminacije pitne vode dne 31. 3. 2010 je inšpektor ugotovil, da notranji nadzor pri dobavi pitne vode po napajalnem cevovodu iz vodohrama C. ni bil vzpostavljen na način, kot je predpisano z 2. odstavkom 10. člena Pravilnika o pitni vodi (Uradni list RS, št. 19/04, 35/04, 26/06, 25/09) in v povezavi s 17. členom Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (v nadaljevanju ZZUZIS), saj nosilec dejavnosti ni uspel pravočasno prepoznati škodljivih agensov, ki so ogrozili zdravje ljudi, ki so vodo iz omrežja tistega dne uživali.

Na podlagi 10. člena Pravilnika o pitni vodi je inšpektor na inšpekcijskem pregledu ugotovil še, da shema ukrepov, ki jo ima zavezanec izdelano za obveščanje uporabnikov v primeru prenehanja dobave pitne vode ali omejitve njene uporabe in je bila v obravnavanem primeru tudi uporabljena, ni usklajena z dokumentom Inštituta za varovanje zdravja RS (IVZ RS) z dne 10. 4. 2008 z naslovom „Obveščanje uporabnikov“, ki ga mora izvajalec gospodarske javne oskrbe s pitno vodo upoštevati pri obveščanju uporabnikov. Navedena shema pod točko 5 v stolpcu „način obveščanja“ našteva več načinov obveščanja (radio HIT ali RTV Slovenija ali center za obveščanje itd.) in jih obravnava kot enakovredne, kar pa ni v skladu s priporočili IVZ. Podobno je v shemi nepopolno opredeljeno obveščanje javnih objektov, saj slednji v dokumentu niso poimensko navedeni in zato pri izvedbi lahko prihaja do nepopolnega obveščanja. Pomemben podatek v shemi je tudi čas od ugotovitve vzroka za omejitev uporabe do posredovanja obvestila uporabnikom, ki ga priporočila IVZ omejujejo na 2 uri, obravnavana shema pa ga posebej ne navaja. Glede obveznosti obveščanja se tožena stranka sklicuje na določilo drugega odstavka 21. člena Pravilnika. Obstoječo shemo za obveščanje uporabnikov, datirano z 31. 3. 2009 in priloženo internemu HACCP načrtu pod zaporedno številko 14, je zato v skladu z navedeno določbo Pravilnika o pitni vodi treba uskladiti z vsebino dokumenta IVZ RS o obveščanju uporabnikov glede načina obveščanja glede obveščanja javnih objektov in glede intervala obveščanja. Organ se sklicuje tudi na 3. točko 15. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji in 8. točko 27. člena ZZUZIS. Rok iz 2. točke izreka te odločbe je določen v skladu s tretjim odstavkom 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo). Zdravstveni inšpektor je ob upoštevanju in tehtanju vseh zgornjih meril presodil, da mora zavezanec zaradi varovanja javnega zdravja nepravilnosti odpraviti najkasneje do 30. 4. 2010. V pritožbi tožnik pravi, da je vzrok onesnaževanja pitne vode fekalna kontaminacija na napajalnem primarnem cevovodu, na odseku med rezervoarjem C. in merilnim jaškom D. Navedeni del cevovoda v času med 24. 3. 2010 in 31. 3. 2010 ni bil v funkciji, pred njegovo ponovno vključitvijo v sistem oskrbe pa niso bili izvedeni ustrezni postopki, zato je bil zoper odgovornega upravljavca Komunala E. in njegovo odgovorno osebo uveden prekrškovni postopek. Sklicuje se na 6. in 7. člen Pravilnika. Nesporno je, slednje pa izhaja tudi iz priložene pogodbe, da se predmetni primarni vodovodni sistem „izviri pod Krvavcem“ nahaja na območju Občine F. ter je na podlagi sklenjene pogodbe v upravljanju družbe Komunala G. Prav tako je v postopku jasno ugotovljeno, da je prišlo do kontaminacije pitne vode na območju, ki je izven območja upravljavca zavezanca. Po sklenjeni pogodbi o upravljanju nosi vsak upravljavec odgovornost za izvajanje zakonsko predpisanih obveznosti za ustreznost pitne vode na delu vodovodnega sistema, ki ga upravlja. Glede na predhodno navedeno, je absolutno nesprejemljivo, da se za opustitev dolžnostnega ravnanja nekega upravljavca naloži korekcijske ukrepe zavezancu, ki ima v upravljanju le del vodovodnega sistema (do občinske meje F. - A.). Zavezanec tudi meni, da je izrek predmetne odločbe z dne 24. 4. 2010 (in posledično obveznost, ki jo nalaga zavezancu) nedoločena. Iz točk 1.a) in 1.b) odločbe namreč ni natančno določena obveznost, ki jo mora zavezanec opraviti do predpisanega roka. Izrek odločbe mora biti konkreten, jasen in določen, obveznost pa ne sme biti dispozitivna, to je prepuščena različnemu tolmačenju in je kot taka neizvršljiva. Iz izreka izpodbijane odločbe pa tako npr. ni mogoče jasno ugotoviti, na kakšen način mora zavezanec izvajati notranji nadzor na osnovah HACCP sistema, kaj pomeni izvajanje obveznih ukrepov ter na kakšen način je potrebno vzpostavljanje stalnega nadzora. Prav tako iz izreka jasno ni razvidno, kako oz. na kakšen način naj zavezanec do odrejenega datuma izpolni obveznost iz točke 1b.). Odločba, ki je neizvršljiva, pa je skladno z določbo 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, nična.

Z drugostopenjsko odločbo je ministrstvo pritožbo zavrnilo. Ministrstvo pravi, da v obravnavanem primeru ni sporno dejansko stanje, da pritožnik ne izpolnjuje obveznosti, ki so odrejene z izpodbijano odločitvijo, pač pa utemeljenost odreditve konkretnih obveznosti pritožniku. V 6. členu Pravilnika o pitni vodi je določeno, da mora imeti sistem za oskrbo s pitno vodo upravljavca, ki je izvajalec javne službe, v kolikor pa upravljavec ni določen, izvaja obveznosti upravljavca lokalna skupnost oz. lastnik. Ne glede na to, kdo je upravljavec, mora imeti zaposleno osebo za zagotavljanje skladnosti z zahtevami tega pravilnika, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo naravoslovno tehnične ali zdravstvene smeri, za spremljanje stanja pa mora na podlagi 10. člena izvajati še notranji nadzor na osnovah HACCP. V nadaljevanju organ druge stopnje ugotavlja, da je bil v zvezi z oskrbo s pitno vodo v Občini A. sprejet odlok o oskrbi s pitno vodo v občini A. (Uradni vestnik Občine A., št. 6/05, 4/06, 4/09). V prvem odstavku citiranega odloka je določeno, da je pritožnik upravljavec javnih vodovodov za oskrbo s pitno vodo in izvajalec gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v Občini A. Pritožniku je bilo glede na gornje pravilno odrejeno, da mora v sistemu za oskrbo s pitno vodo v občini A., napajan iz „krvavškega“ vodovoda, izvajati notranji nadzor na osnovah HACCP sistema in v primeru omejitev ali prepovedi uporabe pitne vode takoj obvestiti uporabnike in jim posredovati ustrezna priporočila oz. zagotoviti nadomestno oskrbo s pitno vodo. Organ druge stopnje glede na pritožbene navedbe k temu le še pripominja, da dejstvo, da je prišlo do kontaminacije pitne vode na območju izven upravljanja zavezanca, v ničemer ne spremeni pritožnikove obveznosti, da zagotavlja skladnost in zdravstveno ustreznost pitne vode v občini A. Glede na navedeno organ druge stopnje ni upošteval pritožnikovih navedb oz. dokazov v zvezi z upravljanjem vodo-oskrbnega sistema Krvavec na območju Občine F., saj oskrba s pitno vodo v občini F. ni predmet tega postopka.

Tožnik je vložil tožbo zaradi odprave odločbe Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Kranj, št. 06102-329/2010-3 z dne 21. 4. 2010. Izpodbijana odločba neposredno posega v pravne koristi tožeče stranke, saj implicira ugotovitev pristojnega organa, da tožeča stranka v času izdaje odločbe ni izvajala vseh ukrepov nadzora, ki bi jih bila dolžna izvajati v skladu z veljavnimi predpisi. Z nastopom pravnomočnosti odločbe bi takšna ugotovitev postala pravnomočna, kar bi utegnilo napeljati katerega od uporabnikov storitev tožeče stranke, ki so utrpeli nevšečnosti zaradi kontaminacije vode, k uveljavljanju odškodninske odgovornosti tožeče stranke.

V konkretnem primeru je onesnaževanje prišlo iz smeri F. Po prejemu obvestila o onesnaževanju, je bila aktivirana vrtina H., z namenom čimprejšnje normalne oskrbe s pitno vodo. Obveščanje uporabnikov je bilo najprej izvedeno preko centra za obveščanje, nato so bile obveščene nekatere javne ustanove; obveščanje se je nadaljevalo do preklica obveznosti prekuhavanja vode, tj. do dne 4. 4. 2010. Dne 1. aprila 2010 je tožeča stranka preko elektronske pošte prejela poročilo iz Komunalnega podjetja E., iz katerega je razvidno, da je bil zaprt dotok vode iz vodnega vira „izviri pod Krvavcem“, od dne 24. 3. do dne 31. 3. 2010. Dotok je bil zaprt v jašku na mejnem mestu F. - A., lociranem na koncu D., smer proti I. Daljše obdobje zaprtja je bilo po pojasnilih KPE posledica poškodbe hidranta na območju hipodroma v F., ki pa se ga je zaradi sejma, ki je potekal ravno v tem obdobju ob lokaciji poškodbe, ni dalo takoj sanirati. Iz poročila o izrednem dogodku Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj, št. 522-115/2010 z dne 16. 6. 2010 izhaja, da je bil izvor kontaminacije vode zaznan na lokaciji K. Na območju, kjer je prišlo do kontaminacije (iztek vode iz bližnje greznice) na lokaciji v K., se je vedelo za slabo stanje primarnega cevovoda. Ko se je ta saniral dne 7. 4. 2010 (po nastanku izrednih razmer v Občini A. zaradi kontaminacije vode), je tožeča stranka (oz. zaposleni pri tožeči stranki) prisostvovala pri popravljalnih delih na kritičnem mestu in ugotovila, da ob jekleni cevi, ki je bila močno korodirana in luknjasta verjetno zaradi delovanja klora, doteka v gradbeno jamo fekalna voda. Lokacija je bila fotodokumentirana, s strani Zavoda za zdravstveno varstvo pa je bil vzet vzorec za razširjeno analizo. O ugotovitvah je bil preko telefona in po elektronski pošti obveščen tudi zdravstveni inšpektor. Iz elektronskega sporočila z dne 1. 4. 2010 je razbrati, da naj bi KPE po sanaciji 31. 3. 2010 spralo omrežje na hidrantu na hipodromu in hidrantu pred mejnim mostom v D. Tožeča stranka meni, kar izhaja tudi iz telemetričnih poročil, da je bilo spiranje nezadostno in verjetno tudi lokacijsko napačno izvedeno. Tudi iz zapisnika Zdravstvenega inšpektorata RS št. 06102-324/2010-1 z dne 6. 4. 2010 izhaja, da je KPE na območju vodovodnega sistema F. kot podizvajalec upravljavca sistema Komunale G., opustil določene ukrepe izpiranja oz. ukrepe notranjega nadzora na osnovah HACCP sistema, ki omogoča prepoznavanje mikrobioloških, kemijskih in fizikalnih agensov, ki lahko predstavljajo tveganje za zdravje. Iz dopisa, naslovljenega s strani Zdravstvenega inšpektorata RS št. 0900-3/2010-2 z dne 12. 4. 2010, izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je vzrok onesnaženja pitne vode fekalna kontaminacija na napajalnem primarnem cevovodu, na odseku med rezervoarjem C. in merilnim jaškom D. Makrolokacija kontaminacije je bila ugotovljena na območju Občine A., mikrolokacija pa je bila z veliko gotovostjo potrjena v K. Navedeni del cevovoda se nahaja v občini F., kjer je upravljavec Komunala G, njegov podizvajalec pa Komunalno podjetje E. d.d. Po tem, ko je dne 31. 3. 2010 KPE javilo, da je na območju svojega upravljanja (kot proizvajalec Komunale G.) zaključilo z deli in izvedlo vse potrebne postopke, se je v popoldanskih urah odprl zasun na mejnem mestu (mestu odvzema) v jašku D., s tem pa je pričela v Občino A. odtekati voda iz smeri Krvavca. Na lokaciji v K., je torej v času zapore vode prišlo do vdora fekalij v primarni vodovod. Potek dogodkov kaže na dejstvo, da je prišlo do pojava „paketa“ točkovne kontaminacije, ki je šele po določenem času pripotoval, najprej do mejnega mesta (kjer je tožeča stranka izvajalec oskrbe s pitno vodo), nato pa naprej v vodohran, ki je glavni vodohran za občino A., od koder se distribuira voda v sekundarni vodovodni sistem. Takoj po prejetih obvestilih uporabnikov je tožeča stranka začela s spiranjem sekundarnega omrežja po vodovodnem sistemu A. ter z merjenjem reziduala klora, kar se je kasneje izkazalo kot pozitiven način ukrepanja.

Glede na način nastanka kontaminacije je tožeča stranka prepričana, da kljub izvajanju internih postopkov nadzora nad pitno vodo, poteka dogodkov ne bi mogli preprečiti, saj je šlo za točkovno kontaminacijo. Odločba Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote Kranj, je nezakonita, ker nalaga tožeči stranki ukrepe, ki so potrebni oz. jih je bilo treba izvesti zaradi kontaminacije vodovodnega omrežja na lokaciji na območju vodovodnega sistema, kjer je tožeča stranka ni upravljavec vodo-oskrbnega sistema. Ob tem tožeča stranka nikakor ne zanika svojega dolžnostnega ravnanja zagotavljati oz. storiti vse potrebno za zagotavljanje neoporečnosti pitne vode ter nadzoru in opravljanju ustreznih ukrepov, da ne bi na njenem območju prišlo do pojava nepravilnosti pri oskrbi prebivalcev s pitno vodo. Tožeča stranka je po prejemu izpodbijane odločbe in predvsem na podlagi pridobljenih izkušenj, izdelala protokol vklapljanja primarnega vodovodnega sistema „izviri pod Krvavcem“ v vodovodni sistem občine A., kot del internega HACCP načrta. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker tožeča stranka ne more biti pasivno legitimirana in ne more vzpostaviti (v praksi je glede na logiko poteka nemogoče) postopkov nadzora nad pitno vodo, ki priteka iz območja upravljanja drugega upravljavca, ki je že sam zavezan za vzpostavitev in izvajanje teh postopkov. Dolžnost zagotavljati izvajanje ustreznih postopkov je v domeni vsakega posameznega upravljavca za svoje območje oziroma v domeni enega samega upravljavca, če je tako določeno, in odjemalci vode iz omrežja takšnega upravljavca (vključno s tožečo stranko) so upravičeni domnevati, da se ti postopki izvajajo in zagotavljajo stalni nadzor nad potencialnimi nevarnostmi. Tožeča stranka zagotavlja izvajanje nadzora iz 10. člena Pravilnika o pitni vodi že s tem, da pridobiva vodo izključno iz vodovodnega omrežja, katerega upravljavec (dobavitelj vode) je dolžan vzpostaviti in izvajati ustrezen nadzor, na kar se ima tožeča stranka vsekakor pravico zanašati. Iz pogodbe o upravljanju vodo-oskrbnega sistema Krvavec z dne 30. 12. 2009 izhaja, da je upravljavec celotnega vodo-oskrbnega sistema Krvavec Komunala G. (4. in 5. člen pogodbe o upravljanju). V 7. členu je določeno, da se upravljavec zavezuje, da bo na podlagi pravice upravljanja infrastrukturnih objektov in naprav le te upravljal namensko za zagotavljanje oskrbe s pitno vodo na območju občin vodo-oskrbnega sistema Krvavec. Prav tako se je Komunala G. zavezala, da bo kot upravljavec infrastrukturih objektov in naprav izvajala vse aktivnosti v skladu z določili Pravilnika o oskrbi s pitno vodo in drugih predpisov s področja vodo-oskrbe ter da bo za celotno infrastrukturo izvajala sistem ukrepov HACCP. Ob pravilni uporabi materialnopravnih predpisov bi bilo treba ugotoviti le, kateri subjekt je odgovoren za nastanek izrednih razmer ter le temu naložiti izvedbo primernih ukrepov z namenom sanacije škodnega dogodka ter vzpostavitve prejšnjega stanja ter nadaljnje ukrepe usmerjene v preprečitev morebitnih nadaljnjih oz. ponovitve tovrstnih nevšečnosti. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pojasnjuje, da je v zvezi z obveščanjem uporabnikov relevanten dokument Inštituta za varovanje zdravja z dne 10. 4. 2008 z naslovom „Obveščanje uporabnikov“. Pomanjkljivosti so se v konkretnem primeru odrazile pri nepopolno opredeljenem obveščanju, kot tudi pri času, ki poteče od ugotovitve vzroka omejitve vode do posredovanja obvestila uporabnikom. Del pomanjkljivosti v obveščanju navaja v tožbi tožeča stranka sama, ko pravi, da je bilo obveščanje najprej izvedeno preko centra za obveščanje, nato pa so bile obveščene nekatere javne ustanove, kar pa pomeni, da niso bile obveščene vse javne ustanove.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka med drugim pojasnjuje, da je takoj, ko je bila obveščena s strani uporabnikov o onesnaženosti, nemudoma pričela z ukrepi za preprečitev ali ublažitev negativnih posledic in v nadaljevanju podrobno opisuje, katere ukrepe je sprejela in jih izvajala. V pripravljalni vlogi tudi opisuje, kako je potekalo konkretno obveščanje uporabnikov, kje so bile ovire za učinkovito obvestilo (Radio HIT; Center za obveščanje) in da je navodila za ravnanje z vodo ob 19.00 uri objavila tudi na spletni strani. Utemeljuje, da je bilo obveščanje izvedeno v skladu s predpisanimi standardi iz 20. in 21. člena pravilnika in 7. alineje 7. točke 1. člena Uredbe o organizaciji in delovanju sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja (Uredba, uradni list RS, št. 45/97).

Tožena stranka je odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, tožeča stranka pa je podala tudi naslednjo pripravljalno vlogo, v kateri med drugim pravi, da je HACCP sistem univerzalen sistem in enoten sistem v okviru katerega dejansko kontrola ustreznosti vsake pretočne količine pojmovno ni mogoča. Zdravstveni inšpektor g. Z.Z. je pred izdajo izpodbijane odločbe zahteval sestanek na sedežu tožeče stranke, ki je bil dne 15. 4. 2010, in na katerem je direktorju tožeče stranke g. V.V. in vodji sektorja vodovod g. U.U. predstavil vsebino odločbe. Na izrecno vprašanje tožeče stranke, kako si predstavlja izvedbo zapisa v odločbi glede na to, da se kontrola nad kakovostjo pitne vode v skladu s predpisi pri normalnem obratovanju vodovodnih sistemov izvaja na način, da so vsi rezultati kakovosti pitne vode zaradi načina jemanja vzorcev ter potrebnega časa za analize, izvaja za nazaj (izvajajo jih pristojni Zavodi za zdravstveno varstvo), je odgovoril, da ne ve. Kasneje je bilo šele v odločbi št. 021-21/2020/6 Ministrstva za zdravje z dne 7. 7. 2010 obrazloženo, da to pomeni „vzpostaviti notranji nadzor tako, da bi bilo tožeči stranki omogočeno prepoznavanje in posledično tudi obvladovanje tveganja pri sprejemanju vode od drugega dobavitelja“, kar pa objektivno ni mogoče. Kritične kontrolne točke v sistemu HACCP ne morejo biti vezane na posamezne dobavitelje v verigi in na prevzemanje živila od drugega dobavitelja, ker bi bil potem celoten sistem HACCP brez pomena. Prav zato zakonodaja pri proizvodnji in distribuciji živil zahteva, da vsi sodelujoči v verigi imajo in uporabljajo sistem HACCP, ker kritične kontrolne točke niso vezane na prevzem živila med sodelujočimi v verigi, ampak na mesta, kjer se lahko pojavijo elementi, ki vplivajo na kakovost živila – vode. V konkretnem primeru je mesto prevzema vode od drugega dobavitelja občinska meja, kjer je zakopana vodovodna cev, po kateri teče neoporečna voda, v kolikor je predhodni upravljavec izvajal oziroma izvaja vse potrebne ukrepe. Na podlagi navedenega je jasno, da občinska meja ni in ne more biti kritična kontrolna točka v sistemu HACCP. Pri oskrbi vode iz vodovodnega sistema se vsa voda porabi oziroma distribuira v omrežje preden so pridobljene analize o kakovosti in ustreznosti te vode. Sistem deluje po načelu preventivnega občasnega spremljanja kakovosti pitne vode za nazaj in sklepanja na podlagi pridobljenih analiz, da je voda, ki je trenutno v uporabi v vodovodnem sistemu, enake kakovosti. Za tak način obratovanja mora biti izpolnjenih nekaj pogojev oziroma predpostavk. Upoštevaje dikcijo odločbe bi razlaga pomenila, da bi vsakič, ko bi cevovod prečkal občinsko mejo, morali upravljavci izvajati kontrole vode pred distribucijo vode, kar pa je kot že navedeno tehnično neizvedljivo. Nadalje tožeča stranka pojasnjuje, da obvestila preko lokalne radijske postaje ni mogla oddati, ker je Radio HIT oddajal po vnaprej pripravljenem programu, zato je tožeča stranka ob 20.07 uri obvestila Center za obveščanje, kateremu je bilo pojasnjeno, da je potrebno v skladu s priporočili IVZ obveščanje izvajati preko lokalne radijske postaje, kar je v tem primeru Radio HIT. Na dejstvo, da sporočilo ni doseglo naslovnikov preko lokalne radijske postaje, tožeča stranka ni mogla vplivati in sicer zaradi objektivne nezmožnosti objaviti informacijo, ker se obvestila popoldne na lokalni postaji niso oddajala, kar pa ne pomeni, da je shema obveščanja pomanjkljiva; pomeni zgolj da eden od načinov obveščanja ni uspel. Je pa bil o dogodku obveščen Center za obveščanje, ki deluje nepretrgoma 24 ur na dan.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka pravi, da bo sodišče moralo pri odločanju upoštevati, da navajanja tožeče stranke o tem, da ima vzpostavljen enoten sistem nadzora HACCP v vseh občinah, kjer izvaja upravljanje vodovodnih sistemov in distribucijo pitne vode, v ničemer ne spremenijo dejstva, da v konkretnem primeru tožeča stranka ni izvedla ukrepov, ki so potrebni za zagotovitev zdravstvene ustreznosti pitne vode in varnosti vodooskrbe v občini A. V naslednji pripravljalni vlogi tožeča stranka prilaga zapisnik z dne 12. 1. 2011 o rednem inšpekcijskem pregledu zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota Kranj, iz katerega izhaja, da je bil v postopku pregledan HACCP načrt za vodovodni sistem, ki ga upravlja tožeča stranka. Ugotovljeno je bilo, da ima tožeča stranka izdelan HACCP načrt v skladu s priporočili IVZ o obveščanju uporabnikov z dne 3. 5. 2010. Tožeča stranka ima in je imela, tudi v času pojava izrednega dogodka vzpostavljen HACCP sistem, ki je v vseh občinah, kjer je upravljavec vodovodnega sistema, enoten, kar izhaja tudi iz priloženega zapisnika 12. 1. 2011. Tožba ni utemeljena.

Ustavna pravica iz 72. člena Ustave, po kateri ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, je sicer zelo splošno opredeljena ustavna pravica, vendar pa ta določba nedvomno zajema tudi odgovarjajoče obveznosti upravljavcev oskrbe s pitno vodo za notranji nadzor in obveščanje uporabnikov, ki so predpisane z zakonom in podzakonskimi predpisi ter drugimi standardi. Med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnik upravljavec sistema za oskrbo s pitno vodo v Občini A. in da se ta sistem napaja iz "krvavškega" karavanškega vodovoda. To je del prvega odstavka točke 1. izreka izpodbijane odločbe. Med strankama pa tudi ne more oziroma ne sme biti sporno to, kar je tožena stranka tožniku naložila v točki 1.a) izreka izpodbijane odločbe. Kajti že po samem ZZUZIS morajo pravne osebe, ki opravljajo javno oskrbo s pitno vodo, v notranjem nadzoru spremljati in zagotavljati zdravstveno ustreznost pitne vode v vseh fazah prometa (1. odstavek 17. člena ZZUZIS). To isto zakonsko določilo določa tudi, da mora biti ta „notranji nadzor vzpostavljen na osnovah HACCP sistema, ki omogoča prepoznavanje mikrobioloških /.../ agensov, ki lahko predstavljajo tveganje za zdravje, izvajanje potrebnih ukrepov ter vzpostavlja stalen nadzor na tistih mestih (kritičnih kontrolnih točkah) v proizvodnji in prometu živil, kjer se tveganja lahko pojavijo“. Že po samem zakonu mora torej notranji sistem nadzora biti organiziran tako, da omogoča prepoznavanje škodljivih mikrobioloških agensov, ne glede na to, kje je v konkretnem primeru prišlo do onesnaženja in je to vplivalo na kakovost vode v delu sistema, ki je pod nadzorom zavezanca. Zgolj to pa je upravni organ tudi naložil tožeči stranki v točki 1.a) izreka izpodbijane odločbe. Sistem HACCP je opredeljen tudi v 2. členu ZZUZIS (in 3. odstavku 10. člena Pravilnika), zato so tožnikovi ugovori očitno neutemeljeni, kajti ta nadzor mora tožnik imeti – tožnik namreč ni uspel izkazati oziroma v upravnem postopku niti ni dokazoval, da je sistem HACCP učinkovito vpeljal v sistemu oskrbe z vodo v občini A. Tožnik se (je) v upravnem postopku, in sicer v pritožbi zoper prvostopenjski akt, brani(l) le z ugovorom, da je do kontaminacije prišlo v delu vodovoda, ki ni v tožnikovem upravljanju, kar pa za presojo zakonitosti izpodbijanega akta ni pomembno. Z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta ni pomembno, kje je do konkretnega onesnaženja na določen dan prišlo, ampak je bistveno, da ima tožnik kot upravljavec vzpostavljen učinkovit sistem za notranji nadzor v smislu 1. odstavka 17. člena ZZUZIS in Pravilnika. Glede na to, da je točka 1.a) izpodbijanega izreka zakonita in glede na vsebino pritožbenih ugovorov, je posledično brez dvoma zakonita tudi obveznost, ki jo je organ naložil tožniku v točki 1.b) izreka izpodbijane odločbe, po kateri mora tožnik v primerih omejitev ali prepovedi uporabe pitne vode takoj obvestiti uporabnike. Tožnik namreč sploh ni v pritožbi argumentirano izpodbijal ugotovitev tožene stranke glede neustreznega oziroma neučinkovito organiziranega obveščanja uporabnikov s strani tožene stranke, zato z vidika 2. in 3. odstavka 21. člena Pravilnika, ki ureja obveznost obveščanja in standarde Inštituta za varovanje zdravja (IVZ), odločitev v točki 1.b) izreka izpodbijane odločbe, ki se ujema z določbami navedenega podzakonskega predpisa, ni nezakonita. Glede na vsebino zakonskih in podzakonskih določb, na katerih temelji obveznost tožeče stranke po izreku izpodbijane odločbe, in ki točno opredeljujejo sistem HACCP, tudi ne drži (pri)tožbeni ugovor, da je izrek nedoločen.

To pa sta bila tudi edina pritožbena ugovora in dejstva, ki jih je tožnik navajal proti izpodbijani odločbi v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč ugovarjal samo, da je prvostopenjska odločba naslovljena zoper napačnega zavezanca, ker na območju primarnega vodovodnega sistema tožnik ni upravljavec vodno-oskrbnega sistema, in da je izrek odločbe nedoločen. Vse drugo (o tem, da je v konkretnem primeru pravilno obveščal, kakor je bilo v njegovi moči, da ni res, da ni imel vzpostavljenega sistema HACCP in da ta sistem tehnično sploh ne more zagotavljati nadzora, tako kot bi želela tožena stranka) pa tožnik uveljavlja šele v tožbi zoper drugostopenjski akt in v kasnejših pripravljalnih vlogah v upravnem sporu, česar pa sodišče ne more upoštevati. Po določbi 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranka ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v upravnem postopku. Določba 3. odstavka 20. člena ZUS-1 je odraz ustavnopravnega koncpota upravnega spora, po katerem sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega akta (1. odstavek 157. člena Ustave). Tožeča stranka ne utemeljuje, da ni mogla iz nekih objektivnih razlogov že v upravnem postopku navajati dejstev in predlagati dokazov, ki jih navaja v tožbi in zlasti v kasnejših pripravljalnih vlogah, in s katerimi bi utemeljevala, da je imela vzpostavljen učinkovit sistem HACCP in da je pravilno obveščala po ugotovitvi onesnaženja vode. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1) in to zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).