Jedro

Golo dejstvo, da je eden od bivših zakoncev sam uporabljal nepremičnino, ki je skupno premoženje tudi drugega zakonca, ne predstavlja podlage za utemeljenost zahtevka na plačilo uporabnine, v kolikor je zakonec prostovoljno zapustil skupno prebivališče, drugi od zakoncev pa mu uporabe nepremičnine ni onemogočal.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških pravdnega postopka (točka III izreka) tako spremeni, da mora toženec I. R. povrniti tožnici V. R. pravdne stroške v znesku 285.414,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v točki AI/1 izreka ugotovilo, da predstavlja stanovanjsko - poslovna hiša na Ulici C. v T., stoječa na parc. št. 138/4, ki je z.k. telo II, vpisano v vl. št. 622 k.o. T., s pravico uporabe parc. št. 138/4, travnik v izmeri 4350 m2 in dvorišče v izmeri 108 m2, kot z.k. telo I pri isti vložni številki, vse v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II, skupno premoženje V. R. in I. R. in znaša delež V. R. na njem 1/5. V točki AI/2 je nato odločilo, da je I. R. dolžan izstaviti tožnici V. R. za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila lastninska pravica na ime tožnice V. R. do 1/5 pri z.k. telesu II in I, vl. št. 622 k.o. T., ker bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba, v 15 dneh, pod izvršbo. V presežku je nato tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (točka AI/3). V točki AII izreka je nato zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo uporabnine s strani toženca za obdobje od 1.10.1995 dalje, ki se zvišuje skladno z mesečno rastjo tečaja DEM BS, z zapadlostjo vsakega zadnjega dne v tekočem mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka uporabnine v plačilo, do plačila. V točki AIII izreka je nato odločilo, da mora toženec tožnici povrniti pravdne stroške v višini 177.104,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1999 do plačila. V točki BI je nato zavrnilo tožbeni zahtevek I. R., po katerem bi mu morala V. R. plačati znesek 31.000,00 DEM z obrestmi, kot obrestujejo poslovne banke devizne vloge v DEM na vpogled od 10.10.1994 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Dolenjske banke d.d. Novo mesto na dan plačila.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnica in toženec.

Tožnica je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških pravdnega postopka (točke AI/3, AII/1,2 in AIII izreka sodbe prve stopnje) in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je izvedenec A. S. pri svojem delu upošteval le tiste podatke, ki jih je dobil od toženca, saj tožnica na kraju samem ni prišla do besede. Mnenje izvedenca pritožnica ocenjuje kot nenatančno in površno. Glede na to, da je bil v letu 1990 na pobudo toženca angažiran izvedenec M. V. in je svoje mnenje pripravil po podatkih, ki mu jih je dal na razpolago toženec, gre v zvezi z investicijami toženca pred poroko s tožnico, ki jih toženec ni zatrjeval izvedencu V., jih je pa navajal izvedencu S. v času, ko je svoje izvedeniško delo opravljal ta izvedenec, po oceni tožnice za navajanje prilagojeno toženčevi želji po tem, da bi obseg svojih zatrjevanih vlaganj čim bolj priredil potrebam te pravde. Vlaganja, ki niso bila zatrjevana že izvedencu Verčku, torej ne morejo biti upoštevna v toženčevo korist in jih je potrebno prišteti k prometni vrednosti hiše zgrajene v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank. V tej pravdni zadevi je bila zaslišana kot priča sestra tožnice D. V. in sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tej priči verjame. Ta priča je povedala, da ko je prvič prišla na zemljišče, kjer je sedaj zgrajena stanovanjsko poslovna stavba, je videla, da so na parceli že postavljeni temelji in od tedaj dalje je priča gradnjo tudi spremljala. Če bi se na gradbišču nahajale tolikšne količine gradbenega materiala, kot ga zatrjuje toženec in če bi se na gradbišču nahajal urejen sadni in zelenjavni vrt, poleg tega pa že zgrajene škarpe, tega priča D. V. gotovo ne bi mogla ne opaziti. Poleg tega je izpovedala, da sta starša tožnici z denarjem izdatno pomagala, ob prodaji vinograda z zidanico pa sta ji izročila večino od prodaje dobljene kupnine. Do tega je prišlo po izpovedbi te priče tedaj, ko je bila tožničina gradnja v največjem obsegu. Samo dejstvo, da je bila pismena pogodba sklenjena tako, da je datirana z 20.4.1983 izpovedbe priče v njeni objektivnosti ne more omajati. Šlo je namreč za čas, za katerega je splošno znano, da so se prodajni posli med ljudmi sklepali na podlagi ustno sklenjenih dogovorov. Zato je po mnenju pritožbe verjeti izpovedbi priče D. V., izpovedbi tožnice in lastnoročni izjavi matere tožnice I. Z., da je bil denar iz kupnine za vinograd z zidanico od kupcev pridobljen in tožnici izročen že v letu 1979. Če bi sodišče temu ne verjelo, pa v zvezi s tem pritožnica predlaga zaslišanje kupcev vinograda. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo zelo pomembno okoliščino v zvezi z denarnim izplačilom toženčeve prve žene kot solastnice za gradnjo stanovanjske hiše pridobljenega komunalno opremljenega zemljišča. Celotnega zemljišča v stanju, v kakršnem je tedaj bilo, preprosto ni mogoče šteti kot v celoti posebno premoženje toženca, ki ga je ta ustvaril do sklenitve zakonske zveze s tožnico. V okviru dokaznega postopka je izkazano, da je polovico zneska, ki ga je na račun izplačila solastninskega deleža prve žene moral tej izplačati toženec, tožencu izročila tožničina mama, ki tega denarja nikoli ni dobila nazaj. Za to vrednost je torej treba zmanjšati obseg toženčevega posebnega premoženja in jo ovrednotiti kot skupno premoženje obeh pravdnih strank. Sodišče verjame tožnici, da je od doma sprejemala manjše zneske denarja za potrebe gospodinjstva, istočasno pa postavlja stališče, da se potrdilo I. Z. nanaša na izročanje denarnih zneskov tožnici za potrebe gospodinjstva, kar pa ni logično, ker gre za velik znesek (30.000 DEM). Ob vsem navedenem in ob dejstvu, da je skrbela za otroke pravdnih strank, poleg tega pa še za preživljanje ene izmed toženčevih izven zakona rojenih otrok, je po mnenju pritožnice potrebno kot skupno premoženje obravnavati 2/3 stanovanjsko - poslovne hiše in na 2/3 le te tožnici dosoditi polovični delež, kar bi v odnosu na celotno nepremičnino predstavljalo 33% solastninski delež. Toženec je še iz časov, ko je pred letom 1975 živel v Z., imel precej dolgov in je še v času trajanja zakonske zveze in življenjske skupnosti med pravdnima strankama te stare dolgove raznim posojilodajalcem odplačeval. Da je to res, je razvidno tudi iz same trditve toženca, ki jo je sodišče povzelo v obrazložitev sodbe, da je toženec leta 1986 praktično bankrotiral. Toženec je bil v okviru prostega časa večinoma odsoten in se je zadrževal po gostinskih lokalih ter je tako po oceni tožnice zapravil od 1.500,00 do 2.000,00 SIT na dan. Toženec betonskih kvadrov, namenjenih za pozidavo kletnega dela stanovanjske hiše v času pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico ni imel kupljenih. Na gradbišču se je dejansko nahajala rdeča opeka BH8, ki bi zadostovala za pozidavo stanovanjskega dela hiše, če bi, predno je do te pozidave prišlo, toženčeva prva žena polovico te BH8 opeke ne prodala sosedu. Toženec tega dejstva nikoli ni zanikal. Tožnica je za postavitev prve plošče najela kredit pri Novotehni, pri kateri je nabavila apno, cement, železo in vse ostalo. Opremo stanovanja (kuhinjo, dnevno sobo in spalnico) je tožnica prav tako kupila tako, da se je poslužila kreditov. Po odselitvi iz skupnega prebivališča v letu 1989 je breme preživljanja obeh mladoletnih otrok v celoti prevzela nase tožnica, toženec pa je, ko na račun preživnine za nobenega od otrok ni ničesar plačal, preprosto zase prihranil 15.000 DEM, ki jih je lahko investiral v nadaljne urejanje stanovanjsko - poslovnega objekta. Ker je namesto toženca preživninske obveznosti izpoljnjevala tožnica, bi bilo po mnenju pritožnice potrebno vrednost tako založenega preživljanja ustrezno ovrednotiti s povečanjem deleža tožnice na premoženju, ki je predmet te pravde. Od kod sodišču podatek, da je bila tožničina odselitev prostovoljna, tožnici ni jasno. Tožnica o načinu in razlogih odselitve pred sodiščem ni nikoli izpovedovala. Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da naj bi tožnica skupno prebivališče zapustila prostovoljno, tožnica šteje za potrebno, da pojasni, kako je do odhoda prišlo. Toženec je tožnico ne dolgo pred odhodom pretepel, da se o psihičnem maltretiranju niti ne izgublja besed. Obenem je toženec tožnici pred vrata stanovanjske hiše postavil njena oblačila, klavir in kavč in na vhodnih vratih zamenjal ključavnico. Tožnici je bil tako vstop v hišo praktično onemogočen. Nepravilno je razlogovanje sodišča, da je bilo tožničin tožbeni zahtevek, naravnan na plačilo uporabnine skupne nepremičnine, potrebno kot neutemeljen zavrniti tudi zato, ker tožnica kot lastnica sporne nepremičnine nikjer ni bila evidentirana oziroma ker lastnica sploh ni bila in je sodišče šele sedaj po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo njen delež. Kot lastnica je tožnica upravičena od toženca terjati nadomestilo za uporabo njej pripadajočega deleža skupnega premoženja, saj je toženec najmanj od trenutka, ko mu je bila vročena tožba v predmetni zadevi, v tistem delu, kolikor je solastnica te hiše tožnica, njen nedobroverni posestnik in je od tega trenutka uporabnino dolžan plačati. Tožnica pa se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških in navaja, da je v tožbenem zahtevku zahtevala od sodišča ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje 2/3 nepremičnin iz vl. št. 622 k.o. T., pri čemer je delež na teh 2/3 enak. Tožnica tožbenega zahtevka nikoli ni razširila tako, da bi zahtevala ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje celotna vl. št. 622, temveč je bil to njen podredni zahtevek. Sodišče je zato ravnalo v nasprotju s podatki spisa, saj bi moralo upoštevati, da je tožnica s svojim zahtevkom uspela do višine 58%.

Na pritožbo tožnice je odgovoril toženec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

Toženec se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delež tožnice na stanovanjsko - poslovni hiši večji od 1/10 ter v delu, v katerem je sodišče zavrnilo njegov tožbeni zahtevek na plačilo 31.000,00 DEM s pripadki. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99; ZPP) v 1. odstavku 338. člena. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je izvedenec ne glede na dejstvo, da je upošteval drug datum za dan razpada življenjske skupnosti, kot ga je ugotovilo sodišče, "pravilno upošteval, da je toženec po razpadu skupnosti (v letu 1989) v letih 1993 in 1994 v pritlični etaži uredil poslovne prostore - trgovino in bife, naredil prizidek, kar vse tožnica tožencu tudi priznava." Ta ugotovitev pa je zmotna. Izvedenec je namreč pri izračunu vrednosti objekta v času razveze upošteval stanje, ko je bilo iz kmečke sobe in še enega zahodnega prostora že izvedena trgovina. Kot poseben prispevek toženca pa je upošteval le nadgradnjo kmečke sobe s trgovino. V vrednost skupno ustvarjenega premoženja je torej upošteval izdelavo trgovine, ki pa je glede na stališče sodišča prve stopnje, izdelana v času, ko življenjska skupnost ni več obstajala. Za pravilno odločitev sodišča bi bilo potrebno izračunati vrednost hiše v letu 1989, če je sodišče ugotovilo, da je to leto, ko je življenjska skupnost prenehala. Sodišče ne razpolaga z dovolj strokovnega znanja, da bi lahko samo izračunalo vrednost nepremičnine v letu 1989, poleg tega pa tega tudi ni izračunalo, kar pomeni, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj je štelo, da je vrednost hiše v letu 1989 enaka vrednosti hiše 15.12.1994, česar pa ne stori in te ugotovitve ni mogoče preizkusiti. Pri pregledu izračuna vrednosti namreč vidimo, da je izvedenec upošteval podražitve, kar je normalno, vendar pa je izhajal iz dejstva, da je življenjska skupnost razpadla 15.12.1994. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika tudi napačno ugotovilo, da naj toženec ne bi porabil 2560 betonskih blokov ter da naj bi jih porabil le 1250. To odločitev je oprlo na izjavo izvedenca in na dejstvo, da naj bi toženec to številko omenjal v svojih zabeležkah. Tožena stranka v svojih zabeležkah ne omenja, da naj bi porabila 1250 blokov, temveč je pod točko 93 te svoje zabeležke navedeno 1350, 50, 1200 in 150 komadov betonskih kvadrov, skupaj 2750. Sodišče ne razume stališča sodišča, ki se je v tem delu oprlo na toženčeve zabeležke, kasneje pa navedlo, da naj te ne bi imele dokazne moči. Odločitve, zakaj je upoštevalo le 1250 komadov betonskih blokov sodišče prve stopnje tudi ne obrazloži, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Po mnenju pritožnika je zmotna tudi ugotovitev sodišča, da stavbno pohištvo predstavlja vrednost ustvarjeno v času trajanja zakonske zveze. Nato pritožnik navede, kje vse je delal, tožnica pa se je vse do septembra 1976 šolala na Akademiji za glasbo in je delala s polovičnim delovnim časom. Zaradi šolanja je bila obremenjena in ni sama skrbela za družino, temveč je to delila s tožencem. Sodišče je k vrednosti skupnega premoženja zmotno prištelo tudi vrednost asfalta v višini 547.205,00 SIT. Ta je bil namreč narejen v letu 1994, kar izhaja iz računa z dne 28.6.1994. Sodišče ni nikjer upoštevalo dejstva, da je toženec na loteriji zadel 200.000 DIN, kar je predstavljalo približno 16.000 DEM. Toženec je nadalje mnenja, da je upravičen do polovice kupnine od prodaje stanovanja v Grosupljem, saj je na pogodbi naveden kot prodajalec stanovanja. Stanovanje je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze, celotno kupnino pa je pobrala tožnica, kar tudi sama priznava. Tudi iz izpovedi tožnice je jasno, da sta stranki še imeli stike po letu 1989 in to pogoste.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z obsegom skupnega premoženja pravdnih strank in njunimi prispevki k nastajanju le tega. Sodišče prve stopnje je v postopku na prvi stopnji angažiralo izvedenca za gradbeno stroko Alojza Strmca, ki je ocenil vrednost nepremičnine, stanovanjsko - poslovnega objekta na dan 26.3.1999, po stanju na dan 26.3.1999, 15.12.1994 in 10.5.1975. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe napisalo, da je izvedenec ne glede na napačno letnico pravilno upošteval, da je toženec po razpadu skupnosti (leta 1989) v letih 1993 in 1994 v pritlični etaži uredil poslovne prostore - trgovino in bife ter naredil prizidek. Pritožba tožene stranke sedaj prvič navaja, da naj bi izvedenec v vrednost skupno ustvarjenega premoženja upošteval tudi izdelavo trgovine. Takšna trditev predstavlja novo dejstvo, ki ga tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala in ga zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. V skladu z določbo 1. odstavka 337. člena v zvezi s 3. odstavkom 499. člena ZPP sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku (14.7.1999). Ob pravilnem upoštevanju stanja nepremičnine ob razpadu življenjske skupnosti strank je izvedenec vse vrednosti ocenil na isti datum, to je na dan 26.3.1999. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost izračunanih vrednosti. Pritožba tožene stranke ne navede, v čem naj bi izračun ne bil pravilen. Le pavšalne navedbe o tem, da je izvedenec upošteval podražitve, pa ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu moč tudi preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje pritožba toženca.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obseg premoženja, ki ga je toženec imel pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na izpovedbi obeh strank in izvedeniško mnenje izvedenca S., ki je svoje mnenje izdelal tudi na podlagi izjav obeh strank. Pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obsegom tega premoženja dejstvo, da v mnenju izvedenca V., ki je izdelal mnenje po toženčevem naročilu, vlaganja toženca niso opredeljena identično kot v mnenju izvedenca S., kar povdarja pritožba tožnice. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožnica, ko je bila zaslišana, ni znala točno časovno in količinsko opredeliti, koliko in kdaj naj bi se material kupoval. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožencu, da je imel že pred poroko s tožnico kupljene opečne votlake BH8, betonske kvadre, cement, apno, les, narejen kamniti oporni zid in urejen sadni in zelenjavni vrt. Neutemeljene so v zvezi s tem pritožbene navedbe tožnice, da bi priča D. V. v primeru, da bi se na gradbišču nahajale tolikšne količine gradbenega materiala, kot ga zatrjuje toženec ter sadni in zelenjavni vrt in škarpe, tega gotovo ne mogla ne opaziti. Ta priča je namreč izpovedala le, da je, ko je prvič prišla na zemljišče, videla, da so tam že postavljeni temelji. Priča D. V. namreč ni ničesar izpovedala o tem, koliko materiala je bilo ob poroki s tožnico že na parceli, prav tako pa ne o zelenjavnem vrtu in škarpi, kar pa ne pomeni, da tega tam ni bilo, če priča o tem ni izpovedala. Glede števila betonskih kvadrov se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca, da je 2560 kvadrov prevelika številka za gradnjo hiše dimenzij, kot je sporna in je zaključilo, da je teh kvadrov bilo manj (1250). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Pritožbenega sodišča zato ne prepriča pritožbena trditev toženca, ki sedaj prvič navaja, da je kvadrov bilo 2750. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, koliko kvadrov je toženec imel kupljenih pred poroko obrazložilo v taki meri, da ni mogoče reči, da sodbe ni mogoče preizkusiti, kar bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe samega toženca tudi pravilno ugotovilo, da sta bila tako asfalt kot stavbno pohištvo narejena v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank in ju je zato utemeljeno prištelo k vrednosti skupnega premoženja. Pritožbena trditev toženca, da je bil del asfalta narejen v letu 1994 in sklicevanje na račun z dne 28.6.1994 predstavlja pritožbeno novoto, ki je ni moč upoštevati. Dejstvo, da je tožnica priznala, da je toženec izdelal stavbno pohištvo, pa ne pomeni, kot to zmotno misli pritožba, da vrednost tega pohištva ne predstavlja skupnega premoženja strank. Relevantno je namreč le dejstvo, da je bilo stavbno pohištvo (okna, vrata) izdelano v času trajanja življenjske skupnosti strank, njegovo izdelavo pa je mogoče obravnavati le kot prispevek enega od zakoncev k nastajanju skupnega premoženja, ne pa morebiti kot njegovo posebno premoženje. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedbe samega toženca pravilno ugotovilo, da je toženec kupil in vgradil stavbno pohištvo v času trajanja življenjske skupnosti s tožnico in vrednost tega stavbnega pohištva prištelo k vrednosti skupnega premoženja strank.

Sodišče prve stopnje je tudi glede prispevkov obeh zakoncev k nastajanju skupnega premoženja pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da sta bila njuna prispevka k nastajanju skupnega premoženja v času trajanja njune skupnosti enaka. Nato pa je ob upoštevanju premoženja, ki ga je imel toženec pred sklenitvijo zakonske zveze, pravilno odločilo, da znaša delež tožnice na sporni nepremičnini 1/5. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da ji je mati podarila denar - del kupnine za vinograd, ki naj bi nato bil vložen v gradnjo hiše in se pritožbeno sodišče glede tega v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Ni namreč prepričljiva pritožbena navedba, da so se v tistem času prodajni posli sklepali na podlagi ustno sklenjenih dogovorov in da je zato pisna pogodba bila sklenjena šele leta 1983. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na izpovedbo priče D. V., saj je ta izpovedala, da je bil leta 1979 prodan gozd in ne vinograd. Prav tako je priča D. V. v zvezi s tem povedala, da če je mati tako napisala, potem je ta denar tožnici tudi dala. Očitno je torej, da priča iz lastnega vedenja o izročitvi denarja tožnici v letu 1979 ni vedela povedati ničesar. Zato je sprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da bi ji bil ta denar izročen še v času, ko bi ga ta lahko vložila v gradnjo hiše oziroma nakup opreme, kot je izpovedala tožnica (hiša je bila namreč v pretežni meri zgrajena in vseljiva že v letu 1980, vsekakor pa pred letom 1983). Tožeča stranka v zvezi s tem šele v pritožbi prvič predlaga zaslišanje kupcev vinograda, pri čemer ne obrazloži, zakaj tega dokaza ni mogla predlagati že v postopku na prvi stopnji. Tega predloga zato ni moč upoštevati. Je pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo, da so starši tožnici finančno pomagali in je to štelo kot prispevek tožnice k nastajanju skupnega premoženja. Glede pritožbenih navedb o tem, da je tožencu tožničina mama izročila denar za izplačilo toženčeve prve žene, ki pa ga nikoli ni dobila nazaj, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da takšna trditev ne more imeti vpliva na to, da bi bilo zaradi tega potrebno zmanjšati obseg toženčevega posebnega premoženja, kot to zatrjuje pritožba tožnice. Glede tega denarja (pritožba niti ne pove v kakšni višini), namreč lahko obstoji le terjatev tožničine matere do toženca, ki pa nima nikakršnega vpliva na delež obeh pravdnih strank na skupnem premoženju. Za odločitev v tej zadevi ni relevantna trditev pritožbe, da je toženec na loteriji zadel 16.000,00 DEM, kar naj bi nato bilo porabljeno za gradnjo hiše. Dobitek od iger na srečo namreč predstavlja skupno premoženje zakoncev, če se ne ovrže logična domneva, da je vložek plačan iz skupnega premoženja zakoncev, kar pa s strani toženca ni bilo ovrženo, še manj, tudi trditev v tej smeri ni bilo. Glede dohodkov obeh pravdnih strank se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bili dohodki obeh pravdnih strank približno enaki in da toženec svojih višjih dohodkov ni izkazal. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dejstvo,ki ga navaja pritožnik, da je delal pri ansamblu, honorarno v glasbeni šoli in da je vodil občasne tečaje za varstvo pri delu. Kljub temu pritožbenega sodišča te navedbe ne prepričajo v tej smeri, da bi zaradi tega dejstva bil toženčev prispevek k nastajanju skupnega premoženja večji. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da pa je tožnica ves čas skrbela za gospodinjstvo in otroke, med drugim tudi toženčevo hči iz prvega zakona ter da je najemala kredite. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno trditvijo toženca, da ni mogoče enačiti vrednosti skrbi za družino in izdelave stavbnega pohištva in drugih gradbenih del. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju, pridobljenem z delom v zakonski zvezi, je treba izhajati iz določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da pa zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Iz drugega odstavka istega člena pa izhaja, da pri tem ne gre zgolj za računske operacije, v kateri bi se obračunavali zaslužki, vrednost dela in podobno, ampak se ugotavlja celovit odnos do skupnega življenja, do družine, gospodinjstva, dela na sploh in tudi do neposrednega dela pri pridobivanju novega premoženja.

Tožnica kot novo dejstvo v pritožbi navaja, da je tožnik imel precej dolgov še iz časa pred sklenitvijo zakonske zveze. Tega dejstva glede na že omenjeno določbo 1. odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj tožnica ni navedla, zakaj tega dejstva ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji. Enako velja za navedbe o tem, da se je toženec zadrževal po gostinskih lokalih in je tam zapravil veliko denarja.

Na odločitev sodišča prve stopnje o tem, da sta bila prispevka obeh zakoncev v času trajanja njune življenjske skupnosti enaka, tudi ne more odločilno vplivati pritožbena navedba toženca, da se je tožnica do septembra 1976 šolala na Akademiji za glasbo in zato takrat zaradi obremenjenosti ni sama skrbela za družino, temveč je to delila s tožencem.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da bi moral biti delež tožnice na skupnem premoženju večji, ker toženec po odselitvi tožnice iz skupnega prebivališča ni prispeval za preživljanje otrok in je tako prihranil 15.000,00 DEM, ta denar pa je nato investiral v gradnjo hiše. Ob tem ko tožnica priznava, da je vse tisto, kar je toženec investiral v gradnjo hiše po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, njegovo posebno premoženje, ne more hkrati zahtevati, da se ji iz tega naslova prizna večji delež na skupnem premoženju in zato tudi ni relevantno, na kakšen način je toženec prišel do denarnih sredstev za gradnjo hiše. Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe tožnice glede premičnin, saj tožnica glede premičnin ni postavila zahtevka in te zato tudi niso bile predmet obravanavanja v tem postopku.

Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče glede zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem (razen glede odločitve o stroških postopka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) pritožbi obeh strank zavrnilo in v tem delu (točka AI/1,2,3) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede zahtevka tožnice na plačilo uporabnine: Glede utemeljenosti zahtevka na plačilo uporabnine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse odločilna dejstva in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Odločilnega pomena je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica prostovoljno zapustila skupno bivališče na Ulici C. v T., da se je z otrokoma tja občasno vračala, toženec pa je pri tem ni oviral in ji ni onemogočal nadaljnjega bivanja v hiši. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da tožnica ni bila v ničemer prikrajšana in je zato pravilno zavrnilo njen zahtevek na plačilo uporabnine. Iz teh ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da toženec ni bil nedobroverni posestnik, kot to zatrjuje pritožba. Vsa dejstva, ki jih navaja pritožba o tem, da je bila tožnici onemogočena uporaba skupne hiše, predstavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnica bi vsa ta dejstva morala glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP navesti v postopku na prvi stopnji oziroma v pritožbenem postopku izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Tega pa ni izkazala s tem, ko navaja, da šele zdaj šteje za potrebno, da pojasni, kako je do odhoda prišlo, ker se je sodišče postavilo na stališče, da je dejstvo, ali je tožnica odšla od hiše prostovoljno, relevantno. Ima pa pritožnica prav, ko navaja, da je nepravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila lastnica oziroma solastnica sporne nepremičnine in naj bi bil zato njen zahtevek preuranjen, saj je sodišče šele sedaj po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo njen delež. Po 2. odstavku 51. člena ZZZDR se namreč skupno premoženje šteje za originarno pridobljeno s trenutkom pridobitve oziroma nastanka premoženja in ne šele tedaj, ko sodišče v sodbi ugotovi obseg tega premoženja in deleže na njem. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno tudi v tem delu zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ki je zahtevek tožnice na plačilo uporabnine pravilno zavrnilo.

O tožbenem zahtevku I. R. na plačilo 31.000,00 DEM v tolarski protivrednosti s pripadki: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je življenjska skupnost pravdnih strank tako v družinskem kot ekonomskem smislu razpadla z odselitvijo tožnice (v tej tožbi toženke) leta 1989. Na pravilnost te ugotovitve ne more vplivati dejstvo, ki ga navaja pritožba, da sta pravdni stranki tudi še po tem imeli pogoste stike. Ohranjanje stikov namreč še ne pomeni, da je med pravdnima strankama še najprej obstajala njuna življenjska skupnost, kljub temu, da še nista bili razvezani. Odločilnega pomena je tako dejstvo, da je tožnica sporno stanovanje na B. 1 kupila v času, ko je življenjska skupnost pravdnih strank že prenehala (16.1.1992). Zato toženec ni upravičen do polovice kupnine od prodanega stanovanja, saj to ne predstavlja skupnega premoženja strank, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilnosti te odločitve ne more omajati navedba pritožbe, da je toženec v pogodbi, s katero je bilo nato to stanovanje prodano, naveden kot prodajalec stanovanja in se glede tega pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek I. R. na plačilo polovice kupnine, prejete s strani tožnice za prodano stanovanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo I. R. v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede odločitve o stroških pravdnega postopka: Utemeljena je pritožba tožeče stranke, ki graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Pravilna je namreč trditev pritožbe, da je tožnica v tožbi zahtevala, da se ugotovi, da predstavlja skupno premoženje 2/3 nepremičnin vl. št. 622 k.o. T., pri čemer je delež na teh 2/3 za obe pravdni stranki enak. Zahtevek, da predstavlja skupno premoženje celotna nepremičnina vl. št. 622 k.o. T. (z enakim deležem obeh pravdnih strank na njej), pa je bil postavljen le podredno in sicer v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je življenjska skupnost pravdnih strank trajala tudi po letu 1989, ko se je tožnica odselila iz skupne hiše. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je ugotovilo, da je življenjska skupnost pravdnih strank trajala do leta 1989 očitno odločalo o primarnem tožbenem zahtevku, nato pa je vseeno v izreku ugotavljalo delež tožnice na celotni nepremičnini (podrejeni zahtevek). Zato je sodišče prve stopnje tudi pri odločitvi o stroških postopka napačno ugotavljalo uspeh v pravdi glede na podrejeni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je torej prekoračilo tožbeni zahtevek, a na takšno kršitev pritožbeno sodišče pazi le na zahtevo stranke, ne pa po uradni dolžnosti (3. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa je vendarle to kršitev upoštevalo pri odločanju o pravilnosti odločitve o stroških postopka, saj je glede odločitve o stroških postopka tožnica izrecno opozorila, da je bil zahtevek, da spada v skupno premoženje celotna nepremičnina vl. št. 622 k.o. T., postavljen le podrejeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da znaša celotna vrednost nepremičnine 40.193.100,00 SIT. Ker 1/2 od 2/3 vrednosti celotne nepremičnine predstavlja 13.397.566,00 SIT, tožnici pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje pripadla vrednost 7.821.415,00 SIT, je tako tožnica uspela z 58,37% svojega primarnega zahtevka (in ne le 39%, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ker je ugotavljalo uspeh glede na podrejeni tožbeni zahtevek) toženec pa z 41,63%. Pritožbeno sodišče je tako ugodilo v tem delu pritožbi tožnice in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških pravdnega postopka (točka III izreka) na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ob upoštevanju odmere stroškov sodišča prve stopnje (stroški tožnice: 518.215,60 SIT in stroški toženca: 41.000,00 SIT) in medsebojnem pobotanju dolžan toženec povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 285.414,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1999 dalje do plačila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbo v glavni stvari nista uspeli (tožeča stranka je uspela le s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških), zato morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.