Jedro

Terjatev za plačilo prispevka v rezervni sklad je občasna terjatev, ki zastara v treh letih od zapadlosti posameznega mesečnega prispevka.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne 31. 1. 2012 razveljavi za znesek 97,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 13,96 EUR za čas od 16. 6. 2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16. 7. 2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16. 8. 2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16. 9. 2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16. 10. 2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16. 11. 2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16. 12. 2008 dalje ter za izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se v tem obsegu zahtevek zavrne, tožnik pa sam krije svoje stroške pravdnega postopka na prvi stopnji.

Sicer se pritožba zavrne in odločitev o glavni stvari v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (ki se nanaša na terjatev v višini 13,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 1. 2009 dalje) potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne 31.1.2012 ostane v veljavi za znesek 111,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 13,96 EUR za čas od 16.6.2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16.7.2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16.8.2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16.9.2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16.10.2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16.11.2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16.12.2008 dalje, 13,96 EUR za čas od 16.1.2009 dalje in za izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 52,75 EUR, v primeru zamude s plačilom v danem izpolnitvenem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče pri presoji njenega ugovora zastaranja uporabilo napačno zakonsko določbo in sicer 346. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ta določa petletni zastaralni rok, če z zakonom ni določen drugačen rok. Za konkretni primer je potrebno uporabiti določbo 347. člena OZ, ki določa triletni zastaralni rok za terjatve občasnih dajatev, kamor spada obveznost vplačil v rezervni sklad. Pritožnica se sklicuje še na primer iz sodne prakse, VSL sodbo II Cp 2957/2009. V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da ni toženka podala nobenih navedb o tem, kdaj in zakaj naj bi zastaranje začelo teči. Sporno je, ali je obveznost vplačila občasna dajatev, glede na to, da je SPZ tako ne opredeljuje. Podzakonski akt ni relevanten, saj z vidika zakonskega pooblastila lahko opredeljuje le minimalno višino zneska, ki ga je potrebno vplačati v rezervni sklad. Nesporno je, da sta pravdni stranki lastnika vsak svoje nepremičnine v etažni lastnini iste stavbe, hkrati v lastniški skupnosti in zavezanca za plačilo v rezervni sklad, s katerim gospodari upravnik. Zastaralni rok po stališču tožnika sploh še ni začel teči, teči bi začel, po tistem, ko bi toženka svojo nepremičnino odsvojila. Do tedaj sta stranki hkrati upnika in dolžnika do rezervnega sklada kot skupne lastnine etažnih lastnikov. Toženka je izrecno predlagala le razveljavitev sodbe, ne pa spremembo. Razlogov za v pritožbi predlagano razveljavitev pa ni, zato je treba pritožbo zavrniti.

Pritožba je delno utemeljena.

Ta postopek se je začel kot izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in se kot pravda nadaljeval po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba. Zahtevek se je nanašal na neplačane zapadle obveznosti toženke kot etažne lastnice poslovnih prostorov v stavbi v K. in sicer neplačane prispevke v rezervni sklad v višini 13,96 EUR mesečno za čas od maja 2008 do vključno decembra 2008. Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala zastaranje vseh delnih zneskov terjatve po posameznih računih ter med drugim navajala, da gre za mesečne račune in da je glede na datum vloženega predloga in datum zapadlosti posameznega računa potekel triletni zastaralni rok, na katerega se sklicuje tudi v pritožbi.

Sodišče je zavzelo stališče, da obveznost plačila v rezervni sklad zastara v splošnem zastaralnem roku pet let (346. člen OZ), kar po mnenju pritožbenega sodišča toženka utemeljeno graja. Določbe o rezervnem skladu etažnih lastnikov vsebujejo 119. in 120. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(1). Merila za določitev prispevka etažnega lastnika in njegovo najnižjo vrednost je na podlagi četrtega odstavka 119. člen SPZ uredil podzakonski predpis, iz katerega jasno izhaja, da gre za mesečni prispevek (2). Po podatkih spisa so bili skladno s predpisi tudi računi (pozivi k plačilu) s strani upravnika toženki izstavljeni mesečno. Glede na navedeno je stališče toženke, da gre za občasno terjatev, pravilno. Za presojo konkretnega ugovora zastaranja je zato potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ, ki določa triletni rok za zastaranje občasnih terjatev. Do vložitve predloga za izvršbo (16.1.2012) so glede na to določbo zastarale terjatve, ki so po podatkih spisa zapadle pred tem, to pa so zahtevki za plačila mesečnih obveznosti v višini 13,96 EUR, ki so zapadli 15.6.2008, 15.7.2008, 15.8.2008, 15.9.2008, 15.10.2008, 15.11.2008 ter 15.12.2008 in ki so bili vtoževani z zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po zapadlosti dalje. Zastarala ni le terjatev za znesek 13,96 EUR (zahtevana z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2009), ki je zapadla v plačilo 15.1.2009 (glej prvi odstavek 336. člena in 337. člen OZ). Drugačno razlogovanje tožnika v odgovoru na pritožbo je pravno zmotno, pri čemer niti ne gre za pravice etažnih lastnikov v zvezi z že zbranimi sredstvi rezervnega sklada.

Glede na zgoraj navedeno in ob uporabi 353. in 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo potrdilo v delu, ki se nanaša na terjatev v višini 13,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16.1.2009 dalje, v preostalem delu pa sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi, ki se nanaša na zneske zastaranih terjatev, razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem v odgovor tožniku dodaja še, da na pritožbeni predlog ni vezano, zato je vseeno, če je toženka predlagala le razveljavitev sodbe. Glede na tak izid preizkusa odločitve o glavni stvari je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločati o stroških celotnega postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na pretežen uspeh toženke je zaključilo, da jih mora tožnik sam kriti (toženka jih ni priglasila). Glede na navedeno je odločilo, kot je natančno opredeljeno v izreku sodbe. Stroškov pritožbenega postopka stranki nista priglasili, zato o tem ni bilo potrebno odločati.

op. št. 1: Kolikor gre za etažne lastnike stanovanj, pa podrobneje tudi 41. do 47. člen SZ-1. op. št. 2: Glej 8. člen Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka, Ur. l. RS št. 11/2004. Enako izhaja tudi iz SZ-1, ki v prvem odstavku 41. člena določa, da gre za mesečna vplačila in napotuje na isti pravilnik.